Spoštovane vztrajnice, spoštovani vztrajniki. Prisrčno pozdravljam vse, ki se že skoraj leto dni javno borite za to, da bi sodišča in drugi državni organi v postopkih spoštovali ustavno zagotovljene človekove pravice vsem, - tudi tistim, ki po svojem intimnem političnem prepričanju ne pripadamo vladajoči politiki; ki se borite za to, da bi organi pregona, sodišča in KPK, pa tudi drugi organi, po enakih merilih obravnavali vse osebe in po enakih merilih sodili vsem, ne glede na politično pripadnost; ki se borite za to, da bi v Sloveniji sodniki in vsi tisti predstavniki državnih organov, v vseh primerih, ko odločajo o pravicah državljanov, odločali le na podlagi Ustave in zakona in da nikogar več ne bi obsodili v politično motiviranem procesu, brez dokazov.

Prihajam iz pravosodja. Iz tretje veje oblasti, ki sem jo spoznala z vseh strani; bila sem v vlogi oblastnikov, torej tistih, ki odločajo; sedaj sem tudi v vlogi osebe na drugi strani, torej oseba, ki jo obtožujejo.

Izjemno sem počaščena, da danes lahko pred  vami spregovorim o izkušnjah z delovanjem pravosodja, ki jih imam kot tožilka in tudi tistih, ki jih imam kot oseba v postopku. Zahvaljujem se Odboru za vabilo in za to priložnost.

Počaščena sem iz več razlogov. Prvič zato, ker ste spoštovano občinstvo, ki se borite za plemenit cilj: pred vami govorijo praviloma izjemni govorci; veliki kot osebnosti in veliki po stroki. Zato je zame velika čast, da sem postala del tega naprednega gibanja. Drugič pa zato, ker sem po duši pravnica. Vaš boj, spoštovani, razumem kot boj za vladavino prava, to pa je svetinja, kateri sem zavezana po zaprisegi in po duši.

Načelo vladavine prava je temelj demokracije. Zagotavlja enakost vseh, nalaga oblastnikom - torej državnim uradnikom in sodnikom, da vsakega državljana, ki se znajde v takem ali drugačnem postopku odločanja, obravnava nepristransko, po enakih vnaprej znanih merilih in ga nikakor ne diskriminira glede na osebne lastnosti in politično usmeritev. Z drugimi besedami, na odločitev državnega organa o pravici posameznika nikakor ne sme vplivati ne osebna lastnost ne politična ali druga osebna opredelitev, temveč je lahko podlaga odločanja le zakon. To je ustavna zapoved.

Danes sem tukaj zato, ker v Sloveniji, žal ni tako.

Če na svoje izkušnje s sodstvom pogledam z vidika temeljnih ustavnih norm o :

-       pravni državi (2. člen Ustave),

-       o enakosti pred zakonom vseh, ne glede na politično ali drugo prepričanje (14. člen Ustave),

-       o enakem varstvu pravic vseh v sodnih in drugih postopkih – torej z vidika poštenega postopka (22. člen Ustave) in

-       z vidika pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), bistvo katere je pravica vsakogar, da o obtožbah zoper njega odloča neodvisno in nepristransko sodišče,

torej z vidika ustavnih načel, ki so temelj vladavine prava

lahko z vso odgovornostjo rečem, da je sodstvo padlo na izpitu. Četudi sem bila dolgoletna sodnica in sem državna tožilka, pravosodju danes ne morem stopiti v bran, kajti ravno na podlagi svojih konkretnih izkušenj zelo dobro vem, da imate prav v svojih kritikah pravosodja, zlasti, ko opozarjate na kršitve temeljnih človekovih pravic in skozi  krivično politično motivirano obsodbo političnega nasprotnika vladajoče elite, na nezakonitosti pri sojenju.

Sama to obsodbo prvaka opozicije in ostalih v zadevi Patria vidim le kot še eno obsodbo več iz niza obsodb in diskreditacij pripadnikov le ene politične stranke, stranke SDS. Patria je vrh ledene gore, ni pa edini primer pregona in sojenja v škodo pripadnikov in simpatizerjev stranke SDS, tudi za ceno zakonitosti in spoštovanja človekovih pravic.

