Pravosodni trk v ledeno goro

Dr. Damir Črnčec, predsednik Odbora 2014

Obramboslovec in politolog dr. Damir Črnčec je v javnosti znan kot profesor na Fakulteti za državne in evropske študije, sodelavec izobraževalnega programa Slovenske vojske, dvakrat (2005 in 2010) je bil direktor Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo, v letih 2012 in 2013 direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, je predsednik društva Evropska Slovenija, pisec številnih strokovnih in publicističnih prispevkov, zlasti s področja mednarodne in nacionalne varnosti. Slovenski čas ga je k pogovoru povabil v drugi vlogi: kot predsednika Odbora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Odbora 2014, ki si, spodbujen z zadevo Patria, prizadeva za korenite spremembe slovenskega pravosodja.

Pogovarjava se ob 25. obletnici padca berlinskega zidu. Takrat ste bili stari šele šestnajst let ...

Tako čas padca berlinskega zidu kot potem ves proces pred osamosvojitvijo leta 1991 sem res spremljal še precej mlad, a sem se dobro zavedal, da so to prelomni dogodki. Seveda pa me je najbolj zaznamovala slovenska osamosvojitev.

Ali ste pričakovali, da boste 25 let po začetku procesa demokratizacije protestirali, ker ste prepričani, da ima samostojna slovenska država ta čas spet na vesti politične zapornike – obsojence v zadevi Patria?

Vsekakor tega ne bi mogel pričakovati, pa saj takrat o tem, ker sem bil le premlad, nisem niti razmišljal. Vaše vprašanje pa natančno zadene občutke starejših kolegov, ki so z nami v odboru za varstvo človekovih pravic in temeljnih svobodiščin, Odboru 2014, in so bili ob koncu 80. let v prvih vrstah v prizadevanju za demokratizacijo, spremembo političnega sistema, kot so Alenka Puhar, mag. Drago Demšar, David Tasič … V pogovorih so večkrat dejali, da si, ko smo dobili svojo državo, ki naj bi temeljila na spoštovanju človekovih pravic, nikakor niso predstavljali, da bo potrebno 25 let pozneje ponavljati “vajo iz demokratizacije”.

Zakaj je bilo potrebno za Janšo, Krkoviča in Črnkoviča povzdigniti protestniški glas? V pravni državi, kar naj bi Slovenija bila, obstajajo pravne poti, po katerih naj bi imel vsakdo možnost prej ali slej dokazati nedolžnost.

Za Slovenijo je napisano, da je socialna država, da je pravna država … Besede na ustavnem papirju dajejo slutiti, da so naši protesti res nekaj nepotrebnega. Ko pa od blizu pogledamo zadevo Patria, kaj vse se je dogajalo s tem procesom na različnih sodnih stopnjah, pridemo do drugačne ugotovitve. Javnost dobro pozna številne kritike, ki so jih o tej sodbi izrekli ugledni pravniki, tudi trije ustavni sodniki v ločenih mnenjih k sicer zavrnjeni prvi zahtevi za varstvo zakonitosti. V tem procesu ni dokazov, kaj, kje, kako, za kakšen denar naj bi se nekaj storilo. Nič oprijemljivega, vsa kozlovska sodba temelji na indicih, na frazi “naj bi”, torej na neki kafkansko-orwelovski novelistični zgodbi …

Če pa k temu dodamo, kdo so akterji te zgodbe, se pojavijo dodatni pomisleki. Na čelu vrhovnega sodišča imamo človeka, ki je v prejšnjem režimu dokazano kršil človekove pravice, v našem odboru pa smo na podlagi odločitev ustavnega sodišča dokazali, da je sodeloval v senatih, ki so kršili človekove pravice tudi v demokraciji. Na vrhu tožilstva imamo človeka, ki je preganjal duhovnike, ki so v 70. letih blagoslovili križ in molili ob prikritem grobišču – in to je človek, ki je v demokraciji predstojnik najvišje tožilske instance, ki je vodila postopek zoper Janeza Janšo in soobtožene. Tudi zaradi takih stvari se ne moremo znebiti vtisa, da je to politično montirani proces, v marsičem podoben tistim, ki jih je uprizarjala nekdanja komunistična oblast, ki so ji bili prej omenjeni akterji zelo blizu oziroma so bili celo njen del.

