»Zahtevamo državo, kjer se ne bo sodilo politično, ampak v skladu z resnico in pravico.«
Danes je 10. december, dan človekovih pravic.
Spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter njihovo pravno varstvo je bil eden od povodov za nastanek naše nove države.
Ob tej priložnosti kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti pa ugotavljam, da so se zlasti v zadnjem letu na nekaterih področjih varovanja človekovih in socialnih pravic, standardi precej znižali.
Država s svojimi oblastnimi organi namreč neposredno posega v integriteto posameznikov s kršenjem njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in to z namenom, da se nekaterim onemogoči demokratično delovanje v večstrankarski parlamentarni demokraciji.
Naj to ponazorim s primerom. Postopki Janeza Janše pred KPK. KPK mu ni dala v vpogled poročila o njegovem premoženjskem stanju, ampak ga je predstavila najprej na skrivaj takratnemu predsedniku Državnega zbora Gregorju Virantu, nato pa še bombastično celotni slovenski javnosti. V primeru samo-predlagateljstva Alenke Bratušek za evropsko komisarko, je bilo povsem nasprotno. KPK je pridno čakala, da je takratna predsednica vlade sploh dvignila pošto in nato lahko odgovorila na očitke. To Janezu Janši ni bilo omogočeno.
Naj spomnim še na to, da je KPK preganjala člane Zbora za republiko samo zato, ker so si drznili kritično spregovoriti o njenem delovanju, zlasti delovanju predsednika Gorana Klemenčiča, ki je za nagrado, ker je pomagal na nezakonit način rušiti vlado Janeza Janše, postal minister za pravosodje. Kljub temu, da je Računsko sodišče ugotovilo, da je kot predsednik KPK kršil več kot 14 odredb in zakonov.
Še bolj žalostno dejstvo pa je, da se ob tako očitnih kršitvah človekovih pravic samoiniciativno nikoli ne oglasi Varuh človekovih pravic, ki ima po zakonu to možnost in ki smo ga ustanovili z Ustavo in ne zgolj z zakonom. V številnih državah je Varuh namreč ustanovljen samo z zakonom in ima v primerjavi z našim Varuhom precej šibkejši položaj!
Varuh je po naši ustavni ureditvi proti-oblast, saj mora s svojim delovanjem omejevati njeno samovoljo pri poseganju le - te v človekove pravice in temeljne svoboščine. Delovati mora na neformalen način in črpati svojo avtoriteto iz svojega ugleda in položaja v družbi. Žal, do sedaj nismo imeli ravno velike sreče z varuhi človekovih pravic, saj se velikokrat niso ali pa se ne oglasijo takrat, ko so evidentno kršene človekove pravice. Oziroma se tudi pri delovanju varuha lahko opazi delovanje po političnem prepričanju, ko recimo ne obsodi sovražnega govora dr. Milana Brgleza o povojnih pobojih kot posledici naravnega prava, sovražnega govora Branka Masleše o tem, kako je treba nekoga dokončno uničiti.
Ker v Sloveniji nikoli nismo izvedli lustracije, imamo danes situacijo, ko v samem vrhu slovenskega pravosodja sedijo sodniki in tožilci, ki so v bivšem, komunističnem sistemu, grobo kršili človekove pravice in temeljne svoboščine. Miselnost in dejanja teh ljudi so takšna kot da se ne zavedajo, da bi z osamosvojitvijo moralo priti do preloma s starim režimom.
Branko Masleša, je bil kljub opozorilom, da je v nekdanjem režimu kot partijski sekretar koprskega sodišča dokazano kršil človekove pravice, imenovan za predsednika VS. Človekove pravice krši še danes. Raziskava dr. Šturma je pokazala, da jih je v sodnih sestavih v katerih je sodeloval, kršil kar 14x, za kar seveda nikoli ni odgovarjal.
Dr. Zvonko Fišer, sedanji generalni državni tožilec, je pred desetletji v času komunističnega režima preganjal ljudi, ki so postavili križ na grobu žrtev komunističnega poboja. Nesmiselnost njegovega pregona je dokazalo Vrhovno sodišče, ki je sodbo leta 1995 razveljavilo z obrazložitvijo, da blagoslovitvi križa nad grobom »ni mogoče pripisati političnega namena«. Vendar namesto sankcij, je bil nagrajen z visokim položajem v pravosodju.
