Drage vztrajnice in vztrajniki! Kaj drugega kot spoštovanje in hvaležnost čutim do vas, ki v teh časih individualizma in vsesplošne brezbrižnosti za skupno dobro, dan za dnem vztrajate za spoštovanje osnovnih človekovih pravic, za svobodo, za resnico, za tisto najsvetejše v nas. Za vse tisto iz česar se hranimo in živimo.
Francoski mislec Blaise Pascal pravi, da se moč kreposti nekega človeka ne sme meriti po tem, kakšni so njegovi izjemni napori, ampak po tem, kakšen je njegov vsakdan. Torej, kako ta oseba dan za dnem vztraja pri nekem opravilu, zavezi, obljubi in se jo tudi drži. Vi ste taki. Vztrajniki. Motorji vztrajništva, ne samo pred slovenskim sodiščem ampak tudi v življenju. Pristni in prisotni. Tukaj in zdaj. Ob znanem času, na znanem kraju in z znanim namenom. Ne skrivate se, ne razbijate, ampak vztrajate, s slovensko pesmijo na ustnicah in v srcu. Od Gregorčiča, Prešerna, Cankarja, Aškerca pa vse do našega vztrajnika Kuntnerja.
Tukaj mi spomin odhaja na mojega nonota Janeza, ki mi je bil vzor in zgled v vsem. Letos januarja se je rodil za večnost in je tudi danes nekako z nami, kajti domovino jemljem kot duhovno skupnost vseh živih in tudi vseh tistih naših umrlih prednikov, ki so stali inu obstali toliko let in nas v ljubezni in resnici, po svojih najboljših močeh vodili skozi življenje. Znal je ločiti plev od zrnja, razločevati med dobrim in zlom in me s tem že navsezgodaj uril za življenjsko borbo. Ker mu je bil pomemben človek, mu je bilo pomembno tudi dogajanje v družbi. Tako sem že kmalu spoznal slovensko družbeno stvarno razdeljenost, ki ima vse svoje prave vzroke in posledice v krvavi in nasilni državljanski vojni med drugo svetovno vojno.
Že kot otrok nisem mogel razumeti kako se lahko ima nekdo za zmagovalca in osvoboditelja, medtem ko sam stoji na 600 in več prikritih grobišč, ki jih je sam s poboji sproduciral, kako se lahko ima nekdo za osvoboditelja nekdo, ki prepove opozicijo, jo pošilja v politične zapore ali likvidira, prevzame totalen nadzor nad vsem dogajanjem in z manipulacijami ohranja privilegije in oblast. Njihov sistem laži se je potem zrušil in naenkrat so v samostojni Sloveniji postali demokrati, a v srcu duhovni dediči ljudi, ki so z zločinskimi dejanji leta 1945 prišli na oblast. Pa niso le duhovni dediči, ampak tudi globoko materialni dediči s svojimi dandanašnjimi monopoli v gospodarstvu, sodstvu, šolstvu, medijih in drugod. Spomnimo se zadnjega podatka o 600 milijonov evrov izplačanih za borčevske pokojnine v 10 letih. Zločin nikoli ne zastara in vendar do sedaj niti eden zločinec ni bil obsojen, kaj šele sprocesiran. Ni dokazov, so vsa leta vztrajno ponavljali. Hkrati pa utrjevali oblast in privilegije, ki izvirajo iz tistega zločina za katerega ni dokazov. Še več, bivši predsednik Türk je imel in ima te zločine za drugorazredne teme, spet drugje se odlikuje vodjo udbe, kosti naših izvensodno pobitih prednikov pa ležijo nepokopana leta 2014, kot nam je na sliki prikazal Roman Leljak v plastičnih gajbicah Hude Jame. To se zgodi v družbah, ki so neuravnotežene in ki jo "ugrabi" del privilegašev. To je del družbe, ki je ugrabil zgodovino in jo ima za svojo talko, ker se jo v globini boji. A tudi ta zgodovina kot pravi Jacques Maritain, bo morala pred sodni stol končne Resnice.