Slovenska posebnost?

Da. Letos septembra smo v društvu Evropska Slovenija organizirali mednarodno konferenco o pravni državi in izzivih, s katerimi se soočajo demokracije, ki so zamenjale politične sisteme. Kolegica, profesorica prava s prestižne berlinske univerze, je povedala, da so v vzhodnem delu Nemčije po letu 1990 umaknili ne le vse kazenske sodnike, temveč so s fakultet odstranili tudi nekdanje profesorje, ker je prevladala ocena, da niso ne eni ne drugi sposobni procesirati prava demokratične države in družbe. Ko so se odstranjeni pritožili, je tudi nemško ustavno sodišče potrdilo, da niso kompetentni, da sodijo v demokraciji. Podoben primer se je nedavno znašel pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP). To je jasno zastopalo stališče, da nekdo, ki je deloval v nekdanji totalitarni varnostni službi, v konkretnem primeru gre za romunsko Securitate, ne more zasesti javne funkcije v demokraciji. Če neki zakon to prepoveduje, je ustrezen in ni v nasprotju z evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

Že slišim ugovor slovenskih sodnikov, češ, saj je edino lustracijsko določilo doletelo prav nas, in sicer v zakonu o sodniški službi, ki ni dovoljeval, da bi bili v trajni mandat izvoljeni sodniki, ki so v prejšnjem režimu pri sojenju kršili človekove pravice.

A kot dobro veste, se ta zakon v praksi sploh ni izvajal. Ali bi bil ob dosledni uporabi tega določila sedanji predsednik vrhovnega sodišča sploh lahko sodnik?! Tako pa je vso bedo vrha vrhovnega sodišča naplavil prav postopek izločitve Branka Masleše iz zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi Patria. Občna seja vrhovnega sodišča je bila prvič nesklepčna, ker so bili sodniki poleti na dopustu, ko so se po dopustu spočiti vrnili, pa so večinsko ocenili, da je Masleša lahko predstojnik senata, ki je odločal o pritožbi Janeza Janše – torej o pritožbi nekoga, ki je javno in argumentirano nasprotoval temu, da bi Masleša sploh zasedel ta položaj. Imamo cel kup dokazov, da je njegovo sojenje vprašljivo. Z vidika prakse ESČP je njegovo imenovanje v senat popolnoma v nasprotju z načelom poštenega sojenja in nepristranskosti sodišča. Pri tem me je najbolj presenetilo to, da so skoraj vsi vrhovni sodniki – če se ne motim, so bili proti le štirje – podprli, da se Masleše ne izloči iz odločanja v zadevi Patria. Ko bo sodba zoper Janšo padla na ustavnem sodišču ali ESČP, se bo jasno pokazalo, da velika večina vrhovnih sodnikov ne razume, kaj pomeni vladavina prava, kaj pomeni pošteno in nepristransko sojenje.

Ali so prizadevanja Odbora 2014 osredinjena le na obsojence v zadevi Patria? Tudi sedanji pravosodni minister vam očita, da radikalizirate razpravo o stanju v pravosodju le zaradi enega “politika v zaporu”.

