LAŽ, ki se je v slovenskem šolstvu vzpostavljala v samoupravnem socializmu, je doživela pomladitev. Politični veljaki, dediči socializma, so prepričani, da morajo imeti oblast nad šolo in učenci, nad učitelji in celotnim sistemom, ker jim to zagotavlja osebno in ideološko zgodovinsko preživetje.
Spoštovani Odbor 2014, dragi vztrajniki!
Moje ime je Jolanda. Sem žena, mami trem odraslim otrokom, hčeri in sinovoma, stara mama trem vnukinjam in vnučku, v Kranju živi moja prijazna tašča, tudi moja mami je še živa, skratka, družina me osrečuje in izpolnjuje. Med vami sem tudi zaradi njih. Živim v pravljični vasici Trboje, ki valovi na poljih med travniki, gozdovi in Trbojskim jezerom, skoraj na sredi med Kranjem in Ljubljano, v bogati šenčurski občini. Po poklicu sem že petintrideset let učiteljica, profesorica razrednega pouka. Angleščino poučujem zadnjih deset let. Menim, da je učiteljski poklic med najlepšimi in najbolj privilegiranimi poklici, saj se lahko vsak dan znova naučim kaj novega od svojih učencev, ki so vsi po vrsti enkratni kot biseri in velik ustvarjalni izziv. Trdim, da je za žalostno stanje v Sloveniji in bedno stanje v 'krivosodstvu' poleg napačne politike in režimskih, servilnih medijev v dobršni meri soodgovorno tudi slovensko šolstvo, šolska politika s šolskim ministrstvom na čelu. Naj bo govor tudi pogled v prihodnost, ko šolniki prav te dni snujemo vizijo šolstva za prihodnjih pet let.
Kot učiteljica vabim g. Maslešo in njegove pajdaše iz 'hiše sramote' v mojo šolo, kjer v prvi vrsti razvijamo pogum, samokritičnost in kritično mišljenje, vse tisto, za kar so omenjeni gospodje in gospe prikrajšani.
Bistvo učiteljevega dela se je namesto ustvarjanja sprevrglo v varovanje statusa. Obtežilo se je s stolpnicami pravilnikov in zakonov in tako izgubilo trden temelj. OŠ in celotna vertikala vse do univerze je postalo ščitenje privilegijev toplih malic, vožnje na delo, zagotavlja delovna mesta brez odpuščanj, pa čeprav bi bilo na vsaki šoli zelo koristno, zaradi profesionalnega etosa, nujno odpustiti delavce, ki zaničujejo učiteljski pouk in tako posledično 'vzorno' skrbijo, da skrhani ugled učiteljev v družbi strmo in še hitreje pada, pa čeprav se dobra polovica učiteljev muči in prizadeva preko vseh meja človeške vztrajnosti, potrpežljivosti in pridnosti. V šolstvu si učitelji z neomejenim delovnim časom delovno mesto dobesedno lastimo. Smo kot javni kapitalisti. Naša družba pa predvsem potrebuje odlično vzgojo in izobrazbo.
V zameno za varnost, priljubljenost in nedelo se vsem povprek daje dobre ocene, visoke strokovne nazive, neopazno, manj poglobljeno pa se ukvarja z vzgojo, s kvalitetnimi človeškimi odnosi, ko naj bi vsi akterji pedagoškega trikotnika 'učenec-učitelj-starši' odnos gradili na spoštovanju, pravičnosti, predanosti, doslednosti in vztrajnosti 'do konca in naprej'. Pa čeprav vzgajamo ves čas, sleherni trenutek, nam za iskrene naklonjene odnose zmanjkuje časa.
Učitelji ne ščitijo svoje strokovne integritete ne pred učenci, ne pred starši in ne pred javnostjo, kaj šele pred politiko.
Gre za to, da učenci ne dosegajo dovolj dobrih rezultatov, ki bi jih kot moderna družba morali. Šolski sistem kvarno vpliva na zaposlitveno in delovno selekcijo med prebivalstvom.
Petnajst let razvoja devetletke je OŠ-sistem spremenila v velikanskega nerodnega dinozavra, ki 'žre denar in tudi otroke'. Šola je sistem, ki razvaja in sistematično pači otrokovo samopodobo, ga uspava, mu laže o njem samem in ga ne pripravlja na pravo trdo življenje, pa čeprav je, v čustvenem zanosu rečeno, življenje lepo. Že na koncu prve triletke, torej daleč prezgodaj, ugotavljamo nadarjenost učencem. Deliti učence na nadarjene in nenadarjene, ustvarjati umetne elite že v OŠ, je skregano s človečnostjo. Bolj se moramo potruditi z notranjo diferenciacijo, kjer je vsak otrok edinstven in potencialni genij. Če je otrok v resnici nadarjen, se bo slej ko prej izkazalo, če otrok v OŠ še ni nadarjen, pa bo morda njegova nadarjenost zacvetela šele kasneje z večjo gotovostjo, če ga ne bomo že v OŠ potunkali v predalček za nenadarjene povprečneže, če bi bili žaljivi, bi rekli v predalček za slabše učence. Tragično pri vsem tem pa je, da tako skrhano samopodobo otrok še naprej dobesedno teptamo, namesto da bi se tudi tem 'nevidnim' učencem posvetili v enaki, če ne večji meri. Oklicani 'nadarjeni' imajo posebne privilegije, obenem pa imamo 10% otrok, ki imajo tudi druge posebne potrebe in razkošno pomoč za vsemogoče motnje in omejitve. Zanje je angažirana že cela armada posebnih učiteljic, kar je dobrodošlo, pohvale vredno, zanimivo pa je, da ti otroci s posebnimi potrebami kakor po čudežu dosegajo odlične rezultate.