Do tega dne je bilo pred to stavbo o kršenju človekovih pravic v sodnih postopkih povedano veliko. Naštete so bile kršitve, povedana so bila imena sodnikov - kršiteljev, navedene zadeve ter predstavljene konkretne izkušnje prizadetih oseb. Podatki, ki jih je zbral Odbor o storjenih kršitvah temeljnih človekovih pravic v sodnih postopkih, na vseh sodnih instancah, in o številu obsodb RS na ESČP, so že sami po sebi dovolj alarmantni, da bi zahtevali takojšnje ukrepanje vrha pravosodja. Kajti vsaka sodba, izdana na podlagi dokazov, pridobljenih na način, ko so bile pri tem prekršene temeljene ustavno varovane človekove pravice, ali postopka, v katerem so bile človekove pravice kršene, je že sama po sebi dovolj problematična in vredna graje.

V zvezi s tem pa bi želela poudariti, da (po moje) ne gre enačiti vseh primerov sodb, v katerih so bile osebam kršene človekove pravice,  kajti bistvena razlika je, ali je do te kršitve prišlo zaradi pomanjkanja strokovnega znanja, torej nenamenoma, ali pa namenoma. Sama vidim tu bistveno kvalitativno razliko, saj je strokovne napake načeloma še mogoče odpraviti, namerno nezakonito sojenje pa je zločin. Bistvo mojega prispevka je v tem, da pokažem na primere, ko se je zgodilo prav slednje, zaradi česar sodstvu ni zaupati, še manj ga je potrebno v takih primerih spoštovati.

Spoštovani, govorim o problemu, ki je izjemno globok in usoden za demokracijo; govorim o tem, da pred zakonom nismo vsi enaki.

Menim, da je sodba v zadevi Patria razgalila vso bedo tretje veje oblasti – pokazala je, da sodstvo v Sloveniji ni neodvisno, temveč je podrejeno politični eliti, in po potrebi deluje v korist te politike, katera formalno v naši državi, ki je deklarirano demokratična, ne obstaja, naj je ne bi več bilo. Dejansko pa ta elita obvladuje sodstvo, pa ne le sodstvo, celotno pravosodje, tudi policijo in sploh državne organe, zlasti KPK, informacijskega pooblaščenca in institut varuha človekovih pravic.

Vendar Patria žal ni edini primer. Tudi primeri, ki jih bom predstavila, dokazujejo prav to; da vse državne organe, ki bi morali biti absolutno neodvisni, da bi upravičili svoj smoter, obvladuje elita, ki pripada ideologiji, katera bi morala biti že zdavnaj mrtva, najkasneje pa leta 1991.

Spoštovani, govorim o za demokracijo usodnem problemu, namreč o dejstvu, da policija in tožilstvo preganjata, sodišče pa obsoja, ne na podlagi dokazov, temveč na podlagi politične pripadnosti, tako svoje lastne, kakor tistih, o pravicah katerih odloča.  Tesno z roko v roki ob sodstvu in policiji, koraka KPK, zlasti v času, ko jo je vodil Klemenčič.

Zavedam se teže svojih besed in jih izrekam z vso odgovornostjo, saj imam podlago za takšno spoznanje v mnogih primerih, na katerih sem delala kot tožilka; očitno pa to izhaja tudi iz primera, v katerem sem stranka postopka.

Problem, o katerem govorim, je odločanje sodnikov na podlagi političnega prepričanja, ko je to lastno prepričanje sodnikov, tožilcev in policije, drugačno od prepričanja strank v postopku in o primerih, ko je prav ta politična pripadnost stranke v postopku, razlog za obsodbo.  S tako enostransko politično pristranskostjo je prepojeno celotno sodstvo, na vseh nivojih. Ta problem seveda ni zaznaven v primeru oseb – popolnoma anonimnih, neznanih v slovenskem političnem prostoru. Seveda tudi v teh primerih prihaja in je prihajalo do številnih kršitev temeljnih človekovih pravic, vendar ti primeri niso usodni; dokazujejo, da je velik problem slovenskega sodstva tudi pomanjkanje strokovnega znanja. Vendar to ni največji problem, ta problem je mogoče odpraviti. Napačno sodbo, če napaka ni namerna, je mogoče sanirati s pravnimi sredstvi, s ponovljenimi postopki, ponovnim sojenjem.

