Ljudem, ki prihajamo sem, je to skupno, da se resnice, če jo kje slišimo ali preberemo, razveselimo. To je zato, ker smo celo stoletje njeno pomanjkanje in njeno odsotnost tako težko prenašali. Nekoč v davnih časih so Slovenci mislili, da samo pesniki govorijo, da je resnica kot vsakdanji kruh, danes pa vemo, da, kot od kruha, tudi od nje živimo. To vemo bolj zato, ker nas kar naprej kaj opozarja, da se moramo za njeno preživetje zavzemati.

Specifičnost tega napora izhaja iz tega, da se je Slovencem zgodilo to, da smo postali narod z dvojno vpletenostjo. Vsi veste, iz izkušnje, da morate, če hočete izpeljati pogovor z ljudmi druge vtirjenosti, še preden tak pogovor začnete, skleniti neko pogodbo: obljubiti vam morajo, da bodo, v podobi povedano, vsak trenutek priznali tri stvari, ali tri dejstva: da je dva krat dva štiri; da je voda vedno mokra in da kamen, če ga spustiš, nikoli ne odfrči v redki zrak, ampak vedno trmasto pade na tla. Da je torej trditev, da je dva krat dva tri ali pet, neresnična in neuporabna; da voda, brž ko postane  suha, tudi izgine in da se kamen dosledno obnaša po nekih zakonih. Če hočete, da bo pogovor imel kake možnosti, vam morajo ljudje, ki jih želite o čem prepričati, obljubiti, da bodo vaše trditve, če jih boste mogli primerjati s kako od navedenih podob, enostavno in brez ugovora sprejete. Toliko o težavah z resnico v Sloveniji.

Pred nekaj meseci smo v Delovi Sobotni prilogi lahko prebrali mnenje enega njenih novinarjev, da si je predsednik Pahor »privoščil napad na sodstvo« in tako, v sicer nekoliko zastrti obliki, vzel za tarčo »eno od samostojnih vej oblasti«. V zvezi s tem, kar se je zadnje dve leti dogajalo z eminentnim slovenskim politikom Janezom Janšo, predsednikom Slovenske demokratske stranke in nekdanjim predsednikom vlade –vse je imelo, kot veste, opraviti s takimi ali drugačnimi sodišči – sta se, kot epiteton ornans v kaki povprečni poeziji, kar naprej ponavljali dve besedi: o Janši se nikoli ni pozabilo povedati, da je bil »pravnomočno obsojen«, o sodišču, ki je obsodbo izreklo, pa to, da predstavlja »eno od treh samostojnih vej oblasti«. Oba izraza sta, kljub svoji izstopajoči ali vsepovsodnosti, sicer uporabna in po sebi veljavna, danes pa, ko smo dokumente 20. stoletja že vse evidentirali in jih pospravili v svoje zasebne in javne spominske arhive, danes noben od obeh pojmov – po vsem, kar vemo, da se je zgodilo – ne nosi na sebi moralne garancije legitimnosti. Vsi tisoči in stotisoči juridičnih zločinov stoletja, ki je za nami, so bili »pravnomočni« in vse nepopisne krivice, ki so prihajale, zasnovane in spočete v ustanovah, za katere se je reklo, da so sodišča, in so zato nosile prizvok »samostojne tretje veje oblasti«,  v resnici pa so bile vedno zgolj funkcija prve ali druge.

