Spoštovani, zbrali smo se, ker nočemo več živeti v državi, ki tone v prepad, kjer ni za vse enake svobode, kjer ni prihodnosti za naše otroke. Pred skoraj četrt stoletja smo se odločili za lastno državo in s tem uresničili sanje naših prednikov, ki so desetletja živeli za ta ideal in pod tujimi zastavami krvaveli na tujih bojiščih za tuje interese. In kje smo danes? Vse kaže, da spet na začetku, kjer brez dokazov zapirajo prav tiste, ki so najbolj zaslužni za našo svobodo. Če ne bomo dovolj glasni, se to lahko zgodi prav vsakemu izmed nas.
Velik del Slovencev se tega ne zaveda in skoraj pomilovalno gleda nas, ki smo se pripravljeni izpostavljati za dosego pravice, ne vedoč, da to počnemo tudi zanje, saj naša prihodnost ni v nostalgiji za pokojno Jugoslavijo, pač pa v družbi demokratičnih evropskih narodov. Marsikdo bi nas še vedno rad videl na Balkanu, ne ve pa, da je bila Jugoslavija policijska država, ekonomsko pa tik pred zlomom. Na vesti je imela številne svobodomiselne in narodno čuteče ljudi, ki jih danes še posebno pogrešamo. Bila je država, ki je živela na tuj račun s tujim denarjem in bi ob prvem rahlem sunku razpadla tudi sama od sebe. Zgodovina se ponavlja, spet smo priče politične represije, spet smo pred stečajem. Nova vlada po izbiri večine slovenskih volivcev napoveduje še bolj drastične posege od nekdanje Janševe in za čuda, nihče ne protestira. Tudi sindikati so obmolknili, saj so na oblasti vendar njihovi ljudje. Sposobni odhajajo v tujino, mladi nimajo dela, skratka, ne piše se nam dobro. Ekonomsko smo odvisni od napredka vodilnih držav EU, ne pa od lastnega dela.
S svojo zgodovino nismo nikoli obračunali, kar nas tepe, da ne moremo naprej. Uničili smo večino arhivskega gradiva, misleč, da nam bo to pomagalo pozabiti na krute vojne in povojne čase ter omogočilo prebroditi prehod v lepšo prihodnost. Kako je bilo mogoče odpisati kar polovico slovenskega naroda, ki se ni strinjala s komunistično diktaturo? So jo sestavljali res sami izdajalci in zavrženci, ki jih je bilo treba pokončati v Barbarinem rovu in drugje, kot sem pred časom o tem v posebni izdaji Mladine prebral izjavo Jankovićeve nagrajenke Svetlane Makarovič. Resnica je prav nasprotna. Nemški predsednik Joachim Gauck, ki je med leti 1990 in 2000 vodil arhiv nekdanje vzhodnonemške obveščevalne službe trdi, da z odprtjem personalnih map Stasi ni prišlo do pričakovanega maščevanja nad izprijenci, ki so izdajali in pošiljali v ječe in smrt demokratično misleče sonarodnjake. Sprava je bila namreč šele mogoča, ko so žrtve izvedele za svoje mučitelje in jim začele odpuščati storjena hudodelstva. Brezimnim osebam ni mogoče ničesar odpustiti in prav to je temeljni problem Slovenije. Novela arhivskega zakona je preprečila, da bi žrtve izvedele za še tistih nekaj naključno ohranjenih zgodovinskih drobcev, ki bi pripomogli k vsaj delni spravi in pomiritvi neznosne situacije. Zato krvavimo še naprej. Zaradi ideoloških predsodkov smo plačali enega najvišjih krvnih davkov med vsemi evropskimi narodi. Celo Slovenska akademija znanosti in umetnosti ni bila sposobna podpreti Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki enako obsoja nacizem, fašizem in komunizem, kar kaže kako globoko smo razklani in kako malo demokratična je tudi slovenska znanstvena in kulturna elita.
