Minister za pravosodje je napadel Odbor 2014, češ da brani enega samega človeka: »To ni odbor za varstvo človekovih pravic, ampak je odbor v funkciji enega samega politika.« Predsednik vrhovnega sodišča pa je obsodil t. i. napade na sodstvo, ki naj bi temeljili na »podtikanjih, lažeh, izmišljotinah in insinuacijah«.

Besede obeh so nenavadno podobne besedam nekdanjega predsednika RS Danila Türka, ki je po odkritju žrtev v Rovu sv. Barbare 8. marca 2009 dejal, da o drugorazrednih temah ne bo govoril. In si je s takim besedičenjem skopal politični grob.

Tak politični grob si je kopal ves jugoslovanski sistem v osemdesetih letih, ko so oblastniki prav podobno kot omenjena trojica z največjimi političnopropagandnimi topovi streljali po domnevnih storilcih, ki naj bi bili med drugim napadali JLA (Jugoslovanska ljudska armada – op. p.) in rušili revolucionarna izročila.

Če si govoril o streljanju civilistov na jugoslovanskih mejah proti Zahodu, si napadal JLA. Če govoriš, da je Branko Masleša vpleten v te zločine, napadaš sodstvo. Klavrno dejstvo pa je, da se Branko Masleša s tovariši pravzaprav brani pred kolegi, ki imajo daleč več strokovne in človeške integritete, kot je zmore sam.

In če Odbor 2014 zahteva več luči, resnice v tem primeru, torej več lustracije, naj bi po Klemenčiču Odbor 2014 branil le enega politika. Dejansko pa Goran Klemenčič pred Odborom 2014 in kritičnimi kolegi pravniki brani ne samo Maslešo, ampak staro gardo oz. ljubitelje zločinov in laži, ki so kot sodniki branili revolucionarna izročila in jih s tem, da ne zmorejo kritično obsoditi zločinskega delovanja sodstva v titoizmu in vsaj obžalovati svojega sodelovanja v tem zločinskem delovanju, še vedno branijo.

Zato se nam dogaja, da sodnik Masleša, ki je sodeloval pri umoru, sodi politiku Janši, ki naj bi bil prejel obljubo nagrade. To je res treba sporočati doma in po svetu.   

Več luči, resnice, več lustracije torej!

Slovenija kot jugoslovanski berlinski zid

V imenu obrambe revolucionarnih pridobitev je na mejah proti Zahodu Titovina ubijala od prvega do zadnjega dne režima. Naj ponovim, da sta bili jugoslovanski meji proti Zahodu  oziroma Avstriji in Italiji bolj smrtonosni kot berlinski zid, saj je bilo po oblastnih podatkih samo v manj kot treh letih (1946, 1948, 1949) ubitih 417 ilegalnih prebežnikov ali trikrat toliko kot na berlinskem zidu. In da je bila ta meja vseskozi organizirana kot območje omejenega spopada, v katerem so obmejne enote streljale civiliste vse do razpada režima. Zadnji, ki so ga zadeli, je bil begunec iz Šrilanke 16. junija 1991 pri mejnem prehodu Holmec. 

Tudi sem že pisal o tem, da je dr. Miro Cerar ubijanje na meji spoznal kot zločin, in ga prosil, da bi spodbudil Branka Maslešo, da bi le lustriral svoje tedanje početje.

Do danes odgovora ni bilo. Torej je več lustracije nujne!

Janez Zemljarič in Antena

Dne 13. avgusta 1975 je udbovec Pavel Car s soglasjem nadrejenega Boris Mužiča predlagal načelniku Službe državne varnosti »tov. Janezu Zemljariču« uvedbo akcije Antena, »katere cilj je identi­ficiranje neznanca, ubitega na italijansko-jugoslovanski državni meji dne 7/8-1975 na sektorju Krvavega potoka v bližini mejnega prehoda Krvavi potok (Kozina), in da se odkrijejo vse okoliščine, ki narekujejo pojasnitev navedene­ga primera s stališča SDV (Službe državne varnosti – op. p.)«.

