Dober večer, dragi vztrajniki in vztrajnice! Hvala vam, da ste tukaj danes in vse dni!
Moj priimek Walsh seveda ni slovenski. Zato najprej nekaj o meni in kako to, da sem tukaj. Sem iz Združenih držav Amerike, ampak po materini strani sem Slovenka. Leta 1995 sem na Gori pri Sodražici našla sestrično moje mame – to je bilo čudovito, to je bil moj začetek v Sloveniji. Čez dve leti sem prišla nazaj, da bi hodila v šolo za slovenščino. Prej nisem znala nič slovensko. Je pa res, da se od moje mame spomnim nekaj slovenskih besed, na primer:– “go to spat”! ter “sedi pa gledi”. To zadnje boste lahko slišali tudi od mene.
Zdaj sem državljanka Slovenije, pa tudi ZDA. Vesela sem, da sem med vami, ker vi imate srce za svobodo!
Svoboda me je zanimala že v mladosti. Kot najstnica, stara 15 let, sem spoznala, da so komunistični režimi nemoralni, da komunisti izkoriščajo ljudi in delajo še hujše stvari. Najbolj strašno zame – za moje misli in čustva – je bilo spoznanje, da prebivalci v komunistični državi pravzaprav živijo v zaporu! Ko sem pomislila na to, sem bila jezna pa žalostna! Jezna sem bila tudi na svojo ameriško vlado, ker so politiki moje države po drugi svetovni vojni dali Stalinu celo vzhodno Evropo. Moja misel je bila: nekega dne bo Amerika plačala kazen za takšno vedenje. Takrat nič nisem vedela, da so dva bratranca moje mame ubili partizani. To sem izvedela pozneje, ko sem se v Sloveniji učila slovenščino in sem se pogovarjala z mamino sestrično. Potem sem začela spoznavati slovensko zgodovino. Žalostna je!
Rada bi tudi povedala, da nisem članica nobene stranke v Sloveniji. Vendar, to ni bistvena stvar. Bistveno je, da razlikujem, kaj je prav in kaj ni. Pravzaprav, kaj je logično in kaj ni. Kaj je zdravo in kaj je noro!
Ko gledam obsodbo Janeza Janše, vidim, da ni prava, ni logična, ni zdrava, da je nora! Čisto nora! Da je Janša sprejel obljubo neopredeljene nagrade na neznanem kraju, ob neznanem času, na neugotovljen način.
Povejte mi: ali je to od sodnikov normalno ali so totalno nori! Mene zanima, kje je njihova etika, pa tudi kje je njihov človeški um? Resnica je, da tu ne najdem nič, kar je prav, nič, kar je logično, in nič, kar je zdravo!
Ne obstaja druga možnost, razen tega, da se moramo pritoževati! Kako lahko ljudje “sedijo pa gledajo” to situacijo in ostanejo tiho! Pravzaprav je žalostno, da vsi prebivalci, neodvisno od stranke, niso tukaj in se ne protestirajo. Ne gre za dogodek kakšne politične stranke! Tu gre za človekove pravice, ki morajo zanimati vsakega državljana.
Vendar smo mi tukaj tudi zaradi večje zadeve. To sta svoboda in pravica – dva koncepta, ki sta brata, ki sta integrirana in povezana. Včasih se zdi, da je svoboda enostaven koncept, ampak res je, da je nekoliko kompliciran. Pomembno je, da vemo, da svobodno življenje, osebno ali politično, ne pride zastonj – nikoli ni bilo tako in tudi nikoli ne bo. Vedno obstajajo ljudje, ki hočejo obvladovati druge. Kakor moramo paziti na naše osebno življenje, tako moramo paziti tudi na vlado, na oblast, ki zahteva od nas, kaj moramo narediti in česa ne smemo. Na to misli nekaj minut! – Drugi ljudje, ki so se rodili z enakimi pravicami kot vi, mislijo, da imajo pravico obvladovati vaše življenje. Ko nekdo spozna, da glede tega nekaj ni prav, potem začne misliti o svobodi.
Ko sem bila tukaj kot tujka, sem spoznala, da glede na davčno strukturo, ni mogoče, nikakor ni mogoče, da normalen državljan tukaj lahko razvija svoje življenje. Danes ljudje tukaj, ki zaslužijo 18.960 evrov na leto, morajo plačati 41% davka. Kaj to pomeni? Povejte mi, kako lahko razvijete svoje življenje – prihranite denar za stara leta, za slabo, kar lahko pride v življenju. Nemogoče! Na televiziji gledam politično debato na temo: ali bomo dovolili, da upokojenci lahko delajo, če dobijo pokojnino? Kakšno vprašanje? Kaj vidim? Da Slovenci še vedno živijo v zaporu. Politiki nimajo pravice prepovedovati, da nekdo dela, če dobiva pokojnino ali ne. Ali ni res, da so upokojenci že plačali za svojo pokojnino? Ali ni res, da je ekonomski sistem slab zaradi politike oziroma vlade? Vidim, da imajo politiki ljudi v takšnem stanju, kot hočejo – da so odvisni! Odvisni od njihove “dobre volje”, pri tem pa morajo biti celo hvaležni. Moč nad vsem pa obdržijo politiki in to za vedno, če ljudje proti temu nič ne storijo.