V odboru smo predstavili številne statistične podatke, ki kažejo na splošno stanje v pravosodju. Ti podatki so res grozljivi in nimajo pred seboj le enega človeka. Prof. Lovro Šturm je v svoji študiji ugotovil, da so slovenska sodišča v zadnjih 15 letih v različnih sestavah in senatih najmanj 613-krat kršila človekove pravice, kar izhaja iz odločitev slovenskega ustavnega sodišča. Verjemite, da je bilo kršitev še precej več, a zaradi različnih razlogov vseh podatkov še nimamo. Drugi podatek: slovenska sodišča so v skoraj 300 primerih izgubila proces pred ESČP zaradi kršitev človekovih pravic. Slovenija je po tej statistiki glede na število prebivalcev na neslavnem tretjem mestu med vsemi državami Sveta Evrope – slabši sta le Turčija in Rusija. Naslednji zgovorni podatek: študija Svetovnega ekonomskega foruma je ugotovila, da je Slovenija na 91. mestu po zagotavljanju pravne države, študija Svetovne banke pa, da so slovenska sodišča in celotno pravosodje na 122. mestu glede učinkovitosti reševanja sodnih sporov. Tudi varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da so pritožbe zoper delovanje pravosodnih organov, ki pridejo pred njen urad, v 7,4-odstotnem deležu upravičene.
Nabor teh podatkov jasno kaže, da pri kritičnem presojanju pravosodja ne gre le za primer Janeza Janše in drugih obsojenih v zadevi Patria, temveč da je slovenska tretja veja oblasti tudi v demokraciji velik kršitelj človekovih pravic. Ne nazadnje: samo četrtina prebivalcev Slovenije zaupa takšnemu pravosodju. Zaradi vseh nas je skrajni čas, da se teh problemov lotimo resno in temeljito. Primer Patria je le vrh ledene gore in je bil sprožilec, ki je pripeljal do tega, da smo sistematično odprli to rakavo rano slovenske družbe.

Statistika, ki ste jo predstavili, je nekakšna “diagnoza” te rane, “terapijo” pa prinaša peticija za pravično družbo in državo vladavine prava, ki ste jo javnosti ponudili v presojo in podpis v začetku novembra. Kaj so temeljne zahteve te peticije?

Celotno peticijo je mogoče prebrati in jo tudi podpisati na naši spletni strani www.odbor2014.si. Naj peticijo v njenih predlogih, kako naprej, na kratko povzamem. Prva in ključna zahteva je preglednost in popolna javnost sojenja in sodnih odločitev. Zahtevamo javni prenos sojenj razen v izjemnih primerih, kot so sojenja, v katerih sodelujejo mladoletne osebe. Želimo izvedeti imena sodnikov, ki so kršili človekove pravice. Za 613 primerov kršenja človekovih pravic, ki sem jih že omenil, smo po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja že zahtevali podatke, kdo so bili sodniki, ki so sodelovali v teh senatih, sedaj pa še zahtevamo, da se razkrije, kako so glasovali posamezni člani senatov. Žalostno je, da lahko izvemo, kako so glasovali sodniki ustavnega sodišča (ti lahko napišejo tudi ločena mnenja), ne moremo pa izvedeti, kako so glasovali v senatih vrhovnega sodišča, višjega sodišča … Prav nobenega razloga ni, da tega ne bi smeli videti in vedeti. Vpogled v to bi nam omogočil, da jasno povemo, kateri sodnik je odgovoren za kršitve. Zato tudi zahtevamo, da ocena sodniške službe postane javna. Tu se srečujemo z anomalijo sodnega sveta, v katerem je premalo zastopana javnost. Sodni svet odloča o morebitni prekinitvi trajnega mandata sodnikov, čeprav jih imenuje državni zbor. Po našem mnenju to ni prav: tisti, ki te imenuje, naj te tudi razrešuje, pri tem pa naj bo postopek javen in pregleden, zakaj in kako je prišlo do imenovanja ter zakaj in kako je prišlo do razrešitve. Videti želimo celoten življenjepis sodnikov in njihove letne ocene, ki se pišejo znotraj sodstva, a ostajajo javnosti zaprte. Le zakaj, če pa so sodniki funkcionarji, kot so poslanci in ministri. O poslancih in ministrih vemo skorajda vse, o sodnikih pa je na primer greh vedeti, kakšno je njegovo premoženje …

Ali terjate tudi odgovornost za napačne sodniške odločitve?

Zahtevamo jasen sistem odgovornosti, ki bo omogočal presojo, ali je šlo v nekem primeru le za posameznem strokovno napako ali pa se pri določenem sodniku srečujemo z vzorcem ravnanj, ko je teh napak precej več, kot bi bilo še dopustno na podlagi normalne statistike. Ne govorimo le o sodnikih, temveč vsaj še o tožilcih.

Ali prav razumem: Pravosodju, ki vztraja v slonokoščenem stolpu nedotakljivosti, želite dati obraz?

