Dragi prijatelji, vztrajniki in vztrajnice, spoštovani vsi podporniki pravice in resnice po vsej ljubi nam domovini. Veliko besed je že bilo na tem mestu izrečenih, na veliko načinov z enim samim in odločnim sporočilom, ki ga lahko strnemo in je podobno tistemu, ki ga je spoštovani dr. Jože Pučnik izrekel vsem nam in svetu ob osamosvojitvi: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!« In res je, šlo je in še vedno gre za Slovenijo.
Zakaj se mi zdi pomembno omeniti dr. Jožeta Pučnika? Ker je bil tudi on eden tistih imen v procesu osamosvajanja,ki je iskreno, brez fige v žepu, do konca svojih dni verjel v pošteno Slovenijo in v katerega so tudi letele rdeče puščice, ker je za osamosvojitev in demokratizacijo Slovenije resnično naredil vse, kar je bilo v njegovi moči. Politični disident, ki je še kako na lastni koži občutil norost enopartijskega totalitarnega režima, ki ga je preganjal, zapiral in poniževal, človek, ki v srcu in duhu ni negoval ali čutil potrebe po maščevanju, sovraštvu in obsojanju svojih rabljev, pa čeprav so mu zavestno in zlonamerno ter sistematično preko režimskih medijev podtikali ravno revanšizem. Pri dr. Pučniku je zadostoval medijski linč in nalepka »revanšist« se ga je prijela dovolj za dosežen cilj, da je na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji bil na predsedniško mesto izvoljen najvišji partijski veljak v Sloveniji , Kučan, ki mu še hip pred tem osamosvojitev ni bila najintimnejša opcija. Tudi o Pučniku je leva tranzicija lansirala premnoge laži, ne samo te o revanšizmu, temveč tudi druge, da ne misli resno kar se tiče Slovenije, da jo bo razdelil tujcem, prav tako pred klevetami agitpropvske mašinerije ni bila varna njegova družina. In takih napadov so še danes deležni resnični osamosvojitelji, medtem ko nekateri drugi, ki so se procesu osamosvajanja sicer pridružili, a se na željo in pričakovanja komunistične nomenklature samo prenovili, uživajo zaščito in nagrajevanje.
Po vseh teh letih, po četrt stoletja tranzicije, ki to ni, ampak bi jo lahko imenovali aporija, v smislu hlapčevske »identifikacije« z gospodarjem, v našem slovenskem primeru to pomeni biti bolj kučanovski od Kučana, so se metode diskreditacij in socialnih likvidacij vseh in vsega, kar je levi tranziciji napoti, samo še okrepile. Poleg medijev tudi institucije. In kar je najbolj žalostno in skrb vzbujajoče, tudi sodna veja oblasti. Pravna država ali bolje rečeno vladavina prava z vgrajenim konceptom varovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin je vedno bolj na psu. Da je temu tako, ni potrebno biti pretirano izobražen, ni potrebno biti pravno podkovan. Pošten človek preprosto ima razum in vzgojo, da loči pravico od krivice in resnico od laži ob sposobnosti pretehtati argumente o tozadevnih dilemah.
Že četrt stoletja smo priča tudi klevetanju in mrcvarjenju Janeza Janše, kateremu je Pučnik z zaupanjem predal v vodenje stranko, ki je bila njegov »otrok«, njegova duša in srce in mu zaupal, da bo tako, kot on sam, Janez Janša s pomočjo demokratične politične struje pomagal popeljati ljudstvo, živeče na tem prelepem koščku sveta, na pot normalnosti, blaginje, demokracije, vladavine prava in socialne čuječnosti. Najbrž je Janez v očeh in spominih Spomenke Hribar eden tistih, ki so se zbirali okoli Pučnika in jim ga. Hribar oponaša skrajno protikomunistično delovanje, ki da ga je ljudstvo takrat zavračalo. Protikomunističnega delovanja so se predvsem otepali komunistični oligarhi, privilegiranci in zaslugarji. Ljudstvo je takrat imelo komunizma več kot dovolj. Kasneje so jih prepričali, tudi z ustavljanjem desnice, da pomeni prenovljen komunizem višek demokratizacije. Kar je pomenilo, da bodo na ključnih mestih državnih institucij, pa tudi v gospodarstvu ostali isti ljudje, ki so v prejšnji državi imeli vajeti v svojih rokah. Janez Janša je upravičil Pučnikovo in naše zaupanje, kot edini predsednik vlade za cel mandat in uspešen v vodenju EU. Skupaj smo šli tudi preko marsikatere poniglavosti leve tranzicije. Kljub temu smo ostali načelni in zvesti svoji viziji o moderni, demokratični, vladavini prava in zaščiti človekovih pravic zavezani državi. Vendar si je s tem nakopal še večji srd tistih, ki so nam ukradli državo, še preden smo jo lahko dokončno osvobodili.
