Ob obletnici konca 2. svetovne vojne prebiram razne spletne članke in nanje vezane komentarje. Posebno pozornost mi pritegnejo tisti, ki se dotikajo junijskih pobojev, se sprašujejo, zakaj je do njih prišlo, se bodisi zgražajo, bodisi opravičujejo. Ali pa brez sramu povedo, da se jim povojni poboji ne zdijo v ničemer sporni, saj naj bi bili logični zaključek vojne. Nobene druge spletne novice nimajo toliko komentarjev, kot prav te. Ob vsakem odkritju novega množičnega grobišča se jih usuje cel plaz. V civilizirani družbi bi bili mnogi ožigosani za sovražni govor, odstranjeni, ponekod tudi sankcionirani. Pri nas pa administratorji navadno zatajijo (primer nedavna novica na MMC-ju o shodu s križi na Kongresnem trgu 30. 5. 2015).
Civilizirane družbe vseh časov svoje mrtve pokopavajo in za njimi žalujejo. Američani imajo posebno komisijo (ABMC), ki kot neodvisna agencija ameriške vlade skrbi za označevanje, urejanje in promocijo ameriških vojaških obeležij za obdobje po 6. aprilu 1917. Prejšnji mesec sem z gimnazijci obiskal eno izmed odlično urejenih ameriških pokopališč v Normandiji. V neposredni bližini imajo podobno pokopališče še Nemci. Tudi na Slovenskem so na osrednjem pokopališču na Žalah pokopane različne vojske, naše in tuje (italijanska, nemška, vojaki JLA) … Zakaj pa naša družba ni sposobna dostojno pokopati upornikov proti komunizmu? Kosti domobranskih vojakov ter dolge kite njihovih deklet in žena so še vedno naložene v plastičnih »gajbicah« v Hudi jami, posmrtni ostanki razmetani po breznih, zaliti z industrijskimi odpadki… Njihovo pokopališče na Orlovem vrhu sredi Ljubljane je še vedno vandalsko oskrunjeno. Oskrunjen pa je tudi spomin nanje, za kar skrbijo mediji in šola. Ob vsakokratni omembi pobojev se takoj pojavijo »pravičniki«, ki v spletnih komentarjih nestrokovno rogovilijo s t.i. domobransko prisego. Zanjo so kljub pomanjkanju ur zgodovine v zadnjem letu šolanja zagotovo slišali tudi tisti, ki nato niso uspeli predelati osamosvojitvene vojne. V njihovih »krščanskih« dušicah se ob omembi domobranstva takoj utrne analogija z Judeževim izdajstvom. In komunistični zločin se naenkrat ne zdi več grozen. Namesto, da bi obsodili zločin, pričnemo debatirati o pomorjenih. Podobno, kot če bi ob polnih krematorijih Nemci modrovali o židovskih finančnih transakcijah…
Na tem mestu me srbijo prsti, da bi kot zgodovinar pokazal na ogabno pritlehnost takšnih stališč. Da bi na podlagi strokovne literature prikazal nacistično izsiljevanje prisege in »moraliste« opomnil, da je izsiljena prisega, obljuba, zaobljuba, (celo poroka!) nična. Nekoliko starejše bralce, ki kritizirajo prisego, bi lahko spomnil, da so tudi sami nekoč morali brez debate priseči zvestobo eni totalitarni združbi, Titu, JLA, pionirski organizaciji … Ima me, da bi citiral haaško konvencijo, ki govori, kdaj je kolaboracija dopustna in da bi s pomočjo dokumentov dokazal, da je bilo komunistično sodelovanje z nacisti veliko intenzivnejše kot protikomunistično, saj ni bilo le vojaško, ampak tudi ideološko… A vse to je bilo že 1000 krat razloženo in dokazano s strani strokovnjakov (Boris Mlakar, Tamara Griesser-Pečar, Janez Peršič … ), pa se povprečne pameti ne prime nič. Zakaj ne? Ker v svet VEROVANJA DEJSTVA NIMAJO VSTOPA, kot se je lepo izrazil Marcel Proust. Kdor bi to želel, bi se lahko o zgoraj navedenem že zdavnaj natančno podučil. Ni problem pomanjkanje virov in literature, ampak pomanjkanje volje. Večina noče slišati nobenega argumenta, ki bi omajal črno-belo delitev sveta, s kakršno je postregla komunistična vera. Ta vera, ki šteje leta od 1945 in katere odrešenik je bil rojen v Kumrovcu, je pri nas močna konkurenca krščanstvu. Tudi kristjani smo prevzeli veliko nove vere, njene dogme (npr. da je Mahnič naredil izvirni greh z razbitjem slogaštva, da so domobranci Judeži, da sta leta 1945 nastopila novo nebo in nova zemlja), praznike (npr. 27. april – vemo kaj se je takrat zgodilo?), verske shode (npr. Dražgoše – vemo kaj se je tam zgodilo?), verski tisk (npr. skoraj vso dnevno časopisje), zbor »svetnikov« revolucije, ki krasijo naše parke, dedka Mraza, revolucijsko terminologijo …
Vsaka razumska razprava z verniki revolucije in sivolasimi pritlehnimi svečeniki pa ni samo brezplodna, ampak tudi škodljiva. Zakaj?
