V včerajšnji epizodi televizijske nadaljevanke »Sulejman Veličastni« je bil umorjen najbolj pošten, dober in sposoben kandidat za Sulejmanovega naslednika. Na smrt obsojen je bil na podlagi političnih intrig, podtaknjenih indicev in izmišljenih obtožb. Ni šlo samo za moralno skrajno zavrženo dejanje ampak je bila velika škoda povzročena tudi celotni državi. Resnični zgodovinski dogodki iz šestnajstega stoletja, po katerih naj bi bila nadaljevanka posneta, namreč nakazujejo, da se je s tem zločinom začel propad velikega turškega cesarstva.
Zgodovina je polna krivičnih obsodb, ki temeljijo na zmoti, včasih pa na zavestni laži in skrbno načrtovani diskreditaciji. V filmih in pravljicah po navadi zmaga pravica, nosilce laži in krivic pa doleti zaslužena kazen. A v realnosti, tudi tej slovenski, se to nikoli ne bo zgodilo samo po sebi. Tudi v Sloveniji je za zmago resnice in pravice potreben odločen spopad z lažjo in krivico.
V civiliziranih demokratičnih družbah je ta spopad zaupan sodni veji oblasti. A že večkrat je bilo tu na tem mestu ugotovljeno, kako zelo je afera Patria razgalila porazno stanje slovenskega sodstva. Z vsako nadaljnjo epizodo Patrie pa se odkrivajo nove in nove perverznosti tudi slovenske politike.
Sedanji predsednik vlade je prejšnji mesec na primer zagotavljal, da politike, po kateri »cilj opravičuje sredstva« ne sprejema (Planet Siol.net, 27. 9. 2014), a je istočasno njegova stranka v Državnem zboru izvedla moralno zavrženo akrobacijo po načelu, da odvzem mandata Janezu Janši opravičuje vsakršno sredstvo. Ker je namreč Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora opozorila, da bi bil odvzem mandata v tem primeru lahko ustavno sporen, je vladna koalicija to opozorilo kratko malo zavrgla in si poiskala nekaj uslužnih pravnikov, ki so podali želeno pravno mnenje po naročilu.
Predsednik vlade je tudi rekel, da je nesprejemljivo, »da bi bil nekdo, ki je pravnomočno obsojen, del komisije, ki nadzira obveščevalne in varnostne službe« (prav tam). To je tako, kot če bi rekel: »Nihče, ki je bil preganjan ali celo poslan na Goli otok, ne sme biti član komisije, ki preiskuje komunistične zločine!« Tako prepričanje očitno še vedno velja v tranzicijski Sloveniji. In ker se ne zgodi, da bi kakšen primer zločinca iz prejšnjega režima zašel v roke sodnika, ki je na svoji koži doživel ali je vsaj kritičen do totalitarnih represij, nismo ob deset tisočih povojnih zločinih imeli v Sloveniji še nobenega procesiranega zločinca.
Skratka, v Sloveniji še vedno velja, da nihče, ki ga oblast preganja, ne sme kritizirati oblasti, kaj šele da bi jo nadziral. To železno pravilo nekdanjega režima je torej še vedno v veljavi. Oživljajo in utrjujejo ga tudi nekateri »novi politični obrazi«. Ne le sodniki, tudi politiki se ob soočenju s Patrio in krivičnim pregonom Janeza Janše nehote razgaljajo. Nam in vsemu narodu v razmislek!
Bojte se politikov, ki so bili v času svojega podrejenega položaja kot »prodane duše« hlapčevsko uslužni do oblasti. Ko pa sami pridejo na oblast, pa je nad njimi samo še »plavo nebo«. Čeprav se razglašajo za pravne strokovnjake, ne čutijo nobenih težav, da si ne bi izmišljali posebne »inovativne« razlage ustave in zakonov – pač za potrebe likvidacije določenega političnega tekmeca. Svojo oblast, ki so jo prejeli na volitvah, razumejo kot neomejeno pravico, da na odgovorna mesta kadrujejo le svoje privržence in osebne prijatelje, pa čeprav očitno neprimerne in nesposobne in čeprav pri tem kršijo zakone in celo razpisne pogoje. Državo, njene institucije in zakone razumejo kot svojo lastnino, s katero počno, kar se jim zahoče. In tudi to je to, čemur rečemo »ugrabljena država« (state capture).
Bojmo se politikov, ki kažejo prijazen pravičniški obraz, zadaj pa brezobzirno sejejo kadrovske in politične krivice. Bojmo se sodnikov, ki hlapčujejo nosilcem ugrabljene države ali pa z najvišjih oblastnih položajev celo prostaško odkrito sejejo sovraštvo, s katerim skušajo opravičiti sodne krivice in nepravno državo.
Bojmo se jih, preden gremo na volitve! Ko pa so na oblasti, pa bi bil vsak strah pred njimi usoden za nas in našo državo. Ustrahovanje je namreč tisto orodje, s katerim se vzpostavlja in ohranja vsaka totalitarna oblast. Tudi danes je le del prebivalstva dovolj osveščen in dovolj pogumen, da jasno in glasno nasprotuje kršenju človekovih pravic. In če bi še ti kritiki – in mi z njimi - obmolknili, bi ugrabitelji države dokončno dobili proste roke za vsakršno samovoljno prikrojevanje zakonov in grobo zlorabo oblasti – tudi sodne veje oblasti.
Naša kritika pa ne temelji na sovraštvu. Mi nikogar nočemo in ne smemo sovražiti. Nobene osebe, pa čeprav razmišlja in govori drugače kot mi. Sovražimo pa laž in krivico. Z vsakomur se želimo pogovarjati in iskati skupno reševanje problemov. Nikoli pa ne bomo soglašali z metodo, da nekdo utrjuje in ohranja svojo oblast z lažjo in načrtno, zlobno diskreditacijo političnega tekmeca. Nikoli ne bomo sprejeli zavržene metode politične likvidacije, ki smo jo dodobra izkusili že v času komunizma.
Z vsemi političnimi strankami in vsemi vejami oblasti se lahko pogovarjamo in dogovarjamo za iskanje lepše poti v bolj človeško prihodnost. A če bi za sodelovanje, soglasje in prijateljstvo morali prodati svojo dušo, sprejeti laž in zavreči resnico, ploskati krivicam in pozabiti na človekove pravice, potem raje ostajamo na nasprotnem bregu. Med resnico in lažjo, med pravico in krivico ni in ne more biti sprave. Zato nikoli ne bomo prenehali zahtevati resnico, pravico in svobodo. Šele ob spoštovanju teh vrednot se lahko ponovno zedinimo za lepšo domovino, tako, v kateri se bomo vsi počutili sprejete, enakovredne in spoštovane.
Mi vemo, da je to edina pot v bodočnost. Mi verjamemo, da bo Slovenija nekoč država, v kateri bodo mediji spoštovali resnico, sodniki zagotavljali pravico, država pa omogočala ekonomsko svobodo in svobodo govora. Slovenija bo takšna, ali pa je ne bo! Bo domovina nas vseh ali pa jo bodo laž, krivice in ugrabljenost s strani pohlepnega omrežja do konca izčrpale in uničile.
Zato »Svoboda Sloveniji«!
Oct 31, 2014