Osnovni sodnikov instrument pri ocenjevanju človekovih dejanj in nedejanj, registriranih v aktih, ki prihajajo na njegovo mizo, je Zakon. Zakon je za sodnika sveta beseda, a ne absolutno merilo. Tudi nam, ki sodstvo poznamo iz slučajnega in obrobnega branja, tudi nam je znano, da je sodnikom kdaj pa kdaj svetovano – včasih celo naročeno ali ukazano, v najboljših besedilih o tem, kaj je pravo – da se ozrejo tudi v svet, ki ga zakon neposredno ne zajema. Tudi to smo že kdaj prebrali, da se mora pozitivni zakon, če obeta, da se bo v konkretni situaciji spopadel z veljavnimi moralnimi normami, umakniti in njim prepustiti odločilno besedo. Širše povedano: sojenje, ki mora biti seveda najprej v skladu z voljo zakonodajalca, mora upoštevati tudi kulturo časa in prostora. V kulturi našega časa in prostora pa gre izstop iz totalitarizma in vrnitev v civilizacijo. Vsa naša prizadevanja bi se morala podrediti temu zgodovinskemu cilju. Zato sodnikova služba ni v mejah kake poštevanke, ampak zahtevno ali celo zelo zahtevno delo.

Za sedanje slovenske razmere bi v skladu s to strokovno licenco tvegal naslednji predlog: Če upoštevamo boljševiški totalitarni čas, ki je drugo polovico 20. stoletja – natanko od štiridesetih let dalje, dajal slovenskemu prebivanju v našem zgodovinskem prostoru odločilno mero, potem moremo reči, da je to prebivanje potekalo v normah, ki si jih narod ni postavljal sam, ampak so mu bile vsakič naložene od samozvane ideološke elite. Z drugimi besedami to pomeni, da je življenje potekalo pod oboki političnega in duhovnega nasilja. Predvsem pa ni bilo za vse enako: Tisti, ki so imeli to v sebi, da so se mogli z nasiljem – predvsem z njegovimi nosilci – identificirati, ti so bili privilegirani. S postopno asimilacijo so se zraščali z vodilno plastjo in postajali z njo eno. (In postajali snov, iz katere je naraščala tista masa, ki jo je – kakor smo nakazali na začetku, če  se še spomnite – tako težko seznanjati z resnico). Nekaterim to seveda ni bilo mogoče, nekateri pa tega tudi hoteli niso. To so bili predvsem katoličani, a tudi ne samo katoličani. Ti so potem tudi na sebi nosili »težo in vročino totalitarnega dne«, kot se reče.

V zvezi z zgoraj registriranim stanjem je sedaj čas, da povemo naslednje: tisti, ki so takrat poznali stanje prava v življenju sploh, zlasti pa v sodstvu, in tisti, ki so danes odgovorni za stanje prava v življenju sploh, zlasti pa v sodstvu, vsi tisti, niso odvezani od velike dolžnosti: pravno nasilje, ki so ga v sodstvu ali zunaj njega videli ali celo soustvarjali, jih zavezuje, da ne bodo, spominjajoč se preteklih krivic in preteklega slovenskega gorja, sami ali kdo, ki je v območju njihovega službenega vpliva, izdelal, ali zagovarjal in službeno uveljavljal kakega mnenja ali dejanja, ki ne bi – prav zaradi spomina na preteklo nasilje – šlo prej skozi zadnje prekate njegove strokovne ali človeške moralne akribije, ali po slovensko tenkočutnosti, zavestne tenkočutnosti.

Dodatno in posebej pa bi v imenu obnove civilizacijske zavesti in v spomin tistim, ki so že nekoč, tudi za ceno velikih žrtev to zavest podpirali ali vzdrževali, dosledno uveljavljali in utemeljevali misel, da bi vsi absolventi pravnih fakultet in pravnih akademij po državi, v svarilni spomin slovenskega totalitarnega stoletja, ob prejemu diplom skupaj svečano prebrali besedilo, ki bi jih zavezovalo k miselni in politični zavezanosti civilizaciji. To besedilo, slovesno in zavezujoče, bi moral sprejeti parlament. Pravne vzgojne institucije pa vnesti v svoje statute.

Naj vas sedaj, da bi videli o čem govorim, spomnim na enega od izstopajočih primerov totalitarnega boljševiškega sodstva. Mislim na aretacijo in usmrtitev pisatelja Narteja Velikonje. S tem bi vam rad pokazal, kaj mislim. Rad bi ilustriral zgornje trditve.