Posebno pozornost pri degradaciji OŠ si zaslužijo posebni sektorji znotraj ministrstva za šolstvo. Ne samo, da so nepotrebni, so tudi škodljivi; so konglomerat mnogih, ki delajo preveč in mnogih, ki ne delajo nič. In mnogih, ki nimajo pojma ne o šoli ne o šolstvu.
Poseben, institut znotraj MzŠ je ŠOLA ZA RAVNATELJE, paraoddelek, ki izobražuje ravnatelje in zanje izumlja vedno nove oblike dela in ustvarja vedno nove probleme, da utemeljuje svoj obstoj.
Naslednja najbolj tajno organizirana institucija znotraj MzŠ je DRŽAVNI IZPITNI CENTER. Lahko vam postane slabo ob slaboumnostih, ki si jih vsako leto privošči. Skozi okna z NPZ zmeče na kupe denarja in hkrati izrine iz šole še tisto malo zdrave pameti, ki bi jo lahko ohranili.
Posebna struktura znotraj ministrstva je tudi Inšpektorat za šolstvo in šport za ugotavljanje pravnih in administrativnih napak učiteljev in ravnateljev. V petnajstih letih devetletke se je razvil v MEGACENTRALIZIRANO institucijo, kjer vse NADZIRAJO. Njihovo specialno orožje je napolnjeno z anonimkami, ki si jih lahko napišejo tudi sami. Posledično je vsaka OŠ in srednja šola do skrajnosti nesamostojna, NEAVTONOMNA, centralizirano vodena. Je proračunski uporabnik, ki ima do zadnje pike določene UN in cilje.
LAŽ, ki se je v slovenskem šolstvu vzpostavljala v samoupravnem socializmu, je doživela pomladitev. Kakor da družba nima osnovnega smisla, ki temelji na moralni in intelektualni tradiciji helenizma, krščanstva in razsvetljenstva, kakor da ne obstajajo deklaracije in splošni konsenz o moralnih in etičnih vrednotah, ki jih mora šola vedno znova in znova vzpostavljati.
Nikakor ni samo po sebi umevno, kaj je prav in kaj ne. Šola mora to ugotoviti. Kaj je in kaj ni primerno, prevečkrat ni jasno ne učencem, ne staršem, ne učiteljem, še najmanj je jasno šolski oblasti.
Politični veljaki, dediči socializma, so prepričani, da morajo imeti oblast nad šolo in učenci, nad učitelji in celotnim sistemom, ker jim to zagotavlja osebno in ideološko zgodovinsko preživetje. Potuhnjena matrica njihovega delovanja je neskončna revolucija, neprestano izboljševanje, kopičenje reform, pa čeprav do absurda. Kritičnega razmišljanja, kvalitetnega, uporabnega znanja in spretnosti za reševanje kompleksnih življenjskih problemom je še vedno premalo. Tudi pravega zadovoljstva in radosti nad učenjem, odkrivanjem novega in neznanega je premalo. Pritiski, napetosti, upiranje, zdolgočasenost, negativna čustva prevladujejo. Žalostno. Koliko milijonov odteka v prazno, za NIČ. To je samo organsko nadaljevanje procesov, ki se vlečejo od uvedbe devetletke, ko so krizo vgradili v šolski sistem in jo na pedagoškem področju nenehno poglabljali. Zdaj res in vse bolj resnično primanjkuje denarja za šolo, nikoli pa NE za samo šolsko ministrstvo, zavode in inštitute. Sramežljivi tihi popravki, ko recimo ni več obvezen nivojski pouk, niso vidni, ker bi predvsem mnogi morali priznati ZABLODE.
Vzgoja in izobraževanje sta bili in sta vedno bolj 'hlapec in dekle' politikov, razvajenih otrok ter staršev. Skoraj obsedeno stanje staršev, da mora biti tudi njihov otrok nadarjen, uspešen, najboljši, spodbuja pretirana zavest o otrokovih pravicah in pozabljanje otrokovih dolžnosti in povsem stalni nestrokovni posegi oblasti v predmetnik in vzgojno delovanje šole.
Tudi zato v imenu svobodnega ljudstva obsojam g. Branka Maslešo, g. Zvonka Fišerja in njune pajdaše na lustracijo za vse čase.
Čisto na koncu naj nas vse pogrejem še s pesmijo Toneta Pavčka:
Kadar hodiš, pojdi zmeraj do konca,
spomladi do rožne cvetlice,
poleti do zrele pšenice,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigo do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice.
a v sebi – do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusi vnovič in zopet in znova.
Jolanda Regouc, 23. 11. 2014
Nov 24, 2014