Vesna Žalik, sedanja vrhovna sodnica, je leta 1981 sodelovala v kazenskem senatu temeljnega sodišča v Ljubljani, ki je slovenskega državljana P. R. obsodil po zloglasnem 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, ker je v svojih zapisih kritiziral diktatorja Tita in njegov režim. Šlo je za kaznivo dejanje sovražne propagande, t. i. verbalni delikt, po katerem je komunistični režim kaznoval in ustrahoval državljane, ki bi si drznili povedati kaj čez oblastnike. Danes je Vesna Žalik vrhovna sodnica in tista, ki je sodila JJ v primeru Patria. Torej, - sodnica, ki je kršila človekove pravice v nekdanjem režimu in s tem posegala v integriteto in dostojanstvo posameznikov, je danes tista, ki sodi človeku, ki se je boril proti nekdanjemu režimu in za uveljavitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Gre za politično nastavljene ljudi v pravosodju. Prilagodljive in upogljive, ko je to pač potrebno. In to ravno v pravosodnem sistemu, ki bi moral prvi delovati popolnoma neodvisno od politike pri svojih odločitvah in bi moral slediti samo resnici in iskanju pravice.
Sodnikov, ki pri svojem sojenju še danes kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine, je še več. Raziskava nekdanjega ustavnega sodnika dr. Lovra Šturma kaže, da je v obdobju od leta 1999 pa vse do lani človekove pravice in temeljne svoboščine kršilo najmanj 613 sodnih sestavov slovenskih sodišč, vendar pa za dejanja in kršitve človekovih pravic tako v preteklem komunističnem režimu, kot tudi danes, nihče od sodnikov nikoli ni odgovarjal.
Čeprav od leta 2008 celo obstaja kazenska določba o odgovornosti sodnikov, ki pa doslej nikoli ni bila uporabljena.
Tudi zato so še danes mogoče sodbe, ki v določenih primerih izražajo instrumentalizacijo sodstva s strani bivšega režima, kar predstavlja nedopustno zlorabo prava v politične namene.
Če so torej leta 1945 politične nasprotnike likvidirali fizično, jih dediči totalitarne miselnosti danes »likvidirajo« z lažjo in zlorabo pravosodja.
Opozorila bi na kratenje pravic na področju svobode govora in pravne ter demokratične države. Ob obisku nemškega predsednika Gaucka v Sloveniji smo namreč lahko videli, kako je bil Alešu Primcu odvzet mikrofon in s tem kršena ustavna pravica do svobode govora. Ko pa že ravno govorim o obisku nemškega predsednika Joachima Gaucka, velikega borca za človekove pravice, borca proti komunizmu, ki je njemu osebno in njegovi družini, prizadejal mnogo bolečin, naj povem, da sem imela priložnost, da na neformalnem pogovoru spregovorim z njim. Na kratko sem mu predstavila situacijo v naši državi, saj dvomim, da je od drugih sogovornikov, ki so bili ob njegovem obisku v naši državi seveda skrbno izbrani, imel možnost slišati kako stvari resnično stojijo v Sloveniji.
Spoštovane vztrajnice, spoštovani vztrajniki!
Čas je, da se v naši državi nehamo sprenevedati in čas je, da stvari končno začnemo jemati takšne kot so, brez olepšavanja in brez slepomišenja. Povejmo naravnost. Povejmo na glas, da hočemo državo, kjer se spoštujejo človekove pravice!
Da hočemo državo, kjer sodniki in tožilci odgovarjajo za storjene napake in kršitve človekovih pravic.
Da hočemo državo, kjer na najvišjih položajih v pravosodju, ne bodo ljudje, ki so v prejšnjem režimu zasedali visoke funkcije in ob tem ljudem grobo kršili človekove pravice.
Povejmo naglas, da zahtevamo državo, ki bo udejanjala vladavino prava.
Povejmo naglas, da zahtevamo državo, kjer se ne bo sodilo politično, ampak v skladu z resnico in pravico.
Povejmo naglas, da zahtevamo dokončen prelom z nekdanjim režimom in dosledno upoštevanje postulatov demokracije.
Povejmo naglas, da imamo radi slovenski jezik in domovino.
Povejmo naglas, da zahtevamo, da se komunistični simboli umaknejo na smetišče zgodovine in da institucije države naredijo vse za spoštovanje slovenskih simbolov. Grba, zastave in himne.
Kot predsednica komisije za človekove pravice obljubljam, da bom skupaj z vami vztrajala, tudi na seji Komisije, dokler naše zahteve ne bodo izpolnjene. In ne glede na to, da nas bodo na tej naši poti skušali onemogočiti.
Vztrajniki smo zato vztrajniki, ker vztrajamo.
Za Svobodo Sloveniji! Za svobodo Janezu Janši! Za resnico! Za pravico!
Dec 11, 2014