Dne 7. avgusta 1975 ob 23.05 je  začela z delom komisija, ki jo je vodil dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru Cvetko Špindler, zapisnikar je bil kriminalistični tehnik UJV (Uprave javne varnosti – op. p.) Koper Milan Marinšek. Pri ogledu so bili še namestnik OJT (Okrožnega javnega tožilstva – op. p.)  Koper Pavle Dolenc, delavec UJV Koper Alojz Pajek, inšpektor UJV Koper Milutin Radaković, kapetan I. klase Svetozar Đorđević, pomočnik komandira OM (obmejne milice – op. p.) Kozina Branko Škornik, komandir karavle Krvavi potok vodnik I. klase Marko Pavlovič, delavec OM Kozina Mirko Cirović in zdravnik zdravstvenega doma Divača dr. Radko Pavić. Kar nekaj teh gospodov še živi in nam lahko pomagajo pri lustraciji.

Skrbno so si ogledali truplo ustreljenega in popisali okoliščine smrti.

Neznanca je ustrelil graničar Svetomir Janković, rojen leta 1956 v Sremski Mitrovici, ki je preiskovalni skupini povedal: »V vojski sem  šest mesecev, en mesec pa sem graničar. Danes ob 19.15 uri sem šel sam v zasedo. V zasedi sem sedel in opazoval okolico. Ure nimam. Okoli 21. ure se je pojavil iz doline in prišel iz gozda na južni, to je na moji desni strani, moški. Bil je polmrak, tako da sem v jasni noči razločil osebo. Na cca 15 m pred seboj sem moškega ustavil s pozivom: Stoj, roke v vis. Moški se ni ustavil, ampak je nadaljeval pot, zaradi česar sem zavpil: Stoj, pucam! Moški se ni ustavil, zato sem ustrelil en metek v vis. Tudi ko sem ustrelil v vis, se moški ni ustavil, ampak je nadaljeval pot proti meni. V levi roki je nekaj držal, z desno roko pa je moški segel v notranjost suknjiča. Ker sem videl, da ja nadaljeval pot proti meni in se mi je čudno zdelo, ko je dal roko v notranjost suknjiča, sem še enkrat zaklical: Stoj, pucam! Ker se moški tudi tedaj ni ustavil, sem s polavtomatsko vojaško puško štirikrat ustrelil vanj, nato pa še trikrat v zrak, da me slišijo mo­ji tovariši.

Dokler moškega nisem opazil, sem sedel, ko pa sem ga opazil in ko sem streljal nanj, sem pokleknil. Puška je bila odpeta, brez metka v cevi, ko sem prvič zaklical: Stoj!, sem jo repetiral. Streljal sem iz klečečega položaja, ne da bi meril v določen del neznančevega telesa.«

Vojakove izjave, ki je precej dvomljiva, niso posebej preverjali, saj so postale pomembne druge stvari.

Ker so pri ubitem dobili daljnogled in radijsko postajo, je »janez zemljarich« poročal v Beograd: »na osnovu dosada prikupljenih elemenata mozze se predpostaviti da je nepoznati dossao na teritoriju sfrj po zadacima vodicha ili posmatracha . cjenimo , da je ovo veoma r perfoxx perfidna i dobro smissljena akcija neprijatelja.« Če prevedemo, se je Zemljarič  hvalil s svojo budnostjo, saj se na podlagi doslej zbranih elementov lahko domneva, da je neznanec prišel na teritorij SFRJ kot vodnik ali opazovalec, in ocenjujejo, da je to zelo perfidna in dobro premišljena akcija sovražnika.

Leta 1975 je v Jugoslaviji vladal strah pred vdorom sovražne emigracije, Titova politična policija je pobijala emigrante po Zahodu in danes zato sodijo udbovcem v Nemčiji.