A napačno sodbo, ki je politično motivirana, ko je krivično sojenje zagrešeno namerno, je s pravnimi sredstvi skoraj nemogoče odpraviti, saj so za tako sodbo motivirane osebe na vseh sodnih instancah in v javnosti so tudi že znani podatki, ko so sicer stroga pravila o naravnem sodniku izigrana, da so za odločanje v primerih tudi izbrani »preverjeni kadri«, tiste uradne osebe torej, ki bodo zagotovo izdale sodbo, kot jo prevladujoča ideologija pričakuje za svoje pripadnike in za pripadnike stranke SDS. V Sloveniji so namreč sodniki vseh sodnih instanc večinoma ubrani na isto politiko in zvesti isti ideologiji.

Problem, na katerega opozarjam v tem prispevku, so tisti postopki in tiste sodbe, ko so bile kršitve Ustave in zakona zagrešene namenoma, ne zaradi pomanjkanja strokovnega znanja ali neizkušenosti. Ta problem je težko dokazljiv, izvaja se perfidno in proti temu se je praktično nemogoče boriti. Govorim o pristranskosti pri odločanju in sicer pristranskosti, ki temelji na intimnem političnem prepričanju tako sodnika samega kot osebe, o pravicah katere se odloča; in sicer o tistih zadevah, ko sodnik oprosti zato, ker oseba, ki ji sodi, pripada vladajoči politični eliti. Oziroma, ko sodnik obsodi zato, ker ve, da oseba politično pripada SDS.

Tako sojenje je po Ustavi absolutno prepovedano, je zločin. Kljub temu pa se dogaja, na slovenskih sodiščih, v 21, stoletju.

Naštela bom nekaj primerov, v katerih je šlo za tako vrsto sojenja, in ne za odločanje zgolj na podlagi dokazov.

To rečem z vso odgovornostjo, kajti izdelki, ki sem jih kot tožilka prejela iz rok sodnikov, strokovno niso vredni papirja, na katerem so natisnjeni. Kaj drugega naj sicer rečem ob primerih, ko ob evidentni nerazumljivosti in pomanjkanju zakonskih znakov očitanih dejanj, ko dejansko zadeva ne bi smela niti ugledati luči sveta, kaj šele sojenja, prihajajo s sodišč obsodilne sodbe. Po drugi strani pa sem prejela tudi odločbe, ko ob  popolnih obtožbah, čistih dokazih, skratka čistih primerih, sodišče mimo zakona zavrne predloge ali izda oprostilno sodbo.

V enih in drugih primerih so zadeve obrazložene z razlogi, skreganimi z zdravo pametjo in potrebno pravno logiko, če sploh so obrazložene; največkrat so namreč take odločitve pospremljene le z golo trditvijo sodnika, postavljeno s pozicije moči, popolnoma nasprotno s tem, kar po logičnem sklepanju izhaja iz dokazov, in seveda presoje dokazov, kot jo zahteva zakon, ni nikjer.

Skupna značilnost vseh teh primerov, o katerih govorim, je v tem, da odločitve nimajo nobene podlage v zakonu, so v nasprotju z njim, kljub temu pa se sodnik na ta zakon sklicuje, ker nastopa s pozicije moči; razlogovanje je absurdno, razlaga zakonskih norm pa popačena in uporabljena neenako v podobnih primerih.

Dejansko ni mogoče najti logične razlage za take odločitve, razen v lastnosti obravnavanih oseb; rdeča nit vseh teh primerov so osebe, katerih politična pripadnost je javnosti znana. 

●  Primer, ko objavljeni tajni podatki SOVE v časopisu po mnenju preiskovalne sodnice niso bili dovolj za pregled telefona vodilnega uslužbenca, čeprav so vsi ostali sodelavci v organizaciji potrdili, da je podatke v objavo dajal prav on. Seveda so bili podani prav vsi elementi kaznivega dejanja. Od preiskovalnega sodnika sem prejela le odgovor, da odredbe ne izda, ker da ni podan utemeljeni sum, pa čeprav je bilo zbranih toliko dokazov, da je ta stopnja suma bila podana, za konkretno odredbo pa je zakon zahteval celo nižjo stopnjo suma, zgolj razloge za sum, to je tista najnižja stopnja, ko dokazov skoraj ni potrebno, v bistvu so dovolj indici. Bila sem presenečena nad odločitvijo, ker je šlo za izkušenega sodnika, pa mi je bilo čudno, nekako nerazumljivo, da bi prepisal napačen zakonski člen. Danes vem, da ni šlo za pomoto ali slučaj.