Taisti ljudje so tudi skovali novodobno paradigmo: vsi so isti, da skrijejo lastne nečednosti. Ne, nismo vsi isti in nikoli, si upam trditi, nismo bili in ne bomo. Destruktivni potencial te zločinskosti je ogromen in skupaj z javnim mnenjem, ki ga podpirajo dominantni mediji ustvarja brezdušni prostor, v katerem se lahko v trenutku nekoga povzdigne (primer sedanjega premiera), drugega pa ruši. In koga se ruši? Najprej tistega, ki predstavlja grožnjo našim privilegijem. Ki je dovolj sposoben, da kaj takega naredi. In to je Janez Janša. On je simbol strahu pred izgubo teh privilegijev in monopolov. Zato ga je potrebno kontaminirati najprej z javno podobo primarnega negativca potem še, kot vidimo sodno. Bil sem lanskega junija v dvorani tega sodišča, ko je padla obsodba na prvi stopnji in videl na lastne oči, kaj pomeni političen proces in vnaprej napisana obsodba. Ko te neverbalna komunikacija izda še preden izustiš eno samo besedo. Pravosodja, ki ga ob takih absurdnih obsodbah (neznanega dne, na neznanem kraju, na neznani vesoljsko komunikacijski način) žal ne morem spoštovati. Veliko dobrih ljudi dela v pravosodju (in sem bil z njimi v stiku) in nikakor ne mečem temne luči nanje, mečem jih na tiste, ki so sproducirali tako obsodbo in ki nam pravijo, naj pustimo privilegije pri miru in bo vse v redu. Ne, v odprti družbi morajo biti vsi privilegiji pod udarom kritike in enakovredno obravnavani. In tudi oni si lahko povrnejo spoštovanje, a zato morajo sami nekaj narediti, si zaslužiti spoštovanje. Za vse nas gre, še tako različne v svetovnih nazorih, za našo Slovenijo, za budiste, ateiste, muslimane, kristjane, leve, desne, ravne, krive, vztrajnike in nevztrajnike, modre in rjave, umljive in neumljive in one vmes, pa te in druge. Ne izključujemo nikogar, terjamo pa odgovornost vsakega.
Dragi vztrajniki, ste kot pošten cement, ki drži stavbo skupaj. S prav takšnim odnosom in skrbjo za skupno dobro se rojevajo močne civilne družbe, družine, organizacije, države. Z vztrajnostjo, pričujočnostjo, razumom, resnico in dobroto v srcu. Brez tega je vsaka skupnost zgolj individualno stranišče polno odplak, greznica, kjer profitanske osebe živijo drug mimo drugega, ker so pač prisiljene skupaj živeti. Mogoče je beda tega trenutka v Sloveniji tudi potrebna, da postanemo vredni države. Mogoče najprej z res močno civilno družbo, ki sestoji iz še bolj močnih, med seboj povezanih posameznikov.
Še to. Neki trenutek, sem na enem izmed protestov stal v množici zraven možakarja (vztrajnika), ki je imel transparent z napisom zapor za rdečo mafijo. Pogledava se, nasmehneva se in mi reče:"Včasih se zdi svet kljub krivicam čudovit kraj, kajne?"O ja, da in spet in spet, da. Da zares! Drži, le drži, kolega svoj transparent visoko v zrak! Svet je navsezadnje ob takih ljudeh res čudovit kraj!Tega dostojanstva nam nihče ne more odvzeti niti s prisilo. To lahko izgubimo le, če se v srcu sami temu odpovemo. Kar pa ostaja v nas nikoli ne izgubimo.
Nazadnje naj samo še zaželim in skupaj z vami vzkliknem svoboda Sloveniji, svoboda Janši, svoboda Krkoviču, svoboda vsem, ki ste doživeli krivice, svoboda Sloveniji!
Dejan Škvarč
Nov 11, 2014