Res je. Državljani imamo pravico videti ta obraz, vedeti, kaj kdo v pravosodju počne, slišati, kako to počne. Saj ne zahtevamo nič posebnega. Javnost delovanja sodne veje oblasti je trend in praksa tudi drugod na Zahodu.

Težave, na katere opozarjate, seveda niso od včeraj. Ali se kdaj spomnite nemškega sodnika Normana Doukoffa, ki je leta 2003 v času slovenskega pridruževanja Evropski zvezi postavil podobno diagnozo: da je sodni sistem v Sloveniji neučinkovit, čeprav imamo sorazmerno zelo veliko sodnikov, ki pa se pri nas bolj ukvarjajo s ščitenjem lastnih privilegijev in plač kot s čim drugim ... Ko je javno predstavil to kritiko, je “padlo” po njem – podobno kot po Odboru 2014.

Seveda se spomnim teh ugotovitev. Nesrečni zgodbi o slovenskem pravosodju lahko dodamo tudi finančni vidik, na katerega opozarjate: imamo največ sodnikov glede na številko prebivalstva v Evropski zvezi, to pomeni, da imamo najdražji sodni sistem (dvakrat dražji, kot je povprečje v povezavi), ki je pa hkrati najmanj učinkovit. Gospodarski sodni spori v povprečju trajajo skorajda štiri leta in so dokazano škodljivi za slovensko gospodarstvo.

Ob kritičnih ugotovitvah tujih raziskav, ki se vrstijo že več kot desetletje, se nisem mogel ubraniti smehu, ko sem v enem izmed številnih mainstream medijev, ki skušajo zagovarjati oblastna stališča, prebral, kako so dobili neko novo raziskavo, po kateri naj bi se ugled našega pravosodja bistveno dvignil. Takšne stvari bomo v trobilih tipa Delo ali Dnevnik v prihodnje zelo verjetno brali vedno pogosteje. Bralcem svetujem, naj se na to propagando ne ozirajo; verodostojno ogledalo nam postavlja tujina. Odločitve ESČP, ocene Svetovne banke in Svetovnega ekonomskega foruma so neizprosni pokazatelji, kje smo in kam gremo.

Še to: od takrat, ko je nemški strokovnjak Norman Doukoff predstavil kritični pogled na slovensko pravosodje, so šle stvari le še na slabše. Pa saj se tudi sodniki sami – vsaj tisti, ki premorejo kanček samokritičnosti, vem, da je takih kar nekaj – tega dobro zavedajo. Poslanec državnega zbora je na spletnih portalih objavil zapis neke sodnice, ki je sama ocenila, da imajo sodniki premalo dela, da imajo premajhen pripad zadev. Enako velja za tožilstvo. To povedo tudi meni. Hkrati pa poslušamo, da je v pravosodju zaposlenih premalo ljudi.

Nastavljanje kritičnega ogledala slovenskemu pravosodju je naporno opravilo, ampak pri tem bomo vztrajali, kot smo doslej – že 140 dni (pogovor je bil posnet 6. novembra; op. B. Š.), odkar imamo edinega političnega zapornika v Evropski uniji.

Ali je to protestniško vztrajanje že rušenje neodvisne tretje veje oblasti, kot vam očitajo?

To so tragikomični očitki pravosodne oblastniške vrhuške. Najprej so nam govorili, da sploh ne smemo demonstrirati, potem so nam povedali, da ne smemo kritizirati njihovih sodb. Pa saj prav to počne denimo predsednik ZDA v svojih nagovorih kongresu. ESČP je v svojih sodbah jasno povedalo, da so gospe in gospodje sodniki tretja veja oblasti, da so torej funkcionarji, plačani iz državnega proračuna, in da zato lahko javnost kadar koli kritizira njih in njihovo delo – skorajda tako, kot kritizira politike: parlamentarce in ministre. Kaj smo dosegli v 140 dneh? Da danes nihče, kdor je vsaj malo demokrata, več resno ne postavlja vprašanja, ali sploh smemo protestirati pred vrhovnim sodiščem in javno kritizirati sodbe. Nekaj se je torej že premaknilo ...