Klijentelizem in korupcija razjedata našo družbo. V nekdanji Jugoslaviji smo se naučili živeti z obojim in se nam še danes to zdi nekaj čisto naravnega. Če ima kdo vsaj potencialno možnost pod mizo sprejeti kak denar, bi bil neumen, če tega ne bi storil. Tako, žal, razmišlja večina slovenskega naroda. Tudi Janša naj ne bi bil nobena izjema. Zato ga sodišče lahko obsodi brez vsakršnih dokazov in ljudje verjamejo, da je tudi nedokazana sodba pravična ter terjajo njegovo lustracijo. Človeka spreletava srh, ko se spomni povojnih montiranih procesov, ki jih je sooblikovala naščuvana drhal v razpravni dvorani. Ni čudno, zato pa toliko bolj zaskrbljujoče je, da smo se znašli prav na repu držav kjer pravo kaj velja. Slovenija postaja raj za trgovce z mamili in druge hudodelce vseh vrst, saj sodstvo ne deluje, spretni odvetniki pa znajo iz sodnih spisov izvzeti vse obremenilne dokaze. Zločinec lahko premoženje prepiše na soprogo in mu država ne more vzeti ničesar, sam pa se lahko še naprej v posmeh vsem vozi v "ženinem" Mercedesu. V sosednji Italiji bi mu zaplenili celotno družinsko premoženje do drugega kolena nazaj. Človekove pravice pri nas veljajo predvsem za storilce kaznivih dejanj in manj za njihove žrtve. Obsojenec pred zasluženo kaznijo lahko pobegne v tujino in tam počaka, da zadeva zastara, nato pa se brez krivde, svoboden vrne domov. Oseba, ki je opeharila številne delavce in jih pognala v revščino je za pravnike tako hudo bolna, da ne more niti na sodišče, kar pa ji ne preprečuje drugih mnogo daljših izletov izven države. Morala je ena najbolj zlorabljenih slovenskih besed in v politiki služi le dnevnim potrebam. Ljudje nasedajo pridigarjem, ki žive od nje in ne vidijo, da na tem področju ni nikakršnega napredka, le nekateri obrazi so se zamenjali.
Kultura nas je v minulosti reševala pred potujčenjem in zato vsak Prešernov osmi februar velja za osrednji slovenski nacionalni praznik. Žal pa kulturo še vedno presojamo skozi ideološka očala ali še huje, v postkomunističnih rokah postaja eden glavnih instrumentov raznarodovanja. Postajamo le še državljani Republike Slovenije. Ministrstvo vodijo politično nastavljeni ljudje in mnogi od njih niti ne vedo, da v njihov resor sodi tudi tako imenovana kulturna dediščina. Zato nimajo nikakršnega odnosa do materialnih ostankov naše arhitekturne preteklosti, saj bi jim drugače ne namenjali miloščine, ki skoraj ne presega plače kakega boljšega menedžerja. Vsak film, ki ga na Slovenskem posnamemo velja v povprečju vsaj osemkrat več od tega, kar vlada nameni za celoletno obnovo naših kulturnih spomenikov. Imamo torej najslabše spomeniško varstvo med vsemi državami EU. Zadeva ni tako obrobnega pomena, ker vsak civiliziran narod prav na tem gradi svojo identiteto in dokazuje legitimno pravico do prostora v katerem živi. Če bi se ljubljanski župan vsaj enkrat sprehodil po okolici proslule in s grafiti popackane Metelkove ali pa se ozrl na razpadajočo fasado gostinske stavbe ob Čevljarskem mostu, bi ga gotovo minilo pripovedovati, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu. Kako bi bilo treba vzdrževati mestno podobo, bi se lahko prepričal že ob krajšem izletu v bližnji Celovec. Nasploh se lahko vprašamo, kaj je kultura in ali tako kot jo imamo sploh rabimo. Vsaka tuja priletna gospa, ki se je pripravljena javno sleči v naših medijih na primer več velja od celotne Plečnikove dediščine. Kultura je dandanes vse, od zabave, pogrošnega cirkusa, pornografije pa do resne klasike. Slovenska leva politika se trudi uničiti naše tradicionalne vrednote in nam v zameno podtika internacionalno dekadenco in balkansko bratstvo. O pravem domoljubju ni nikjer sledu.
Vrnimo se k zaporniku Janezu Janši! S svojo prisotnostjo na tem mestu dokazujemo, da si upamo in znamo razmišljati z lastno glavo ter smo siti pristranskosti režimskega novinarstva. Nemški komunistični umetnik s protestnim angleškim imenom John Heartfield je v tridesetih letih preteklega stoletja Hitlerju naklonjeno meščansko časopisje imenoval "Verdummungsbandagen". Oznaka je primerna tudi za večino slovenskih medijev, ki nam brez sramu Janšo slikajo kot največjega kriminalca, pozabljajo pa na ljubljanskega župana, ki ima v resnici na glavi precej masla, kar je ugotavljala Komisija za preprečevanje korupcije, da je lahko očrnila prvaka opozicije in se skrila za fasado nepristranskosti. Zato trkamo na zavest vseh demokratičnih Slovencev, da nas edino sloga in solidarnost lahko rešita grozečega ponovnega potopa v balkanski kotel. Tudi Evropa začenja počasi dojemati, kaj se dogaja v Sloveniji.
Za pravico, za resnico, za vladavino prava, za osvobojeno Slovenijo!
Oct 24, 2014