Janez Zemljarič je pognal v iskanje identitete ubitega celo armado sodelavcev, in sicer najprej v okolici: »V zvezi z akcijo 'Antena' smo dne 8/8-1975 pričeli z observacijo okoliških, zamejskih vasi in Trsta. Observirali smo vse gostinske lokale ter teren na območju Opčin, Padrič, Gropade, Peska, Bazovice, Repentaborja, Proseka, Doline, Fernetičev, Drage, Boljunca in Milj. V Trstu smo observirali vse znane punkte, kjer se zbira in sestaja jugoslovanska politična emigracija in sicer«  hotele Italia,  Peru, Pošta, Virginia,  Borna, Milano, Jolly ter gostinske lokale Marinella, Chicho, Pri Ninu, Zara, novi lokal Anteja Kovačiča, bara Udin in Stopar Mario, lokande Romagna, Ritosa in Marina. V Trstu smo vršili kontrolo tudi na centralni avtobusni postaji, železniški postaji, parkih in tržnicah.

Za observacijo smo koristili naslednje sodelavce in vire; 'Škocjana', 'Strojnika', 'Servacija', 'Risarja', 'Nikiča', 'Forda', 'Jelenka', "Umetnika" in 'Taxija'.

Viri 'Stanislav', 'Bernard', 'Vojko', 'Vlade' in 'Miro', ki so rodom iz bližnjega zamejstva, so preko svojih sorodstvenih zvez, prijateljev in znancev, ki v teh naseljih živijo in imajo nekateri izmed njih gostinske lokale ter trgovine, preverjali in ugotavljali morebitne pojave sumljivih oseb na teh območjih. Vsakdo izmed navedenih je angažiral dve do tri svoje zveze, to so predvsem člani KPI (Komunistična partija Italije – op. p.), bivši partizani ali aktivisti.«

Potem so razširili poizvedovanje po svoji mreži v Zahodni Evropi, zlasti Nemčiji. In dobili namig, da je bil ustreljeni kriminalec, niso pa potrdili njegovih stikov s t. i. sovražno politično emigracijo.

Identiteto ubitega so čez nekaj mesecev razkrili prstni odtisi, ki so jih poslali italijanskim in nemškim oblastem. Šlo je za znanega, večkrat obravnavanega kriminalca.

Več bi o tem lahko povedal Janez Zemljarič, ki se tako tenkočutno bori za čast in pravico in se skuša oprati svojega sodelovanja pri zločinih, ki so zapisani v arhivih.

Antena in Branko Masleša

Seveda pa se ta zgodba še kako tiče tudi Branka Masleše, ki se je ob svojem imenovanju za predsednika Vrhovnega sodišča RS sprenevedal, da nič ne ve o tem, da bi si ubite na meji ogledovale posebne preiskovalne skupine.

Predvsem pa Masleša in njegovi ne razumejo, da z obrambo zločinov na meji res napadajo vladavino prava, saj sodstvo še naprej posiljujejo v totalitarni jarem.

Naj navedem utemeljitev, da civilni sodnik nima kaj iskati na meji, ki je bila objavljena že 21. novembra 2010 ob imenovanju Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča RS: »Preiskovalni sodniki rednih sodišč v primeru, če je vojak na meji ustrelil prebežnika, niso imeli prav nobene pristojnosti za kakršnokoli poslovanje oz. za to ni bilo nobene pravne podlage – tudi ne za ogled, ki bi ga opravil dežurni preiskovalni sodnik.

