Franc Jeza, publicist, ki je po vojni emigriral v Trst in ki se je zavzemal za samostojno Slovenijo, je v intervjuju na vprašanje, kaj mu pomeni demokracija leta 1983 dejal: »Demokracija mi pomeni svobodno življenje posameznikov in naroda kot celote. Nad tem bdi neodvisno sodstvo. Demokracija – to so razmere, kjer se državljanom ni treba bati sodržavljanov in kjer posamezniku ali skupinam državljanov ni treba imeti strahu, da jih bo kdo – ali celo država sama – oropal njihovih pravic, in kjer se lahko zanesejo na poštenost in pravičnost zakonov in sodnikov. Demokracija je tudi to, da lahko človek javno, ustno ali v tisku, kritizira, če se mu kaj ne zdi prav, tako državo in državnega poglavarja kot zadnjega uradnika ali policista, ne da bi se moral zaradi tega bati maščevanja ali celo zapora in obsodbe.«
Mislim, da ni nobena skrivnost, da je v teh stavkih napisal nekaj, česar v Sloveniji trenutno ni. Slovenija je sicer že več kot dvajset let samostojna država, ima dobro ustavo in zakone, ki se pa žal samo delno izvajajo. Ni enakosti pred zakonom. Politično seSlovenija trenutno vrača nazaj v čase, ko ni bilo pravne varnosti in ne svobode govora, ko sodstvo ni bilo neodvisno. Takrat so bilipolitični zaporniki in danes so ponovno, delno celo isti, kot kaže primer Janeza Janše. Takrat se je Drago Jančar znašel v zaporu samo za to, ker je v Celovcu nabavil knjigo, v kateri je bilo pričevanje o genocidu nad delom slovenskega naroda, danes je nek drugi publicist bil obsojen, ker je o nekomu ponovil to, kar je zapisano tudi v bibliografskem sistemu Cobiss. Prejšnji kršitelji človekovih pravic vlagajo tožbe na sodiščih proti novinarjem, ki razkrivajo njihovo delovanje v času enoumja.
Pred tremi tedni je Nemčija praznovala 25. obletnico padca berlinskega zidu. Praznovali so tri dni, v televiziji so najmanj dva tedna predvajali dokumentarce in celovečerne filme, imeli različne diskusije o pomenu in padcu berlinskega zidu, o kršitvah človekovih pravic v Nemški demokratični republiki. V Sloveniji lahko samo sanjamo o tem, da bi nacionalna televizija ali dnevniki z isto zagnanostjo poročali in predvajali dokumentarne in druge filme teruprizarjali diskusije o procesu osamosvojitve ali o kršenju človekovih pravic v času enopartijskega komunističnega režima. To pa zato,ker pri nas neke vrste zid še obstaja, ki ga nujno moramo podreti.
Ob praznovanju padca berlinskega zidu zelo jasno pade v oči razlika med prevratom v Nemčiji in v Sloveniji. Komunistični oblastniki so v Nemčiji, potem ko so odstavili partijskega sekretarja Ericha Honeckerja, načrtovali prehod v drugačno socialistično državo. Nameravali so ljudem omogočiti nekaj več svobode, obdržati pa so hoteli vse odločujoče pozicije, predvsem gospodarske, v svojih rokah.Ampak ljudje so množično ustavili take načrte in zahtevali hiter konec komunistične Nemčije in pridružitev k Zvezni republiki Nemčiji. V Sloveniji pa se je tim. »novemu razredu«, kot ga je poimenoval Milovan Djilas,posrečilo prav to. Sicer je postala Slovenija samostojna, na kar so prejšnji nosilci oblasti morali hočeš nočeš pristati, ni pa bilo nobene lustracije. Edini lustracijski zakon, ki ga Slovenija premore, namreč Zakon o sodniški službi, ki v § 8/3 prepoveduje trajni sodniški mandat tistim, ki so kršili človekove pravice, se ne izvaja. Mreže iz ozadja še dejansko obvladujejo Slovenijo, zato seveda ne zadostuje, da se menja vlada. Slovenija ne šepa samo na področju sodstva, temveč tudi na mnogih drugih področjih, tako npr. tudi na področju šolstva. Državna podjetja morajo pristati v zasebni lasti, potem bo manj korupcije, medijski prostor mora postati bolj pluralen itd. Potrebne so strukturne reforme, ki bodo končno zasidrale Slovenijo v demokratičnem svetu. In zato, da do takih sprememb ne pride, da obvarujejo kontrolo nad politiko, sodstvom, gospodarstvom, medijem, znanostjo, šolstvom in še nad marsičem, omenjena omrežja skušajo na vse možne načine tiste, ki bi lahko pripomogli k temu, da se stanje spremeni,da se Slovenija osvobodi in resnično demokratizira, ustrahovati in jih po potrebi tudi internirati v zaporih.