Leta 1945 je bil pisatelj Narte Velikonja že bolan. Po možganski kapi  leta  1933 je imel desno stran paralizirano. Pisal je  le z levo roko in kar naprej ga je zeblo – podnevi in ponoči. Maja 1945 sta bila v Ljubljani samo še on in žena, zraven še hčerki Meta (12 let) in Lenka (9 let). 9. maja 1945 so prišli boljševiki. Velikonja v svojem stanovanju ni hotel izobesiti zastave.

Že v noči na 11. maj so ga aretirali. Ljudje so se jih začeli izogibati. Meta pravi, da ji je tisti občutek ostal za zmirom. O sestri Lenki pa je zapisala še tole: »Jeseni 1945 je začela hoditi v četrti razred osnovne šole. Morala je sedeti sama v prvi klopi. Učiteljica jo je predstavila razredu kot »hčerko vojnega zločinca«.

Medtem so očetu že sodili. Mati ni smela v sodno dvorano, Meta in Lenka pa se nista upali pred sodišče, ker sta se bali, da ju bodo ljudje napadli. V ponedeljek, 25. maja proti večeru je bilo Meti in Lenki sporočeno, naj gresta proti stolnici. Tam ju je že čakala mama. Naj tu navedem Metina stavka: »Prijela je vsako za eno roko in naju odpeljala v cerkev. Pred tistim velikim razpelom nasproti stranskemu vhodu je rekla (in v njenih besedah je bila velika stiska): ʹSedaj bodo ustrelili našega papana. Nisem ga smela videti pred smrtjo. Tudi duhovnika mu niso dovolili.« O Velikonjevi smrti je nekdo, ki je bil priča ustrelitvi potem povedal tole: »Prišel je k jami gospod v sivi obleki in z izrazitimi srebrnimi očali. Pred jamo je očala snel in jih ponudil tistemu, ki ga je spremljal, ta pa je očala zagnal v jamo. Zdelo se je, pripoveduje priča, da je Velikonjo prizadelo bolj kot bližnja smrt«. 2. julija je mama pisala v Rim bratrancu Antonu Prešernu pismo o tej smrti. Pismo je končala takole: ʹTako sem si želela, da bi vsaj besedo slišala od njega, če ga že videti nisem mogla. Želela sem si od njega rožni venecʹ. Zaradi tega pisma je bila potem zaprta 13 mesecev.

Ko smo tako z nekaj prizori spomnili na obračun, ki ga je Partija v taki naglici naredila s prominentnim katoličanom in pokazala, kdo bo še naprej njen poglavitni nasprotnik, bi morali ob podobe, mimo katerih smo pravkar šli, postaviti še kako sliko liberalne Stare in Nove Pravde, ki jo je vodil in usmerjal dr. Črtomir Nagode – če ne zaradi česa drugega, pa zato, da damo priznanje izvorno liberalni drži, ki je bila v tako kričečem nasprotju s plebejsko liberalnim proletariatom, ki je frenetično ploskal umoru dr. Lamberta Ehrlicha  26. maja 1942 na Streliški in potem še enkrat, tri leta kasneje, na Kongresnem trgu, ko je  Josip Broz z balkona Univerze napovedal slovenski genocid. Nagodetov liberalni ambient je bil drugačen. V Spomenici, ki so jo ljudje pri Pravdi v začetku 1942 poslali Partijski OF, so se postavili v ostro nasprotje »z nejasnim levičarskim revolucionarjenjem«, kot so se izrazili v pismu, in hkrati zahtevali »čim jasnejši in točnejši odgovor«, kakor so se še izrazili. Partija je bila iritirana. Tako se z njo ne govori! Kocbek in njegovi so bili drugače spoštljivi. Sodba je bila torej verjetno izrečena že takrat, objavljena in uresničena pa šele poleti 1947, ko so Pravdo obsodili »vsega, kar je v povojnih stalinskih procesih bilo mogoče koga obsoditi«. A iz našega zornega kota je pomembno to, da je ta proces uprizorilo Vrhovno sodišče v Ljubljani, v redakciji slovenske pameti torej »eno od samostojnih vej oblasti«. Za slovenske sodnice in sodnike pa je po naše pomembno še vedeti, da so vse insinuacije in vsi »indici«, ki je z njimi razpolagalo tožilstvo, bili z odobravanjem sprejeti in da so zagovorniki – uradni in plačani – izčrpno in zavzeto opravili svoje delo!?