Pogovarjava se neposredno po tem, ko je vrhovno sodišče – sicer spet s pregovorno zamudo – objavilo razsodbo v zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi Patria. Neuradni podatek o zavrnjeni zahtevi je zdaj tudi uraden. Ali ta odločitev kakor koli spreminja prizadevanja Odbora 2014?

Ne. Peticija, o kateri sva se prej pogovarjala, je spodbuda, imperativ za nadaljnje delo. V Odboru 2014 bomo na tej podlagi pripravili predlog normativnih sprememb. Peticija je torej širši strateški okvir, ki se bo konkretiziral s spremembami zakonodaje, ki bo omogočila vse to, kar predlagamo. Kar zadevo sámo odločitev vrhovnega sodišča v zadevi Patria, pa: moje mnenje je bilo vsekozi, da je pod vodstvom Branka Masleše žal nemogoče pričakovati pošteno, nepristransko odločitev. Upam, da bo zdaj ustavno sodišče zmoglo sprejeti odločitev na podlagi tega, kar je večina ustavnih sodnikov že zapisala, ko so zavrgli prvo pritožbo – namreč da so v sodbi znaki hujših kršitev človekovih pravic, ki so jih določneje opredelili trije ustavni sodniki v ločenih mnenjih. Če prej ne, se bo to izkazalo na ESČP. Od tam je danes prišla nova klofuta: pet sodb, v katerih je Sloveniji očitano kršenje pravic zapornikov.

Te dni ste se odločili za internacionalizacijo svojih prizadevanj. Z demonstracijami v Ženevi je Odbor 2014 pospremil nastop ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča, ki je na zasedanju medvladne delovne skupine Sveta Združenih narodov za človekove pravice v Ženevi predstavljal stanje človekovih pravic v naši državi. Kaj si obetate od takšnih akcij v tujini?

Ozaveščanje mednarodne javnosti teče že od začetka naših dejavnosti, v zadnjem času smo jo le intenzivirali. A kaj dosti niti ni treba opozarjati, kajti ključni odločevalci v demokratični Evropi vedo, kaj se pri nas dogaja, seznanjeni so tudi s statistiko, o kateri sva prej govorila. In ko temu dodamo še slab gospodarski položaj, je vsem jasno, da država, ki je bila včasih zgled uspešne tranzicijske države in je s pohvalami leta 2008 predsedovala Svetu Evropske unije, ni več to, kar je bila. Postali smo bolnik Evrope. Iz evropske Slovenije vse bolj postajamo balkanska Slovenija. Pri čemer balkanizacijo v duhu Slovarja slovenskega knjižnega jezika razumem kot neurejenost – pravno in še kakšno.

Morda še en primer, kako nas vidijo iz tujine. Dekan finske pravne fakultete, ki je bil na konferenci, ki sva jo že omenila, je bil v prispevku na nacionalni televiziji zmanipuliran glede tega, kar je dejansko govoril na posvetu. Ko je naslednji dan ugotovil, kaj se je zgodilo, je tvitnil nekako tako: Da razumeš Slovenijo, torej postkomunistično državo in njeno pravo, moraš razumeti tudi to, da v komunizmu ni bilo prava. Prišel je z eno percepcijo naše države, odšel pa z drugačno, resnično – slabo. Ni bil edini, ki je to doživel.

Pravosodni minister, tako se zdi, ni bil najbolj srečen, ker ste ga v Ženevi pospremili z demonstracijami. Hkrati pa je ob dnevu pravosodja, ki s(m)o ga praznovali 4. novembra, na nacionalni televiziji trdil, da se niste pripravljeni srečati z njim v osebnem pogovoru, čeprav naj bi vam menda odprl vrata svoje pisarne.

Zelo smo zadovoljni, da se je pravosodni minister končno uspel odzvati na naše pobude, čeprav se je odzval pričakovano – oblastniško arogantno in z zavajanjem. Vabila za srečanje nam doslej še ni dal. Govoril je v slogu, češ če bomo v odboru izrazili interes za pogovor, nas bo sprejel. V odboru smo ministra javno pozvali k podpisu peticije, ki smo jo pripravili. Upamo, da bo minister, v dobro nas vseh, zmogel pripraviti predlog ukrepov, kot jih predvideva peticija.