Iz dosedanjih izjav Masleše, Kocjančiča, Kranjca, Malečkarja, Twrdyja je mogoče sklepati, da so preiskovalni sodniki sodišča v Kopru 'nudili pomoč' JLA, kadar je šlo za uboj prebežnika. Tudi če je šlo med sodiščem in JLA za nekakšen dogovor, je bilo ravnanje sodnikov, ki so opravljali ogled, nezakonito. Lahko bi rekli, da so sodniki s takšnim nezakonitim ravnanjem dajali videz pravnosti umorom ne glede na to, da jih je morda dovoljevala ali celo narekovala (tajna) vojaška zakonodaja ali predpisi nižjega ranga. Takšni predpisi so po t. i. Radbruchovi (Gustav Radbruch) formuli t. i. zakonsko nepravo in jih sodniki ne bi smeli upoštevati.«

Večina proti Masleši

Dne 10. novembra 2010  je bila seja parlamentarne komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, na kateri je pravosodni minister Aleš Zalar odločno zavrnil »napade na sodstvo« oz. branil Branka Maslešo: »Jaz sem danes pridobil kliping, torej magnetogram izjave gospoda Štrovsa (prav Štravs – op. p.), ki je včeraj nastopil na TV Slovenija. On je zatrdil, da je šlo za situacijo nekega poletnega dne, ko naj bi mu bil sodnik Masleša po vrnitvi z ogleda z nekim navdušenjem razlagal, kaj je tam videl. In potem je ta sodnik Štrovs rekel: 'Jaz takrat na to pravzaprav nisem bil še posebej pozoren, ker se mi je mudilo na glavno obravnavo. Ko pa sem z glavne obravnave prišel, je potem k meni prišel sodnik Zobec zelo pretresen in mi povedal, kaj se je zgodilo.' Sedaj pa, pazite, kakšna so dejstva: 7. julij, tistega dne, ko je bil gospod Masleša na ogledu kot dežurni preiskovalni sodnik, in ti sodniki dežurajo 24 ur na dan sedem dni v tednu, je bila sobota. Zelo majhna verjetnost je, da je sodnik Štrovs imel glavno obravnavo kot civilni sodnik v soboto. To se da preveriti s podatki iz sodnih vpisnikov.«

Štravs je novembra 2010 izjavil, »da se spominja, kako je poletnega dne leta 1982 ali 1983 Masleša prišel z ogleda ubežnika čez jugoslovansko-italijansko mejo in povedal, kako je neki vojak nekoga ustrelil z zelo natančnim strelom v čelo«. Štravs in Zobec še vedno menita, da izjava o strelu v čelo morda ni povezana z ubojem 7. julija 1984.

Krog ljudi, ki se jih Masleša otepa tako, da jih razglasi za lažnivce, pa se neusmiljeno širi. Maslešo kot sodnika, ki je prišel na ogled ubitega človeka iz Vojvodine še v letu 1987/1988, omenja v Demokraciji zdravnik Teodor Durnik. 

Da »napadi na sodstvo« alias Maslešo niso kaka janšistična ali podobna zarota, nam pove izjava Mirovnega inštituta, Liberalne akademije in Amnesty International o streljanju prebežnikov na meji kot hudem kršenju človekovih pravic, v kateri so 23.novembra 2010 zapisali: »Tudi če bi obstajal upravičen dvom v verodostojnost izjav dveh vrhovnih in ustavnega sodnika, ki trdijo, da se je dotični celo navduševal nad tovrstnimi dejanji obmejnih vojaških patrulj, pa je nedopustno, da ob sodniškem ogledu zločina ni prijavil kazenskim organom oziroma poskrbel za pregon storilca.«

Maslešo je zavračalo tudi ljudstvo. Na vprašanje, ali je Branko Masleša primeren kandidat za mesto predsednika vrhovnega sodišča, je v spletni anketi od 5.685 kar 3.898 oseb ali skoraj 70 odstotkov odgovorilo, da ni. Ali bi bil danes rezultat drugačen?

Tudi v mednarodni javnosti na Zahodu so se prijeli za glavo.

Torej se vprašajmo: Kdo razen fosilne rdeče buržoazije podpira Maslešo? Komu v Evropi lahko razložimo, da je Masleša kot utelešeni ostanek berlinskega zidu predsednik vrhovnega sodišča bojda demokratične države.