Procesi so bili eno od sredstev, s katerimi je Partija opozarjala na svojo nadzorno vseprisotnost v družbi in svojo skrb za ideološko čistost političnega prostora in za čistost individualnih miselnih gospodinjstev, za katera so skrbeli  prebivalci.

Drugo sredstvo pa so bile velikopotezne rekvizicije ali zaplembe. Tu ne mislimo na lastnino in imetje ljudi, ki ga je – tacite – Partija imela tudi imela za svojega, javno pa je posameznikom le puščala utvaro, da je kaj tudi neločljivo njihovega.

Z rekvizicijo ali zaplembo mislimo najprej na velikopotezno gesto, s katero se je Partija že na začetku svoje katastrofalne avanture polastila naroda. Storila je to 16. septembra 1941, tako, da je Vrhovni plenum OF preimenovala v Slovenski narodno osvobodilno odbor (SNOO) in za izhodiščno točko postavila načelo, da ta odbor edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«. To je bila izzivalna uzurpacija, ki ni mogla, da ne bi povzročila državljanske vojne. Slovencem pa je bila tako predvajana tudi demonstracija boljševiškega manipulativnega genija. Toda nihče s kapaciteto osnovne pameti poslej ni mogel reči, da ne ve, zakaj pri celi stvari gre. Dr. Lovro Šturm še mnogo let pozneje ob tem ni mogel, da ne bi zapisal: »Gre za tipičen primer zlorabe prava. Oba akta, tako sklep o Narodno osvobodilnem odboru in tako imenovanem Zaščitnem odloku nista bila namenjena zagotavljanju svobode in vzpostavitvi svobodne demokratične družbe, ampak sta bila uporabljena kot sredstvo za ustrahovanje in za izvedbo komunistične revolucije in za vzpostavitev totalitarnega družbenega sistema pod monopolno oblasto komunistične partije«. (Cit. po Tamara Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 147). To je bila ena uzurpacija, konfiskacija naroda.

Z drugo zaplembo pa so boljševiki segli dlje. Tudi je niso uresničili z eno kretnjo, ampak s svojim celotnim nastopom: z vsem, kar so storili pred revolucijo, med revolucijo in po revoluciji (in kar delajo še danes, ko so sicer rekli, da bodo odšli, a so  na skrivnosten način še vedno tu – vedno drugačni in vedno isti, banalni do skrajnosti in nedosegljivo skrivnostni). Ali si zamislite, da bi bilo mogoče o njih napisati knjigo »Duševni profili«, kakršno je o naših preporoditeljih napisal dr. Ivan Prijatelj? Ne, nič takega ne boste nikoli brali ne o Kardelju, ne o Kidriču, ne o Mačku, ne o komerkoli drugem« Kaj naj sedaj rečem? Žal. Zakaj zelo radi bi vedeli – ne, ne, morali bi vedeti na vsak način bi morali vedeti, iz kakšne snovi so bili ti ljudje, da so vse to zmogli – da so vse to mogli storiti svojemu narodu.

Polastitev, ki se ji bomo tu skušali približati, je polastitev jezika. Boljševiška partija se je polastila tudi jezika, a moramo, če hočemo nekoliko razumeti, kaj to pomeni, seči nekolikanj širše.