● Doživela sem, da v primeru obsežne preiskave kaznivih dejanj povezanih z mamili mednarodnih razsežnosti, policija enostavno ni hotela delati osebe, sina znane osebnosti. Kljub temu, da je policija po zakonu dolžna izvršiti vsako odredbo in usmeritev tožilca, v tem primeru enostavno niso izvršili moje usmeritve. Dogajalo se je še marsikaj, ne bom razlagala podrobnosti. Ko sem nato sama predlagala ukrep sodniku, ga je zavrnil. Pa čeprav so bili za ukrep glede te osebe podani povsem isti dokazi in pogoji kot za vse preostale osebe, ki so bili na podlagi teh istih dokazov priprti in obsojeni. Odločala je oseba,  ki je imela za celo delovno dobo sodniških izkušenj.

● Javnosti je poznan primer »bulmastiff«, ki mu sama ljubkovalno rečem »pudeljni«. V tem primeru je policija naredila praktično vse in še več, da se zadeva ne bi preiskovala in da se tudi ni. Podrejeni policisti, ki bi morali preiskovati, so dnevno sporočali šefu policije o vsakem mojem nameravanem koraku in iskali razloge za to, da preiskave ne bi opravili. Pisali so vrhu tožilstva uradne zaznamke o tem, da od njih terjam nezakonito delovanje, in razvili celo teorijo o tem, da za preiskavo niso pristojni. V isti zadevi je sodišče zavračalo vsako pobudo za ukrepe, ki bi lahko pripeljali do podatkov, na podlagi katerih bi se lahko prišlo primeru do dna. Sodnica, ki je prejela zadevo v sojenje, je, čeprav je nikoli prej nisem videla, niti slišala zanjo, zahtevala, da se pri njej zglasim, takrat mi je povedala, da pozna obdolženca, da sta sokrajana in da se bo izločila. Brez da bi poznala spis in zadevo, je ocenila, da gre za političen proces. Nato pa se iz sojenja ni izločila, po katastrofalnem vodenju glavne obravnave, tako po strokovni plati, kot zaradi očitne pristranskosti, je izrekla oprostilno sodbo. Zapomnila si jo bom po pisnem izdelku, ki je bil tako pod nivojem, nerazumljiv, in skregan sam s sabo in z dokazi, da sem bila šokirana. Spet gre za osebo z večletnimi sodnijskimi izkušnjami.

● Če se na kratko ustavim še pri »svoji« zadevi, in delo sodnikov v tem primeru primerjam z delom v primerljivi zadevi (tako po vrsti očitkov kot po vsebini dokazov), le da je v primerljivem primeru šlo za vidnega predstavnika politične elite, je pristranskost sodnikov v mojo škodo očitna. Lahko rečem, da sem na svoji koži izkusila sprego politike in državnih organov, ter zlorabo institucije KPK v zasebni interes. Po željah osebe, ki je želela moj pregon, je postopek sprožila KPK na podlagi prijave mojega sodelavca, da prehitro vozim, da delam cestno prometne prekrške in da v službeni garaži parkiram svoja vozila. KPK je seveda takoj začela s preiskavo in ugotovila cel kup kaznivih dejanj, tudi korupcijo, zlorabo pooblastil… To, da po lastnem zakonu (ZIntPK) sploh ni bila pristojna uvesti postopka in da ni bilo niti duha niti sluha o elementih kaznivih dejanj, sploh ni bilo pomembno. Takratni predsednik KPK je takoj poskrbel za objavo v medijih in za diskreditacijo. Njihova odločba pa neverjetna. Nekajkrat zapisana trditev, da sem koruptivna, brez da bi bil podan en sam element korupcije, je bila v mojem primeru dovolj, da sem prejela suspenz; tožilstvo pa je določilo posebej zame tožilca v Krškem, da me preganja. To, da elementov kaznivih dejanj ni, da jih ni bilo že na samem začetku in da jih nikoli ne bo, sploh ni pomembno, saj je pregon zoper mene in obsodba, bila naročena nekje drugje; na ljubljanskem sodišču je od sodnice odvetnik izvedel, da je prišel z vrha ukaz, »da me morajo…«, pa karkoli že to pomeni. No, do te izkušnje sem verjela, da me zakon ščiti pred zlorabo, saj jasnega zakonskega besedila ni mogoče popačiti z razlago. Pa sem se motila; popačila ga je KPK, popačilo ga je tožilstvo, popačilo ga je sodišče. Primer, ki ga glede na pravo sploh ne bi smelo biti in ga ni, je odprt in bo očitno še nekaj časa.