Ker moram danes, na 171. dan po krivici zaprtega opozicijskega liderja, ki je politični zapornik in ne plitik v zaporu, govoriti tu na tem mestu, pred hišo slovenske sramote, o istih stvareh, kot smo govorili pred četrt stoletja, na začetku naše poti, lahko v svojem in verjamem tudi v vašem imenu rečem: Ne, to ni tista Slovenija, za katero smo marsikaj tvegali, to ni tista Slovenija o kateri smo sanjali, za katero je žal bila prelita tudi kri.
Glavni protagonist nereda v državi je v tem trenutku ravno sodna veja oblasti. S svojimi kontradiktornimi odločitvami, dvojnimi ali trojnimi merili za podobne zadeve, dnevno uspele pritožbe državljanov na ESČP, vztrajanje na nesmiselnih in napačnih odločitvah na vseh instancah in čez vse razumne časovne meje, če iz tega izvzamemo Ustavno sodišče, ravno ni svetel zgled niti drugima dvema vejama oblasti niti pravnim subjektom in še manj državljanom, ki jim ni dolžnost biti pravni strokovnjaki, da bi razumeli vse finte in obvode,ki jih v določenih primerih uporabljajo naša sodišča. Od državljanov lahko pričakujemo zgolj to, da v grobem poznajo Ustavo RS, ki je za razliko od mnogih drugih zakonskih in podzakonskih aktov razumljivo in jasno napisana. Da nas politiki poskušajo kar naprej pripeljati žejne čez vodo, se niti ni čuditi. Če pa to počne sodišče, je pa čas za ukrepanje.
Ko je Odbor 2014 organiziral shode pred vsemi slovenskimi okrajnimi sodišči, se je na shod na Koroškem odzvala tamkajšnja predsednica okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu in med drugim novinarki dejala tudi: »Neodvisnost sodnika je na tisti točki, ko se ji reče tehtanje dokazov, ki pa je notranje intelektualno delo in vsak dokaz midve pač lahko razumeva drugače, zato pa so stopnje odločanja.«
Vsaj v primeru Patria besede predsednice okrajnega sodišča v SG izgubijo ves pomen. Dokazov ni, notranjega intelektualnega dela ne najdemo niti indično, stopnje odločanja pa so služile nekemu čisto drugemu namenu.
Dragi vztrajniki, ne vem kako dolgo bomo še morali vztrajati na tem nesrečnem mestu. Največkrat se zdi, da naše besede ne dosežejo ušes, katerim so namenjene. Vendar verjemite. Slišijo vsako besedo. Zato jim tudi danes sporočamo. Tu se rojeva novi Demos, tu se utrjuje pot k resnici in pravici. Vedno več nas je. Tu se združujemo različni ljudje a enotni v cilju. Dovolj imamo krivic. Dovolj imamo vaših laži. Dovolj imamo vašega sprenevedanja. Dovolj imamo tudi vaše ignorance in nespoštljivega obnašanja do državljanov, ki vas plačujejo. Dovolj je vaše oholosti in skrajni čas je, da si zahtevano spoštovanje pričnete pridobivati. Za začetek z odstopom Masleše in Fišerja. Potem bomo vedeli, da mislite resno.
In če sem začela te moje misli z Jožetom Pučnikom , naj jih tudi končam. Tako, kot je dr. Pučnik 25. Junija leta 91 v takrat še skupščinskem preddverju vzkliknil: »"Mi moramo ostati ponosni in pogumni. Osnovne odločitve ne bomo preklicali."lahko tudi mi s ponosom ponovimo njegove besede.
Pravica vsem, ki so jim krivično sodili.
Svoboda Ivanu Črnkoviču, svoboda Tonetu Krkoviču, svoboda Janezu Janši
Svoboda Sloveniji!!
Dec 08, 2014