Kaj izraz »polastitev jezika« pomeni, sem malo bolj razumel šele potem, ko sem prebral roman, ki ga je v nemščini napisala slovenska koroška pisateljica Maja Haderlap in ima naslov Angel pozabe. Leta 2011 je to delo dobilo tako imenovano Bachmannovo nagrado (takrat je, mimogrede, znesla 250.000 evrov, koliko je vredna v denarju danes, ne vem). Avtorica pa je poleg nagrade povabljena tudi na vsakoletno podelitev, kjer ima možnost kaj povedati. Letos je tam prebrala svoje predavanje V luči jezika, kjer je predstavila svoje razumetje nelahkega soobstajanja dveh koroških jezikov, nemščine in slovenščine, od katerih ima slovenščina status manjšinskega jezika. Še ob njenem rojstvu (1961) je bilo slovenskemu prebivalstvu, ki tam živi že stoletja, priporočano, naj v javnosti svojega jezika ne uporablja. Takole se je Haderlapova izrazila: »Še preden sem mogla povedati, kaj je jezik, da je to sredstvo mišljenja, sredstvo poimenovanja mišljenja in razumetja sveta, dela, domišljije in hrepenenja; še pred vsem tem, so mi predstavili tu na Koroškem vkoreninjena jezika kot dve ideološki,  politični kategoriji, kot dva med seboj izključujoča se pola, med katerima se moram odločiti«. Dodala je tudi tole: »Še desetletja po drugi svetovni vojni je slovenskemu prebivalstvu, že stoletja tam živečemu, nemškonacionalna Kulturna zveza dopovedovala, da človek samo takrat velja za polnopravnega Korošca, če se je pripravljen odpovedati svoji slovenščini v družini in v javnosti«. Nekje ja Haderlapova še dodala, »da je v osemdesetih letih pisala tudi v slovenščini, ne morda za to, da bi materin jezik utrdila, ga raziskala in bolj osvojila, ampak tudi zato, da bi zaustavila umikanje slovenščine na Koroškem«. A včasih, je priznala, je pomislila tudi že na umik. Tu pa se razveselimo njene odločnosti. Piše naslednje: »Toda kako naj zapustim nekaj, kar potrebuje mojo pomoč? Kako naj preneham s pisanjem v jeziku, ko pa vem, da je umik iz slovenščine nekaj, kar se na Koroškem pričakuje?«

Ali ni razumljivo, da ob tem govorjenju samodejno pomislimo nase – na Slovenijo? Tudi mi nismo smeli govoriti slovensko. Lahko smo uporabljali slovenske besede, svojih stavkov pa z njimi nismo smeli delati. To pa pomeni, da nismo smeli govoriti slovensko. Celo polstoletje, od 1940 do 1990 – in še čez in še čez – je bil naš slovenski svet mutast. O stvareh, o katerih naši ljudje niso smeli govoriti v javnosti, tudi doma, vidite, niso govorili. Tako je s temi rečmi. Jezik se ustvarja na forumu, jezik ne nastaja v šepetu. Jezik je instrument in proizvod javnega ali političnega človeka. Kaj to pomeni? To pomeni, da se je ustvarjal polsvet. Odnosno dva polsvetova. Tudi oni drugi svet namreč ni govoril. Da to dela, si je samo domišljal, v resnici pa ni govoril, ker mu ni bilo treba. Ni bilo nikogar, ki bi ugovarjal njihovim fantazmam, in jih zato ni bilo treba braniti. Njihov jezik in njihov spomin sta zato tudi krnela. In oni z njima. In mi z njimi.