Ali v sedanji oblasti sploh vidite pripravljenost za uresničitev sprememb, ki jih predlagate?

Iskreno povedano: ne. Po vsej verjetnosti bi bilo mogoče potencial za take spremembe zbrati le okoli nečesa, kar bi lahko imenovali Demos 2.0 – v novi opoziciji, ki bi črpala iz demokratizacijskih korenin poznih 80. in začetka 90. let prejšnjega stoletja in bi kot prvi Demos povezovala široko demokratično pahljačo. V tistem času je to bilo šest strank in enajst posameznikov, ki se je podpisalo pod ustanovitev Demosa.

A ob tem ne smemo pozabiti nečesa, na kar je hote ali nehote opozoril dolgoletni ideolog Socialnih demokratov dr. Igor Lukšič, ko je v nedavnem intervjuju govoril o temeljnem merilu, po katerem kontinuitetni vplivneži ravnajo v slovenskem političnem prostoru: ni namreč važno, iz katere stranke je kdo, ki leze na površje, “samo da ni iz stranke Janeza Janše”, dokler pa Janša ni bil glavni igralec, pa je bilo pomembno, “da ni bil iz cerkvene stranke”. Ker Janša, ki so ga spravili v zapor, ne more biti več sovražnik številka ena, se sprašujem: Ali bodo zdaj spet prvi nasprotnik “cerkvene stranke”?! Torej lahko pričakujemo, da bomo tarča znova mi, kristjani?! To je diskurz, ki je sam po sebi grozljiv, nesprejemljiv za moderno evropsko državo. Dobro upravljanje evropske Slovenije izključuje take manipulacije, pa tudi to, da se kazenski pregon in druga kazenska sredstva uporablja kot orodje političnega boja.

Če je srečanje s pravosodnim ministrom še vedno nekoliko “v zraku”, pa ostaja dejstvo, da ste se srečali denimo s predsednico sodniškega društva, varuhinjo človekovih pravic. Nekateri so vam vendarle pripravljeni prisluhiti.

Sprejel nas je tudi predsednik republike. Z vsemi želimo biti v dialogu in zahvaljujemo se vsem, ki to željo spoštujejo in se z nami pogovarjajo. Ampak saj veste, kaj pravi ljudska modrost: besede so poceni. Pričakujemo, da prijaznim nasmeškom sledijo tudi dejanja. Predsednica sodniškega društva je dejala, da se bodo aktivno odzvali na naše pobude. Mi potrpežljivo čakamo. Mimogrede: na sestanku je povedala, da so tudi oni predstavniki civilne družbe, na kar sem ji lahko le odvrnil, da je 24 ur na dan, sedem dni v tednu in 365 dni v letu sodni funkcionar, ne pa predstavnica civilne družbe.

Tudi na Odbor 2014 leti očitek, da niste prava, neodvisna civilna družba, temveč privesek ene stranke. Kakšno je razmerje odbora do političnih strank?

V odboru delujemo ljudje različnih svetovnih nazorov in političnih prepričanj. Očitki, ki jih omenjate, so bili zelo glasni denimo tri tedne pred volitvami, ko so zaprli voditelja opozicije, češ da je prizadevanje odbora le del predvolilne tekme. Z vztrajanjem dokazujemo, da so bili očitki zlonamerni in zlagani. Nam gre za stvar: za primer obsojenih v zadevi Patria in za to, da se v pravosodju stvari korenito spremenijo na bolje. Kajti tako, kot je, preprosto več ne gre naprej. Samozadostnost in samopašnost tretje veje oblasti se mora enkrat nehati.

Kako se financirate?