● Tipičen primer politične sodbe pa je obsodba, ki jo je izrekel mariborski sodnik zoper Kanglerja, ki ga je obsodil za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, mu v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih izrekel celo zapor v trajanju 6 mesecev, pa čeprav dejanje sploh ni imelo vseh znakov kaznivega dejanja. Zadeva je sicer bila razveljavljena, a Kangler pa je le izgubil mandat svetnika v DZ. V tem primeru sodnik niti ni skrival dejstva, da je izrekel politično sodbo, saj je v javno obrazložitve navedel, da je Kanglerja obsodil zato, da se ne bi vrnil v politiko. Kar je mene šokiralo, je dejstvo, da nihče v sodstvu ali pravosodju ni reagiral na to izjavo, kajti takega razlog sploh ni dovoljeno upoštevati pri izbiri vrste sankcije in višine kazni.

● še nekaj besed o najbolj znanem primeru.

O Patrii je bilo javno povedano že skoraj vse. Vsi eminentni pravniki so se že izrekli; v mislih imam tiste, ki imajo integriteto in mednarodni sloves, ne »strokovnjakov po naročilu«, ki so sicer zadevo tudi množično javno komentirali. Menim, da primera – pravno gledano – ni, oziroma ga ne bi smelo biti, ker po pravu niso podni minimalni standardi za obtožbo, kaj šele za sodbo.

Kar je mene osebno najbolj zmotilo, ni to, kar je bilo največkrat izpostavljeno v zvezi s tem primerom, ni le pomanjkanje časa in kraja storitve v obtožbi, pač pa pomanjkanje načina storitve sploh; saj niso bile niti zatrjevane (kaj šele ugotovljene) nobene konkretne okoliščine, ki bi konkretizirale očitano storitev. Nadalje v zadevi izstopa izjemna nerazumljivost obtožbe same in nato tudi sodbe, gre za nerazumljivost do te mere, da očitki sploh niso jasni, nemogoče je razbrati, niti kdo, niti kje, niti od koga, niti kaj.. naj bi sprejel, niti na kakšen način…Predpogoj vsake obtožbe in seveda tudi sodbe pa je, da mora biti očitek  predvsem razumljiv in jasen. V konkretnem primeru pa je jasno le to, da sploh ni jasno, kaj se domnevnim storilcem očita. Ne čudi me zato, da so se avtorji poslužili medijske kampanje s pomočjo Mladine in drugih medijev, ki so dnevno in množično prepričevali o korupciji, zaradi česar je pravi problem primera ostal prikrit. Namreč, edino, kar je v tem primeru vredno graje, je delo avtorjev primera, ne pa neko abstraktno ravnanje obdolženih, ki že po opisu, četudi bi bilo vse navedeno dokazano, sploh ni kaznivo dejanje, kot ga določa zakon.

Ko sem prebirala sodbo, sem vzela v roke zakon in svinčnik, iskala sem zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in ugotovila, da že po opisu dejanje ni kaznivo, ker nima vseh zakonskih znakov, ter da gre za pomanjkanje vsakršnih dokazov  tudi o tistih zakonskih znakih kaznivega dejanja, ki so v obtožbi sicer navedeni. Četudi čas in kraj nista ugotovljena (kar niti ni tako redko), pa je absolutno nujno, da so z gotovostjo ugotovljena vsa relevantna dejstva. Pri Patrii ni z gotovostjo ugotovljeno nobeno relevantno dejstvo. Prepričana sem, da so se tega zavedali tudi sodniki, saj sicer sodbe ne bi potrjevali z razlogi, ki že sami po sebi dokazujejo, da dokazov ni. Govorim o pravnem terminu »indična sodba«, ki je v kontekstu zadeve višek arogance. Namreč, zakon ne pozna takega termina, ne pozna »indične sodbe«, saj za vsako obsodilno sodbo zahteva gotovost in sicer glede vseh odločilnih dejstev. Indic ni ničesar drugega kot dokaz, vendar ne dokaz o odločilnem dejstvu, ampak dokaz nekega drugega manj pomembnega dejstva, iz katerega se lahko sklepa o obstoju odločilnega dejstva. Ne glede na številčnost in moč oziroma šibkost dokazov, pa morajo biti vedno vsa odločilna dejstva z gotovostjo ugotovljena, ne pa le ponujena kot možnost ali verjetna možnost. To pomeni, da mora biti za obsodilno sodbo podan sklenjen krog indicev, ki ne dopušča dvoma o tem, da se je določen dogodek, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja, zgodil natančno tako, kot se očita in da sploh ni možno, da se je zgodil drugače, ali da se ni zgodil. Te gotovosti pa Patrii zagotovo ni. Celo več, glede na oprostilno sodbo oseb, ki so bile na Finskem osumljene dajanje podkupnine, je pravzaprav dokazano, da se dogodek ni zgodil tako, kot je zastavljeno v obtožbi. Poleg izmišljenega termina »indična sodba« je naslednja krucialna »cvetka« sodbe tudi navedba, da oprostilna sodba na Finskem ne vpliva na sodbo v Sloveniji. Po zakonu pa ni tako. Vsako sodišče je vezano na kazensko pravnomočno sodbo iz istega historičnega dogodka, še zlasti pa v primerih kaznivih dejanj dajanja in sprejemanja podkupnine, saj sta kazniva oba, tako tisti ki daje podkupnino, kot tisti, ki jo sprejme. In če je dokazano s pravnomočno oprostilno sodbo, da v istem dogodku podkupnine nihče ni dal, je jasno, da je tudi sprejel ni nihče.