Ob tem moramo povedati nekaj zelo pomembnega, pravzaprav nekaj najpomembnejšega. Če pol stoletja – in več in več – narod ne sme govoriti svojega jezika; če več kot polovica ljudi v narodu ne more zjutraj v kiosku ne more kupiti svojega časopisa, potem se v narodu zgodi nekaj tako hudega, da moramo zato uporabiti podobo mutacije. Z neznosno težo pritiska torej na nas vprašanje: Ali smo tudi Slovenci narod, ki se ne bo nikoli rešil totalitarne poškodovanosti? Že sedaj pa velja, da moramo vsi, od najbolj subtilne elite pa do preprostega pastirja pod Triglavom, od medijskih uslužbencev pa do duhovnika, ki se vzpenja na nedeljsko prižnico, vsem kličemo naj se trudijo in končno sprejmejo en cilj: da je treba storiti vse, da se rešimo poškodovanosti, ki nam je ostala od naloženih kalupov in postanemo slednjič svobodni.

Za konec bi rad drugo ob drugo postavil še dve sliki. Ne zaradi njiju, ampak zato, da bomo bolje razumelin tretjo. Pod eno piše Konfin in govori o tem, kako so boljševiki med Grčaricami in Glažuto pokončevali domobranske ranjence. Onemogle in mnoge brez rok in nog so vlačili po gozdni strmini od ceste v dolino do kraja, kjer si je čas v tisočletjih izdelal globoko skalnato brezno. V to globino so jih pehali, potem ko so vsaj večino, upamo, prej pokončali. Ali je bil to zločin? Ne, to ni bil zločin. Ko to besedo izgovorimo ali nanjo pomislimo, nam jezikovni refleks takoj pove, da tistega, kar so neki ljudje tam počeli, ta beseda ne dosega.

Druga slika pa v eni podobi želi spomniti na dva teharska prizora. Na njej se vidi vrsta teharskih žena in deklet, ki jih, še preden se jim posreči – na povratku od nečesa, čemur so tam pravili večerja – zdrenjati se v svojo barako, kakih štirideset ali petdeset oddelijo in stlačijo v plav avtobus, ki tam že čaka. Po enourni vožnji proti jugu, jih potem pri neki hiši v vasi Dol pri Hrastniku izložijo in jih po polurni hoji navkreber ob odprtih jaških rudnika na Hrastniškem hribu postrelijo. Ali je bil to zločin? Ne, no ni bil zločin. Spet nam jezik takoj neovrgljivo pove, da ta beseda ne ustreza prizorom, o katerih smo pravkar govorili.

Na omenjeni sliki sem vas hotel opozoriti zato, da bi vas, kot sem rekel, bolj vznemirila neka druga, da bi bolj – v nekem smislu pa mogoče pa tudi manj – razumeli prizor s poti slovenskega politika Janeza Janšo v jetnišnico na Dobu. Ni šel sam, ampak ga je spremljalo veliko ljudi, ki so dajali prepričljiv videz, da delajo to zato, ker bi radi povedali, da se tu dogaja nekaj, kar se nikakor ne bi smelo. Hoteli so očitno povedati, da se tukaj dogaja huda in usodna in zgodovinska pomota; da tistih šest ustavnih sodnikov ni moglo potrditi obsodbe nekega dejanja, o katerem se je morda lahko govorilo, dokazati pa ga niti približno ni bilo mogoče. Soočenje z neznanskimi krivicami v slovenskem 20. stoletju, ki sem se jih za ilustracijo nekaj dotaknil in za katere gotovo niso vedeli samo Janševi spremljevalci, ampak toliko bolj ustavni sodniki, ljudje od stroke par excellence, tisto soočenje jim gotovo ni dovoljevalo takega tveganja in tako nevarnega dejanja nad sabo. Zlasti in posebej še zato, ker so jim trije ugledni kolegi pokazali drugo pot. Sodniki česa takega enostavno ne bi mogli storiti. Tu je moral biti nekdo drug. To so tisti Janševi spremljevalci hoteli povedati. Pretresljivo! Kaj bo z nami? Ali se moramo vprašati, kaj bo z nami?

Justin Stanovnik