Delo odbora temelji le na prostovoljstvu in prispevkih naših podpornikov. Za razliko od številnih civilnodružbnih organizacij v tej državi ne dobivamo državnih sredstev ali sredstev iz državnih podjetij. Zanje nismo zaprosili in tudi ne bomo. Zahvaljujem se vsem, ki nas podpirajo z udeležbo kot vztrajniki na shodih, nam pišejo spodbudna pisma, darujejo sredstva ... Doslej nas je bilo na različnih shodih pred vrhovnim sodiščem in pred desetimi okrožnimi sodišči že 60.000. Podpirajo nas tudi Slovenci, ki živijo v tujini: v ZDA, Kanadi, Avstraliji, Avstriji, Italiji, Švici, Nemčiji in drugih državah. Hvala vsem!

Čim dlje vztrajate, tem večje je tveganje, da boste tarče osebnih diskreditacij.To velja zlasti za vas in kolega Aleša Primca, sicer voditelja Civilne iniciative za družino in pravice otrok. Ne bi bili prvi, ki bi vas doletel “medijski umor” ...

S kolegom Alešem sva morda res najbolj izpostavljeni figuri sicer heterogene, a hkrati dopolnjujoče se ekipe, v kateri ni nihče nenadomestljiv. Že sva bila deležna “posebne” obravnave: v medijih so nama šteli delovne ure, preverjali, kdaj hodiva na dopust ... Navsedanje je to prav, saj hočeva tudi midva biti pri svojih prizadevanjih popolnoma pregledna. No, včasih pa stvari le gredo predaleč, ko nas recimo kakšen “prominentni” pravni strokovnjak (tj. penolog Dragan Petrovac; op. B. Š.) razglasi za zametek drhali. Našle bi se še kakšne podobne stvari. Diskreditacije oziroma kar metode specialne vojne iz udbaškega arzenala nas spremljajo že od prvega dne. To smo ne tudi pričakovali, a nas ne ovira, da ne bi nadaljevali svojih prizadevanj: mirno in dostojanstveno, a vendar odločno in nepopustljivo.

Omenili ste Udbo. Ali se motim, če trdim, da ste postali izrazito “moteči” predvsem po tem, ko ste spomladi 2013 Arhivu Republike Slovenije, ko ga je še vodil Jože Dežman, vi pa ste bili takrat šef Sove, izročili gradivo SDV? Dotaknili ste se nedotakljivih, dregnili v temna početja in interese še vedno vplivnih elit ...

Tri dni, preden sem odšel z direktorskega mesta v Sovi, smo arhivu predali več kot sto škatel gradiva, ki jih na Sovi, če bi moji predhodniki spoštovali zakonodajo, več ne bi smelo biti. V tem gradivu so zelo konkretni dokazi o tem, kaj je počela politična policija. Ne nazadnje: v teh škatlah je bil “primer Crnogorac”, ki je pozneje postal tako znan. Najbolj žalosten in razočaran sem bil, ko sem letos ugotovil, da je stranka, ki ima korenine v pomladanski opciji, zagovarjala, da se tudi to gradivo zapre. Prepričan sem, da se lahko le iz razjasnjenih napak preteklosti naučimo, česa ne smemo ponavljati v prihodnosti. Popolna odprtost in preglednost arhivskega gradiva je nujni pogoj, da se bodo stvari začele izboljševati. Po uveljavitvi novele arhivskega zakona pa se jasno kaže, da prepričevanje o tem, kako z njo arhivsko gradivo ne bo zaprto, temveč kvečjemu še bolj dostopno, nima stvarne podlage. Arhiv je zaprt, gradivo, ki ga dobivajo raziskovalci, pa je velikokrat popolnoma počrnjeno oziroma tako “anonimizirano”, da je v veliki meri neuporabno. To je velika škoda za celotno nacijo in sramota za tiste, ki so takšno stanje podprli.

