Spoštovani in dragi prijatelji, vztrajamo, ker nam ni vseeno. Tukaj smo zato, ker nam je mar. Tukaj smo zato, ker nam gre za stvar. Gre nam za usodo Slovenk in Slovencev, za usodo slovenske države.
Tukaj smo zato, ker želimo Slovenijo z več demokracije in pravičnosti, z več spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, z več svobode. Želimo varno Slovenijo, ki bo spoštovala človekovo dostojanstvo in bo miren dom vseh nas.
Slovenke in Slovenci smo uresničili sanje mnogih rodov in ustvarili samostojno državo, ki je uspešno vstopila v EU, zavarovala svojo varnost v okviru severnoatlantskega zavezništva, prevzela EURO in leta 2008 v času vlade Janeza Janše kot prva izmed nekdanjih komunističnih držav vodila EU. In to uspešno vodila!
Po volitvah 2008 s prevaro v obliki afere Patria prevzeli krmilo slovenske ladje ne dovolj sposobni, neodločni in grabežljivi krmarji. Usmerjajo jih strici iz ozadja, nekdanja partijska nomenklatura, ki v novi slovenski državi ni doživela lustracije. Slovenska ladja pospešeno tone. Gospodarski rezultati so z izjemo leta 2013, ko je državo vodila druga Janševa vlada, vse slabši. Zadolženost se enormno povečuje. Brezposelnost, predvsem v gospodarstvu, narašča iz dneva v dan. Vlada nam politična elita, ki nima nikakršne vizije in s svojimi ukrepi ščiti zgolj ozek sloj privilegirancev. Večinoma so to nekdanji partijski funkcionarji ali njihovi potomci.
Ponovno obujanje totalitarnih simbolov, slavljenje morilskega diktatorja Tita, nesposobnost civilizirano pokopati svoje mrtve ter obsoditi krivce za največji zločin nad slovenskim narodom, žal kažejo na »poškodovanost mentalitet«, kot je stanje duha na Slovenskem poimenoval oče samostojne Slovenije dr. Jože Pučnik.
Rak rana slovenske države pa je – žalibog – stanje v slovenskem pravsodju. S sramotno t.i. indično obsodbo Janeza Janše brez dokazov v aferi Patria je bilo razgaljeno do kosti. Analiza dr. Šturma je pokazala množično kršenje človekovih pravic na slovenskih sodiščih.
Kje je sedaj preprečevanje totalitarnih odklonov?
Kje je “moralna avtoriteta sodstva”?
Kje so “neodvisnost od trenutnih muh večine in nepristranskost”?
Kje je “kritično mišljenje”?
Lastnosti, ki naj bi bile značilne za sodstvo v demokratični ureditvi, so v sloveniji bolj ali manj le pobožne želje. Ocene slovenskega pravosodja v mednarodnem merilu se slabšajo iz dneva v dan.
Dragi prijatelji,
Ko gledam fotografije obtožencev v t.i. procesu Patria, fotografije posnete v sodni dvorani, kjer so v desetletjih po drugi svetovni vojni sodili premnogim nedolžnim žrtvam na montiranih političnih procesih, se med njimi danes še posebej spominjam profesorja dr. Ljuba Sirca. Z nami je njegova žena Susan, ki nam bo tudi spregovorila. Ljubo je bil, kot vemo, leta 1947 na t.i. Nagodetovem procesu skupaj s še dvajsetimi sotrpini obtožen sovražnega delovanja proti državi ter obsojen na smrt. Po sedmih letih strogega zapora je bil pomiloščen, smrtna kazen pa je bila spremenjena v dvajset let strogega zapora. Njegov oče Franjo, ki je bil prav tako ena od žrtve Nagodetovega procesa, je po treh letih v zaporu umrl.
Po osamosvojitvi Slovenije je bil dr. Sirc sicer sodno rehabilitiran, vendar pa še vedno niso poravnane krivice, ki jih je družina Sirc utrpela v času komunističnega totalitarizma. Primer SIRC je še vedno pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Dr. Sirc je leta 2008, v času slovenskega predsedovanja EU, v EP na prvi javni tribuni o totalitarizmih, predstavil svoj prispevek z naslovom TOTALITARNE ZNAČILNOSTI SODSTVA V RFEPUBLIKI SLOVENIJI (1945-1990) – NESPOŠTOVANJE PRAVNE DRŽAVE. V njem je obravnaval primere pristranskosti sodstva, ki so posledica partijske monopolizacije tudi tega dela oblasti. Ugotavljal je, da …”je bila pred letom 1989 marksistična moralnopolitična neoporečnost bistveni pogoj za sodnika.” Po osamosvojitvi noben sodnik ni bil odklonjen, vsi s to “neoporečnostjo” so ostali in situ. Slovenska sodišča zato po mnenju dr. Sirca niso niti nepristranska niti neodvisna.
Dogajanja okrog primera Patria in druge kršitve ČP nas utrjujejo v prepričanju, da je temu res tako. In ker naj bi sodstvo predstavljalo hrbtenico in enega od branikov demokratične družbe, naj končno častno in pokončno prevzame to vlogo!
Ker sodstvo ne more biti le instrument mafijske države.
Ker sodstvo ni in ne more biti neomejeno.
Najpomembnejši dejavnik omejevanja njegovega delovanja pa je priznavanje temeljnih človekovih pravic, ki veljajo za vse!
Brez tega namreč tudi najvišje pravo lahko povzroči največje krivice.
In proti krivičnim sodbam bomo demokratični in avtonomni ljudje vedno dvigali svoj glas!
Svoboda Tonetu Krkoviču!
Svoboda Janezu Janši!
Svoboda Sloveniji
Oct 02, 2014