Potem je tu manipuliranje: državljani so prepričani, da če ena slovenska skupnost dobi nekaj, potem ne ostane dovolj zanje. Vsaka skupina hoče dobiti svoje – ne briga je, ali je njena zahteva ali želja pravilna ali ne. Kaj pride iz tega? Sovraštvo! Potem ni mogoče, da bi državljani našli soglasje glede razumevanja, kaj je njihova pravica in kaj sploh ni pravica!
Nujno je, da v Sloveniji pride do razumevanja, kaj je pravica in kaj ne, ter kako je, da človek sploh ima pravice. Brez tega je manipuliranje zelo “easy” – brez problema. Razumevanje izhaja iz naravnega zakona. Namesto tega hočejo politiki v našem času prepričati ljudi, da prihajajo pravice od vlade! Ni nobena “rocket science”, da lahko vidimo, kam nas pelje takšna razlaga. Ta razlaga ne obstaja samo v Sloveniji. Tako je tudi v ZDA in drugje... In to je nevarno!
Ko poslušam govornike na shodih odbora, vidim, da obstaja med vami zelo dobro razumevanje. Rada bi poudarila tole, kar je napisal profesor Štuhec:
Citiram: “…Revolucionaren odnos do lastnine je: vse je naše. Demokratičen odnos do lastnine pa terja, da se ve za ime in priimek lastnika in da se tudi ve, kdo je za kaj odgovoren. Tisti, ki danes udrihajo čez liberalni kapitalizem in kličejo duha socializma v življenje, dejansko pa ne želijo, da se ve, kdo je lastnik in kdo je za svojo lastnino odgovoren. Saj samo v takem sistemu lahko nekaznovano kradeš. Upiranje privatizaciji na Slovenskem, na vseh ravneh družbe, je ohranjanje možnosti za privatizacijo. Ko imaš oblast, takrat tudi upravljaš z nikogaršnjo lastnino, ki ima začasno ime »nacionalni interes«. Od samih začetkov razvoja človekovih pravic do danes je jasno, da ni svobode brez privatne lastnine. Odrivanje privatizacije je ohranjanje ljudi v odvisnosti, v odvisnosti od tistih, ki so na oblasti. Od te situacije pa živijo tudi večinski slovenski mediji. In dokler bo tako, tako dolgo v tej državi ne bo ne svobode misli in govora in ne svobode ustvarjalnega upravljanja z lastnino, dobrinami, delom in kapitalom.”
Bravo dr. Štuhec! Vi imate občutek za svobodo, za pravo pravico, za Slovenijo in Slovence!
Še dve stvari bi rada omenila:
Prva stvar: Kaj se ni zgodilo po slovenski samostojnosti?
Mislim, da to, kar je povedal eden najbolj znanih ruskih disidentov, Vladimir Bukovsky, velja tudi za Slovenijo. Bukovsky je ugotovil, da več problemov v državah, ki so bile pod komunizmom, izvira iz dejstva, da ni bilo nobenega sodnega procesa glede na ogromno kršitev človekovih pravic s strani komunističnega režima.
Iz članka Vladimirja Kare-Murze z naslovom "1991-2011. Zakaj je šel po zlu ruski demokratični eksperiment", pa citiram: “Ko je leta 1993 zapuščal Moskvo, je Vladimir Bukovsky oblasti opozoril, da "jih bo ranjena zver – če je ne bodo pokončali – napadla."
Njegove besede so se izkazale za preroške. Ruski demokrati, ki so zavrnili, da bi 'izvedli lov na čarovnice', so kmalu sami postali 'tarča lova čarovnic'."
Druga stvar:
Glede na pozabo komunizma je francoski zgodovinar, Alain Besancon, ugotovil še en pomemben pojav, ko v svoji knjigi “Zlo stoletja” piše o poganski, krščanski, pa judovski pozabi komunizma. V zvezi s krščansko pozabo razmišlja o odpuščanju – da nekateri ljudje pozabijo, da odpuščanje pride le, ko greh prizna in prosi za odpuščanje grešnik. Vendar Besancon ni prepričan, da je ta napaka najpomembnejši vzrok za pozabo. Namesto tega misli takole – citiram:
»Komunizem se je lahko razvil zaradi množičnega odpadništva kristjanov. Ni prav gotovo, ali se to odpadništvo oziroma celo resno sodelovanje in kolaboracijo ocenjuje kot grešno. Na splošno se vse to jemlje kot odpustljive zablode, pogosto s hvalevrednimi nameni. Razlog za to je preprost: kristjani se še niso popolnoma očistili komunističnih idej, ki so v njihovem duhu pomešane s humanitarnimi idejami, ki so jih uvajali prav verniki in duhovščina. Podtalno in nezavedno so te ideje po ovinkih prej omenjenih »krivoverskih poti« še vedno žive. Še danes slišimo govoriti o »tretji poti« med kapitalizmom in socializmom. Očitno se še ne zavedamo, da s tem, ko naš svet dojemamo s pojmom »kapitalizma«, že vstopamo v dvobarvni pogled na svet, ki ga daje ideologija, in mislimo, da smo od njega zelo oddaljeni. Obstoj takšnih miselnih zavojev je razlog več za pozabo. V resnici se v nekaterih predelih krščanskega sveta sploh ne ve, česa bi se morali spominjati.«
In za zaključek: pomembno je, da imamo srce za svobodo, da razumemo, kaj sta pravica in svoboda in kaj nista, in da za svobodo vedno ohranjamo vztrajnost. Če to delamo, je mogoče, da bodo naslednje generacije živele v boljši državi, v takšni z več priložnostmi.
Še enkrat: Hvala vam, da ste tukaj in da vztrajate!
Jan 04, 2015