Pred nekaj dnevi je bil na obisku nemški predsednik Joachim Gauck, ki je bil po prevratu tudi prvi pooblaščenec urada za dokumentacijo tajne policije Stasi v Nemčiji. Ta urad se še danes poljudno imenuje Gauckov institut.Gauck je bil evangeličanski pastor in bil je med tistimi, ki so se v Vzhodni Nemčiji zavzemali za svobodo in človekove pravice. In tudi danes se kot predsednik oglasi v Nemčiji, kadar v tej smeri opazi nevarnost. Pred kratkim je ravno izrazil dvom, da je stranka Die Linke, ki izvira iz prejšnje komunistične partije, danes že tako daleč, da lahko prevzame krmilo deželne vlade Turingije.
Imela sem vtis, da je bil Gauck v Sloveniji deležen bolj drugorazrednega sprejema. Pričakovati bi bilo, da Gaucka prav zaradi njegovega posebnega stališča proti totalitarizmen in totalitarnim pojavom, slovenski parlament povabi, da mu spregovori. Vustaljenih demokracijah na zahodu je namreč navada, da posebne državnike povabijo, da spregovorijo v parlamentu. Seveda kaj takega pri nas ni bilo, saj bi Gauck povedal nekaj resnic o komunističnem režimu, ki jih večina v parlamentu ni pripravljena poslušati. Gauck bi morda v parlamentu povedal nekaj podobnega, kot je rekel v sklopu tim.»Double-Memory Debates«, debat o dvojnem spominu, kiso potekale v Berlinu v sklopu EU. Na tem forumu so debatirali člani iz vseh držav Evropske unije, na vsakem večeru sta referirala prestavnika iz dveh različnih držav, sledila je debata. Priložnost sem imela v Berlinu se soočiti s sedanjim predsednikom Nemčije Joachimom Gauckom. Govoril je o tem, da je spominjanje lahko zelo boleči proces in da se zato velikokrat ljudje poslužujejo selektivnega modela spominjanja, ki ga je imenoval nostalgični model. Govoril je o politični zlorabi spominjanja, ki se ga poslužujejo prejšnji komunistični veljaki. Dodal je še, da moramo vzeti dejstva na znanje. In: »Ne bomo se bali pred tistimi, ki skušajo diskusijo o totalitarnem značaju komunizma zadušiti z ugovorom, da ne smemo primerjati. Smo poučeni boljše. Šele s pomočjo primerjave vidimo, kje se nacionalni socializem in komunizem ujemata, in kje se razlikujeta.«
Če sledimo dogajanju v parlamentu, predvsem tudi diskurzom v komisijah, npr. v »Komisiji za človekove pravice in enake možnosti«, potem nismo daleč od občutka, da večini tam niso znana pravila, na katerih temelji demokratični svet. Demokracija ni samo vlada večine, ampak hkrati tudi spoštovanje manjšine in drugače mislečih. V Sloveniji tega ni moč zaslediti. Tudi ne odgovornosti do tistih, ki jih reprezentirajo. Iz samega sovraštva do določenih ljudi in stališč ni možna niti podpora stališč, ki so pravzaprav temeljna za vsako demokratično državo.
Iz vsega tega se lahko predvsem nekaj naučimo, namreč da ne podpiramo in dopustimo nobenega sistema, ki pri izvajanju svojih ciljev ne temelji na načelih človekovih pravic. In da tam, kjer je že nastal zid, s potrpežljivostjo in neizprosno trdovratnostjo vztrajamo na tem, da se podre.
Bog živi Slovenijo!
Dec 03, 2014