Branko Masleša in Ante Žižek v preiskavo

Leta 1984 so bili že drugačni časi kot leta 1975. Na meji so se bolj kot s sovražno emigracijo borili z množico osnovnih potrošnih dobrin lačnih Jugoslovanov. V istem času, ko je 7. julija 1984 Branko Masleša s tovariši ogledoval ubitega na meji, so na mejnem prehodu Šentilj »35 našim državljanom, ki so na začasnem delu v tu­jini, zasegli 1,004 kg kave, tranzistorski sprejemnik, 29 radiokasetofonov, 3 kg cinka, 134 ročnih ur, 2 hišna digitalna telefona, 100 listov za žage, 4 kg salicila (sredstvo za konzerviranje, razkuževanje – op. p.), motorno žago, 1 videorekorder, vrtalni stroj in več drugih tehničnih predme­tov, kar so nameravali pretihotapiti v SFRJ«. 

Tudi v tistih časih t. i. napadov na JLA in obrambe revolucionarnih izročil se je zločinsko ubijanje civilistov na meji nadaljevalo. In še vedno so ubite ogledovale komisije, verjetno v podobni zasedbi, kot je bila tista 7. avgusta 1975.

Za zdaj naj navedem samo kratko poročilo politične policije: »Vojak karavle JLA Škofije je 7. 7. 1984 streljal na Anteja ŽIŽEKA iz Banja Luke, ki je nameraval pobegniti v Italijo in se kljub pozivom ni ustavil, italijanski orga­ni so njegovo truplo našli na italijanski strani 20 metrov od meje. Vojak je upora­bil orožje v skladu s pravili službe JLA.«

Zločin spet opisujejo kot vrlino in zaslužno dejanje.

Če minister Zalar omenja »podatke iz sodnih vpisnikov« in če so ohranjeni tudi drugi dokumenti, potem se lahko natančno razišče, ali je bil Branko Masleša pri ubitih na meji samo v soboto, 7. julija 1984, ali večkrat. Če so znani tudi drugi udeleženci ogleda, potem nam lahko povedo, kako se je tam obnašal Branko Masleša.

Vendar, kdo pa naj presodi, ali se laže Branko Masleša ali se lažejo vsi tisti, ki omenjajo njegovo sodelovanje pri zločinu? 

Glede na to, da gre za ugotavljanje resnice v zvezi z izjavami predsednika vrhovnega sodišča, sodnika ustavnega sodišča,  sodnika vrhovnega sodišča, zdravnika in še koga, je verjetno malo možnosti, da bi to preiskavo opravili v pravosodju. In glede na to, da ne nekdanji minister Zalar ne sedanji minister Klemenčič ne sprejemata ocene predsednika Vlade RS Mira Cerarja, da je pobijanje civilistov v miru zločin, je verjetno najbolje, da ustrezno obravnavo tako ne/resničnosti izjav sodnikov kot preiskavo zločinov jugoslovanskih oblasti na meji opravi parlamentarna preiskovalna komisija.

Če pa pri nas tovrstni dialog ne bo stekel, bo pač treba na evropske organe in sodišča.

Komisija Vlade RS za reševanja vprašanj prikritih grobišč bo morala v prihodnje obravnavati tudi prikrite grobove ubitih na meji. Delo se je že začelo s tem, da so bili v lanskem letu pobrani dosegljivi posmrtni ostanki žrtev v jami Jelenca. To jamo so zavezniki avgusta 1948 spraznili in pobrali iz nje 156 trupel ljudi, ki so jih pobile jugoslovanske oblasti. Potem so Jugoslovani vanjo metali ljudi, ubite na meji. Bilo jih je vsaj trinajst, vsi moški.

Ali Branko Masleša ve, kam so pokopali Anteja Žižka? Ali je bila Žižkova družina obveščena o njegovi smrti? Če ne, ali bi jim bil Masleša pripravljen opisati okoliščine smrti?