Nedavno sem v čudovitem jesenskem vremenu z avtom potovala po lepi, nežno razgibani pokrajini, ki je spominjala na našo Dolenjsko, le da so bile ceste širše in mnogotere, avti močnejši, lepši in dražji, kmetije, kolikor jih je bilo videti mimo največkrat naravnih zelenih protihrupnih zaves, pa večje. Mogočne bivalne stavbe so nakazovale na velike družine, kmečka poslopja na bogastvo.
Še najbolj me je očaral red v prometu. Na treh pasovih je prostor za vse, počasne, zmerne in zelo, zelo hitre, kadar prehitevajo. Toda prehitevalni pas je dobesedno to. Nihče ves čas ne vozi po njem, voznike, ki se lovijo med kažipoti, pa vljudno in strpno počakajo, da se odločijo. Zdi se, da so se odločili za sodelovanje, tudi na cesti, ker praksa kaže, da v sodelovanju in redu vsi daleč pridejo.
Fascinanten pogled na vetrnice, ki proizvajajo elektriko in ne motijo tamkajšnjih ptic, popolna avtomatizacija malih hotelov v krajih v bližini avtoceste, ki dajejo nočno zavetišče mobilnim popotnikom, na vsakem koraku pametne naprave, ki varčujejo z vodo, energijo, ljubeznivi ljudje, nedeljski mir. To je bila Nemčija.
Vrnitev v Slovenijo je bila boleča. Že kmalu po karavanškem predoru te zadane kruta realnost, vsi se drenjajo na levem pasu, kjer se, najbrž edini v Evropi, vozijo levi počasneje kot na desnem pasu, hupanje, svetlobni signali, togotno prehitevanje in kriljenje z rokami, umazano stranišče v lokalu najbolj slavnega in romantičnega turističnega kraja v Sloveniji, radijska poročila o tem, da bodo že tako bedno plačnim policistom še dodatno znižali plače, odvzem dodatkov za nedeljsko delo medicinskim sestram na urgenci..
Kje smo zgrešili, da nismo postali druga Švica ali vsaj Nemčija? Nemčija je imela v prvi vrsti Nuerenberg, kjer je počistila s totalitarnim zločinom. Nemci so imeli dovolj veliko stopnjo narodne zavesti, da so po padcu Berlinskega zidu zmogli preživeti leta zmanjšanega standarda zaradi priključitve obubožanega vzhodnega dela. Imeli so tudi dovolj katarzično preteklost, da so zmogli obsoditi Stasi in zločinski sovjetski socializem vzhodnega dela. In bilo je več tistih Nemcev, ki so v kapitalizmu razumeli pomembnost lastnine in s tem povezane odgovornosti.
Kaj pa pri nas? Če bi Tito ne bil eden večjih zločincev 20. stoletja, bi bil samo navaden napihnjenec, petelin v belih čevljih in navaden tat. Tako pa ni bil le navaden tat, ki je pokradel tuje dragulje in jih skrival v svojem sefu, temveč je bil genocidni tat, ki je izpeljal nacionalizacijo, vseobsežno krajo lastnine tistim, ki so jo odgovorno, ustvarjalno in pridno gradili skozi desetletja in generacije. Zato danes v Sloveniji ni odgovornosti, ker ni vseobsegajoče zavesti lastnine, do katere je treba prti s trudom in znanjem.
Če bi ne imeli socializma, ki ne ceni ne lastnine ne življenja, bi imeli več občutka za skupnost. Kajti le v slogi in sodelovanju je uspeh. Uspeh vse skupnosti pomeni uspeh vsakega posameznika, uspeh nekaj povzpetnikov pa pomeni zgolj njihovo petelinjenje in posnemanje klovna v belih čevljih in beli obleki. Če bi obračunali s totalitarizmom, danes heroj slovenske državnosti ne bi bil zaprt, sodniki ne bi bili krivosodci in novinarji ne hlapci. Vsa čast izjemam!
Zato bo potrebno nekaj narediti. Najprej na področju izobraževanja učiteljev, ki bi morali več vedeti o slovenski osamosvojitvi in zahtevati več lepega slovenskega izražanja od otrok, učencev, dijakov, študentov. Učitelji bi morali imeti več prostora za svoje vsebine pri pouku, ki niso nujno vezane na državni učni načrt. Le tako bi lahko imeli čas za kulturen dialog z učenci, dijaki in študenti in jim ponujali možnost za razvoj kritičnega mišljenja. Ravnatelji bi morali biti neodvisni in pokončni, zahtevni in vztrajni.
Ko so Nemci prebrali slabe rezultate svojih učencev in dijakov na mednarodnih lestvicah znanja, si niso začeli izmišljevati izgovorov, temveč so zavihali rokave, spremenili učne načrte, organizacijo in delo z učitelji. V Sloveniji ob katastrofalnih rezultatih naših učencev in dijakov na področju bralne in finančne pismenosti, glavni sindikalist ugotovi briljantne rezultate naših učencev in dijakov na bilki soodvisnosti finančnega vložka in učnega rezultata.
Mladi Američan je bil nekoč ogorčen, ko je sedel v slovenskem razredu in je nekdo pomotoma zbil prilepljen ameriški dolar s table. Pobral ga je in rekel, da ne pusti, da ga obesim še enkrat na tablo, češ, tako se pa z našim denarjem ne bo delalo. Mnogim mladim Slovencem pa se zdi uporaba balkanske in anglosakskonske latovščine povsem normalna, socialistom pa itak nikoli ni bilo nič za Slovenijo, plavali so v nekakem internacionalizmu.
Vrednote, kot so pomen zasebne lastnine, odgovornost, ki je tesno povezana z njo, narodna zavest, vedenje o težkem nastanku tisoč let pričakovane države, sočutje in sodelovanje, kritično mišljenje, častno ravnanje, bodo morale bolj odločno vstopiti v izobraževalne institucije.
Danes je 140. dan, od kar je gnil sodni sistem zaprl Janeza Janšo, ki je simbol pokončnosti in časti. V nasprotju s socialističnimi povzpetniki, ki jim v resnici nikoli ni bilo do ljudstva, temveč le do sebe. Vse drugo, ceste, hiše, gospodarstvo, standard Slovencev je zaradi njih le odraz te socialistične bede in sovraštva kot načina življenja.
Toda, kot je rekel Grk Zorba- če hočeš res kaj doseči, moraš biti vsaj malo nor. No, če smo to tudi mi, ki stojimo tu, vsak dan, v mrazu, dežju, vročini in nevihtah, je to še edina svetla točka današnje Slovenije, ki se pogreza v mrak. Kajti mi smo idealisti in vera v dobro se vedno obrestuje.
Svoboda Tonetu Krkoviču, ki ljubi domovino bolj kot sebe, svoboda Janezu Janši, ki dneve svojega življenja poklanja največjemu idealu, svobodi! Svoboda Sloveniji!
Nov 07, 2014