Kot otroci se običajno naučimo prve besede mama, ki je ne pozabimo. To je začetek naših govornih znanj in težko kdaj kadarkoli kasneje rečemo, da smo to besedo pozabili. Podobno je na naravoslovnem področju ko se običajno, če smo vsaj povprečno nadarjeni, naučimo seštevanja. Najbolj osnovnega 1 in 1 je 2 so nas učili in mi učimo naše najmlajše. Tudi tu, kasneje težko kdaj rečemo da iz te osnove nismo gradili naših novih matematičnih znanj, pa ne le teh, tudi druga znanja in kompetence imajo običajni temelj na osnovnih matematičnih dejstvih.
A očitno ne prav vse! Konec lanskega leta nam je, slovenski javnosti, profesor pravne fakultete dr. Pirnat, ko ni imel več argumentov pojasnjevati svojih nebulotičnih stališč o tem kdaj kdo je in kdaj ni politični zapornik in ko se je do neskončnosti zapletal v pojasnjevanju svojih, na ustavnem sodišču zavrnjenih stališč, razložil zanimiv aksimov . Dejal je da v pravu ena in ena ni vedno dva. Potrdil je tisto kar v odboru govorimo že dlje časa – da zakoni ne veljajo za vse enako, da zakoni niso napisani tako, da bi iz njih vela osnovna načela logike in pravičnosti, da ljudje v sodnih postopkih ne morejo zaupati v pošteno in pravično odločitev in da smo v naši družbi ustvarili dva svetova. Eden je tisti, ki verjame in dela v smeri, da bi tudi v pravu, sodstvu , medijih in nasploh v družbi bila ena in ena vedno dva in drugi tisti del, ki javno govori o tem, da v pravu tega ni in se tako stališče širi tudi na vsa druga področja naše družbe. Zato ni čudno, da se v zaporu znajdejo ljudje ki jim na političnih procesih dokažejo da ostajajo indici, da so prejeli , ne sprejeli, obljubo nagrade, za tiste kjer ena in ena ni dva , in jim v sefih najdejo milijone, katerih izvor pojasnjujejo z dobički na bosanskih borzah, pa niti sodna preiskava ni dovoljena. V zaporu sedijo ljudje, ki so npr. upali povedati, da so del prometa paradnega podjetja Elan morali preusmerjati v blagajne komunistične partije in njenih paradržavnih inštitucij, tisti ki pa so v državnih bankah prejeli in ne vrnili kreditov in so seveda bili iz združbe kjer ena in ena ni dva pa uživajo nakraden denar davkoplačevalcev. Morda se kdaj zdi da je tistih drugih ki nočejo resnično demokratične in poštene družbe več, kar nedvomno ne drži, na žalost pa ima ta manjšina še vedno vse ključne vzvode odločanja v svojih rokah. Eden teh najbolj ključnih vzvodov je sodstvo, ki je še daleč od tega da naj bi zagotavljalo resnico in pravičnost. Naj naštejem nekaj primerjav med sodstvom in drugimi dele družbe:
Priporočila državnega holdinga, ki upravlja kapitalske naložbe države, torej podjetij z večinsko državno lastnino med drugim priporočajo poslovodečim, direktorjem oz. upravam, da javno objavijo svoje življenjepise in slike in s tem zagotovijo transparentnost njihove predstavitve državljanom, ki morajo vedeti kdo te družbe vodi. Pri sodiščih tega ni, celo slik tistih, ki sodijo v najbolj kočljivih kazenskih zadevah javnosti niso dostopne, s sodnim redom je celo njihovo slikanje prepovedano. Morda zato , da po njihovih spornih odločitvah ne moremo izvedeti kdo je iz tistega dela družbe kjer 1 in 1 ni 2. Da je stanje popolnoma neustrezno poudarjajo tudi tisti sodniki, ki jim je laži in nepravičnost dovolj in si želijo spremembe. Gospodarske družbe, ki morajo ustvarjati dobičke, če želijo preživeti, svoje storitve in blago prodajajo na trgu in med kupci ne delajo selekcije kdo njihov izdelek ali storitve kupil. Ne opredeljujejo se do tega, ali je kupec morda politično opredeljen, zadovoljni so s prodajo. Na drugi strani imamo tiste ki bodoče