■ker v zadnjih 20 letih niso revolucionarji naredili nobenega resnega spravnega dejanja (npr. predložitev seznama množičnih grobišč ali pa eksemplarična obsodba vsaj enega zločinca iz svojih vrst).
■ker delujejo v duhu dialektike in nujno potrebujejo našo antitezo, potrebujejo družbeni konflikt, da ostajajo aktualni, da vodijo zgodovinski diskurz, polemizirajo, moralizirajo in ostajajo mentalno vitalni.
■ker jim odpiranje čustveno močnih tem navadno služi za preusmerjanje pozornosti od gospodarskih in drugih dnevnopolitičnih problemov.
■ker dialog poteka vedno znotraj kategorij, ki so nam jih vsilili ex cathedra in zaradi katerih smo vselej pahnjeni v obrambno držo.
■ker so v preteklosti revolucionarji izigrali mnoge pomladnike, ki so šli z njimi v iskren dialog (Šuštar, Pučnik …)
■ker je Kača vselej bolj prebrisana kot Eva…
Skratka, ko se pustimo zvabiti v dialog, dajemo veter v jadra stari partijski »avantgardi«, ki ohranja središčno mesto v družbi, namesto da bi se doma pripravljali na Dies Irae. Pa nič ne kaže, da bi jih to skrbelo. Pri nas praktično ni primerov javnega kesanja, priznanja zločinov, samoovadbe za storjene zločine vsaj na enem od več kot 600 množičnih grobišč… Nasprotno. Revolucionarji so si tukaj naredili Partijska nebesa in se prav nič ne pustijo motiti pri tem svojem rajskem oddihu. V procesu lastninjenja in privatizacije so si zagotovili ugoden gmotni položaj, visoke pokojnine in druge privilegije. Dobro nastanjeni, prehranjeni in zdravstveno preskrbljeni želijo družbeno-politično varno okolje: potrebujejo politično lojalne tožilce in sodnike, ki jih ne bodo klicali na zagovor in obsodili, potrebujejo nekritične in nesamozavestne novinarje, ki ne vidijo in tudi nočejo videti ozadja družbenih dogodkov, potrebujejo pedagoške delavce, ki ne bodo prebujali kritičnega čuta in zdrave pameti v svojih učencih, zgodovinarje, ki ne bodo brskali in tudi ne bodo mogli brskati po arhivih, ampak ponavljali napisano v učbeniku, filozofe, ki relativizirajo resnico, različne nadzorne urade in inšpekcijske organe, ki bodo selektivno izvajali pooblastila … Potrebujejo pa tudi kakšnega lojalnega teologa in duhovnika, ki jim pridiga, da »Bog« pozabi vse naše zločine in je pekel itak prazen, zato naj se ne bojijo in ponoči jim ni treba prižigati luči…
Tako institucionalizirano Zlo se v zadnjih letih krepi (obnavljanje zločinske ikonografije, poskusi legalizacije montiranih sodnih procesov, boj proti tradicionalni družini…) in dobiva podmladek. Vsako sodelovanje z njimi je flirtanje z Zločinom. Sodelovanje s strankami, ki so izšle iz totalitarizma in se še danes napajajo v njem, bi moralo biti za demokrate sporno. Pa žal ni, ker ni bilo lustracijske zakonodaje in ker smo z raznimi »podajanji roke« 20 let dajali Zlu legitimnost. Rezultat tega pa je, da celo novi ameriški veleposlanik v Sloveniji ne zaznava totalitarizma v t.i. levih strankah pri nas, kot se je izrazil v enem zadnjih intervjujev.
70 let po veliki moriji na koncu tunela Hude jame še ni luči …
*Naslov je vzet iz drame Draga Jančarja Veliki briljantni valček, kjer bolničar Volodja pravi: “Nihče ni od zunaj. Vsi smo notri. Vsi smo v.”
Jun 04, 2015