Zaradi take povsem izven zakona sprejete sodbe, obrazložene z izmišljenimi oziroma nezakonitimi razlogi, ob hkratni medijski gonji in sprevrženem predstavljanju dejstev, nimam nobenega dvoma, da je Patria primer politične sodbe.

Spoštovanje sodnikov - zahteva

Vsaka kritika takih izdelkov, pa četudi 1000 x utemeljena, pa je po mnenju pravosodja  absolutno prepovedana. Domišljajo si, da jih je potrebno brezpogojno spoštovati, samo zato, ker so sodniki. Prečesala sem Ustavo in zakon in take določbe nisem našla.  Nikjer ni določeno, da so dolžni ljudje spoštovati nekoga samo zato, ker je na funkciji, prav tako ne, da je dolžnost kogarkoli spoštovati nezakonite in nepravilne sodbe. Našla pa sem mnogo določb o tem, da so dolžni sodniki delati po Ustavi in zakonu, da za svoje delo odgovarjajo, da ta poklic lahko opravljajo le osebe, ki imajo moralne in etične kvalitete, da so za svoje delo odgovorni; za povzročeno škodo tudi materialno.

Prav tako ne more biti nobenega dvoma, da je v demokraciji ljudstvo tisto, ki sodstvo nadzira in ne ravno obratno[1].

Da strnem:

Upam, da sem vam vsaj delno osvetlila problem, ki je prisoten in ki je usoden za demokracijo in pravno državo. Govorim o pregonu in sojenju na podlagi politične pripadnosti, in o neenaki uporabi zakona v podobnih primerih in identičnih situacijah, pri čemer je razlaga istega zakona odvisna od politične pripadnosti osebe in ne od dokazov.

Gre za vprašanje spoštovanja tistih določb Ustave[2], spoštovanje katerih pri sojenju bi moralo biti samo po sebi umevno. Vendar žal ni. Pa ne morda zaradi pomote, zmote, napake, ki se primeri iz razloga, ki je po človeški plati razumljiv in sprejemljiv. V Sloveniji (in nikjer drugje) niso problem napačne sodbe in krivični postopki, ki so posledica nenamernih strokovnih napak, ki se primerijo, ker sodijo ljudje. Problem so namerno izdane krive obsodbe, in te so zločin.

Dolžnost državljanov je, da se proti takemu sojenju borijo. Demokracija namreč pomeni, da državljani nadzirajo vse tri veje oblasti; pomeni dolžnost sodstva, da opravlja svoje funkcije v okviru danih pooblastil in po minimalnih moralnih in etičnih standardih; državljani pa nad njim vršijo nadzor in skrbijo, da oblast deluje v skladu z njihovimi individualnimi in družbenimi pričakovanji.

Vaš boj je utemeljen na Ustavi, zato je legitimen.

Vse dokler bo obstajal en sam primer krivičnega sojenja, pa vem,  da je tudi upravičen in potreben, če naj nekoč res nastopi vladavina prava in če naj Slovenija res postane demokratična in pravna država. Ne le na deklaratorni ravni. 

Zaradi vsega navedenega sem z vami od prvega dne, od danes tudi javno.

S tem, spoštovani, zaključujem svoj prispevek.

Zahvaljujem se vam za pozornost, Odboru pa še enkrat za vabilo.

                                                                                                           Dragica Kotnik