Prvi znak, da bo Slovenija zaživela pot v demokracijo, bo pravična sodba Janezu Janši.
Spoštovane, spoštovani!
Stala sem na najvišji gori sveta, na Mount Everestu. Tibetanci jo imenujejo Čomolungma ali «Gora, ki je še ptica ne more preleteti«, Nepalci pa Sagarmata ali »Boginja, mati vetrov«. Bil je čudovit, jasen dan, ki mi je nudil pogled na ukrivljeno obzorje, dokaz, da je naša zemlja okrogla. Smešno, kajne, saj je že prvošolčku ob pogledu na globus jasno, da živi na planetu, ki ima obliko krogle. A vedno ni bilo tako. Stoletja nazaj je veljalo prepričanje, da je zemlja plavajoča plošča. Zmotili so se. Razlaga takrat znanih okoliščin in širina razmišljanja sta prevladali s kritično večino, čeprav so bili posamezniki, ki so trdili drugače. Bili so onemogočeni, zaničevani in zapostavljeni. Vendar so imeli prav. Zemlja je okrogla.
Stati danes na tem mestu in spregovoriti besede podpore Janezu Janši mi je predstavljalo velik izziv. Sprva me je preplavila tesnoba ob dejstvu, da se javno izpostavim s podporo človeku, ki ga sicer globoko spoštujem. Verjamem , da imamo v Sloveniji na različnih področjih Velike ljudi, katerih pogled, delo in zaupanje v resnico temelji na razgledu z vrha gore, ki je še ptica ne more preleteti. Mednje zagotovo sodi tudi Janez Janša. Takim ljudem nikoli ni bilo lahko. Pogled v slovensko zgodovino je posejan z usodami posameznikov, ki v svojem času niso uživali priznanja večine svojih sodobnikov, ali so bili celo preganjani.
Zakaj torej tesnoba? Mar ne bi bilo lažje, kot pravi Nobelovi nagrajenec Rabindranath Tagore:«Človeku vriniti se med hrumečo množico, da zaduši hrup lastnega molka«.
Ali ne živim v demokratični republiki Sloveniji, kjer lahko vsak človek izrazi svoje mnenje in v odnosu z drugim ohrani svoje človeško dostojanstvo, tudi če se ne strinjata? Žal ni tako!
Formalna demokracija, črkovana na papirju, od ustave Republike Slovenije do številnih člankov v tiskanih in elektronskih medijih, še ni zaživela v življenju. Življenje so odnosi, živi, razgibani, spremenljivi in utemeljeni na vrednotah, ki jih posameznik ponotranji v času odraščanja. Demokracijo razumem kot pajčevinast preplet odnosov, kjer niti lahko drsijo ena proti drugi ali ena z drugo, a v končni obliki sestavljajo mrežo, v katero se ujame življenje, polno zadovoljstva, resnice in ljubezni. V nasprotnem primeru razlike v razumevanju dogodkov na vseh življenjskih področjih vodijo do odnosa, ki temelji na zaničevanju in zavračanju. Sočlovek postane popredmeten objekt, ki ga je potrebno onemogočiti ali celo uničiti.
Človek v svojem življenju doživi in preživi številne trenutke, ki ga zaznamujejo. Vplivajo na njegovo prihodnje življenje, torej na odnose, ki jih vzpostavlja iz dneva v dan. Prijateljstva sklepa s podobno mislečimi ljudmi in z njimi načrtuje prihodnost. Če je le mogoče se izogiba ljudem, s katerimi bi nastal konflikten odnos, pogosto zaradi nerazčiščenih negativnih dogodkov v preteklosti.
Moja domovina Slovenija se mi pogosto zdi kot oseba, ki je v svoji mladosti zakrivila hud zločin. Zanika ga in si ustvari na videz zadovoljno življenje v blagostanju. Izogiba se vsakemu in vsemu kar bi ga spominjalo na mladostno zablodo. Primerni in neprimerni sopotniki skozi življenje so posledica dogodka, ki se je zgodil v preteklosti, a hromi sedanjost in kvari načrte za prihodnost. Živi življenje razklane osebnosti. Razdvojenosti ga lahko reši le priznanje, odpuščanje in ljubezen. A kot pravi Tim Guénard ( GENAR )v svoji knjigi »Močnejši od sovraštva«:
»Da človek lahko prizna (ali odpusti, op. Govornika), se mora spominjati. Rane ne sme skriti, je zakopati; prav nasprotno: spraviti jo mora na plano, na svetlobo. Skrita rana se okuži in širi okoli sebe strup. Biti mora vidna, slišna – šele tedaj namreč lahko postane vir življenja. Samo v odnosih, v katere vstopi ljubezen, se lahko zacelijo sleherne rane.«
Želim si in upam, da se bo tako zgodilo tudi v Sloveniji. Prvi znak, da bo Slovenija zaživela pot v demokracijo, bo pravična sodba Janezu Janši. To bo humus na katerem bodo lahko gradili in zaživeli ljudje, med sabo tako različni, a s skupnim ciljem: zaživeti dobro, prijetno in v resnici.
Marija Štremfelj
Oct 03, 2014