sodnike izobražujejo in vzgajajo, npr. pravna fakulteta, ki se ob tem da bi nekaj zaslužila na trgu vpraša ali so kupci politično primerno opredeljeni. Zadnji tak primer je doživel prav naš odbor ki na javni pravni fakulteti ni mogel najeti prostora za organizacijo prireditve. V zadnjih letih so celo v javnem zdravstvu poizkusili pacientom prihraniti čas ki ga preživijo v čakalnicah in se naročanje in opravljanje posegov izvaja na uro natančno. Tega na sodišču ni. Ko ste na sodišče npr. povabljeni kot priča lahko pričakujete da boste tam čakali ure in ure pa se to nikomur ne bo zdelo nič nenavadnega. Kljub stanju tehnike, ki bi omogočala snemanja in prenose avdio zapisov v druge oblike so sodniki temu nasprotovali. Nasprotovali so tudi javnemu snemanju obravnav, nasprotovali so ukinitvi trajnega mandata, češ da po tem ne bodo neodvisni !? Po tej logiki si lahko razlagamo poteze nekaterih direktorjev, ki v večini nimajo trajnega mandata, da si v svojem mandatu za zagotovitev neodvisnosti morajo prilastiti del sredstev družbe in si s tem zagotoviti neodvisnost po mandatu ?!
Za zdravstvo namenjamo približno polovico toliko denarja kot najbolj razvite države. Tako ima Norveška kot zgled urejene države približno 300 zdravnikov na 100.000 prebivalcev v Sloveniji je ta številka okoli 220, za zdravstvo pa porabijo približno 4200 EUR prebivalca, Slovenija okoli 1.900 EUR. Razvite države namenjajo za vlaganja v ceste vsaj dvakrat toliko denarja na kilometer omrežja kot naša država, zato je stanje cest na državnem cestnem omrežju slabo. Sedaj pa pozor: za sodstvo in sodnike namenjamo skoraj dvakrat več denarja kot primerljive države na prebivalca in imamo več kot 40% več sodnikov na prebivalca kot sosednje dežele. Človek bi pričakoval, da so sodniki na podlagi teh številk visoko strokovno usposobljeni, da sodb, ki bi jih bilo na instancah potrebno zavračati praktično ne bo, da ne bo sodnih zaostankov, da ljudem ne bodo kršene človekove pravice, da bo to sistem ki bo resnično deloval . Za to da bo sodstvo delovalo pa ni dovolj da nam to preko medijev sporoči gospod Masleša, to da deluje morajo videti navadni smrtniki v svojih sporih, pa gospodarske družbe v stečajnih in drugih postopkih, tisti, ki morajo za svoje pravice vse do Bruslja in ne zadnje tudi tisti, danes žal še redki posamezniki iz sodnega sistema, ki upajo odkrito povedati da sodstvo ne deluje. Da bo ta resnica, da je sodni del oblasti v vsej naši dobi samostojnosti povsem odpovedal, in da so nujne spremembe bo potrebno še kar nekaj časa.
Čas pa bo očitno potreben tudi zato, da bodo naši mediji sposobni objektivno poročati o resničnih problemih naše družbe in ne ostali trobila gospodarjev. Se spomnite famoznih 571 podpisov »ubogih« novinarjev ki so v pismu ki so ga napisali naravnost jokali kako da jim je težko ustvarjati in kako silnih političnih pritiskov so deležni – celo Cicibana se je polastila politika so pisali. Ko je naše sodstvo zaradi svobode govora obsodilo Boštjana Turka so bili tiho, ko sodstvo preganja Romana Leljaka so tiho, ko sodijo Igorju Kršinarju so tiho, ko pa je potrebno dati podporo obskurnemu pariškemu časopisu pa dvigujejo roke in govorijo da so Charliji. Ja mnogi med njimi so res Charliji, ampak ne pariški, so tisti angleški komedijantski Charliji Chaplini. So res karikature novinarstva in javne besede.
Zato spoštovani je potrebno vztrajati, in naše poslanstvo je še kako pomembno, vztrajati za drugačno sodstvo, za pluralne medije, za resnico, za Slovenijo, za to da bo povsod, tudi v sodstvu in pravu ena in ena dva.
Živela Slovenija!
Jan 24, 2015