Ali ni zgodba o slovenskem pravosodju pa tudi o nekaterih drugih oblastnih segmentih, kot so obveščevalne službe, v veliki meri ponesrečena zaradi “perpetutiranja” miselnosti in kadrov iz prejšnjega sistema v sedanjega; v njej namreč manjka ostra zareza med totalitarnim in demokratičnim. “Slovenija je država, katere pravo temelji na revolucionarnem pravu in ne na tradiciji zahodnoevropske pravne misli,” ste tudi sami ugotavljali na mednarodnem srečanju, ki ga je priredilo društvo Evropska Slovenija. Ostra ugotovitev …

... a empirično dokazljiva! Sodniki in akademiki, kot je bil Leonid Pitamic, so bili po letu 1945, po revolucionarnem prevzemu oblasti, izgnani iz slovenske sodne prakse in teorije. Nadomestili so jih revolucionarni pravniki tipa Ljubo Bavcon, ki so še ne tako davno pisali učbenike o tem, kako je pravo namenjeno pregonu nasprotnikov totalitarnega sistema. No, in taki pravniki imajo še danes kabinete na pravni fakulteti, vedrijo in oblačijo v pravosodju. Kaj takega bi bilo v Nemčiji nemogoče. Naš problem je strašen razkorak med tem, kar smo zapisali, in tem, kar smo udejanjili. Preambula ustave napotuje k zarezi med prejšnjim stanjem, ko so bile sistematično kršene človekove pravice, in demokratično Slovenjo, a je nismo uresničili. Kot članica Evropske unije smo zavezani tudi Lizbonski pogodbi, ki jasno pravi, da povezava zajema navdih iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, ki temelji na človekovih pravicah, svobodi, demokraciji, enakosti in pravni državi. Iskreno se vprašajmo: Kaj od tega imamo pri nas? Saj imamo formalno demokracijo, dejanske pa ne; saj imamo formalno pravno državo, dejanske pa ne ... Prav zato ker nismo naredili korenitega reza med totalitarnim in demokratičnim.

Najboljša ponazoritev tega stanja je dejstvo, da je bivši šef komunistične partije v demokratični državi postal prvi predsednik z dvema mandatoma. Predstavljajte si, da bi bil Ceausescu predsednik demokratične Romunije ali Honecker predsednik kakšne vzhodnonemške deželne vlade ali pa morda kar zvezne ... Še danes nam prav nekdanji tovariši najglasneje razlagajo, kaj je demokracija, nas podučujejo, kdaj in proti komu smemo demonstrirati in kdaj ne. Sprašujem jih: Od kod pa prihajate? Ustava je jasna, njene vrednote so jasne, če jih vi ne razumete, to ne pomeni, da jih nihče ne razume. No, morda pa jih razumejo, pa jih zavestno ne želijo uresničevati, kar je po svoje še slabše ...

Izhodišče in ugotovitve tega pogovora o stanju pravne države pri nas so, milo rečeno, pesimistične. Ali je tak tudi vaš pogled na prihodnost?

Nedelujoča pravna država, ki bi jo sicer morala zagotavljati tretja veja oblasti, je tista “os zla”, ki se mora nujno zlomiti, da bi odprli vrata drugačni prihodnosti, v kateri bi lahko bolje delovali tudi zakonodajna in izvršna veja oblasti. To je moje trdno prepričanje. Tudi zato smo najvišjim predstavnikom te “osi zla” ob dnevu pravosodja, ko so si sami podeljevali priznanja, podelili črne zvezde – to je simbol potemnjene, nekoč rdeče zvezde. Z njimi želimo opozoriti, da svojega dela niso dobro opravili, da zaradi njih nismo evropska, temveč balkanska Slovenija. Nekoč sem to stanje primerjal z zgodbo o Titaniku. Afera Patria je ledena gora, v katero se je zaletel Titanik slovenskega pravosodja. Prekati v njem, ki mu zagotavljajo, da lahko pluje še nekaj časa, se postopoma polnijo. Raven vode, zelo umazane vode, se v tem Titaniku nezadržno dviguje in prej ali slej bo doživel takšno usodo, kot jo je resnični parnik. A očitno je potreben tak brodolom zatohle miselnosti, vzorcev in tudi ljudi, da bo slovensko pravosodje postalo drugačno, zares pravično in v službi vladavine prava. Zdaj še ni, a iskreno upam, da po prizadevanjih našega odbora in še koga bo.

Vprašanje je le, kateri orkester bo igral, ko se bo ladja potapljala.

Pravzaprav to sploh ni vprašanje: orkester prevladujočih medijev veselo igra že precej časa ...

Slovenski čas, št. 55, letnik 2014

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/pravosodni-trk-v-ledeno-goro