Drage prijateljice vztrajnice in dragi prijatelji vztrajniki. Večkrat smo se že srečali tukaj ampak najbrž vidite, da sem danes prvič pred vami brez vsakega lista in z rožami v rokah. Kajti to, kar vam imam za povedati, se ne da napisati, je premočno in je treba preprosto povedati iz srca in tako bom danes z vami te misli delil.
V tej zgodbi nisem kot nek uporen socialni delavec, ki bi se želel boriti proti sistemu, proti kolegicam, ki so me že za časa referendumske kampanje tako ali drugače ožigosale in na neki način ozločile. Ne! Tukaj sem zaradi ljudi, tukaj sem zaradi starih staršev, predvsem pa zaradi teh otrok, ki potrebujejo nekoga, ki jih bo zaščitil.
Tukaj seveda ne mislim, da sem samo jaz tisti, vendar pa sem tisti pomemben človek, ki tem kolegicam, ki ministrici, socialni inšpekciji in vsem profesoricam sporočam, da njihov pogled na stroko je še kako brez srca in brezčuten. Zato najbrž vidite na mojem obrazu tudi izraz, ne vem, mešanice jeze, obžalovanja in skrbi, hkrati pa tudi upanja.
Gre za to, da sem v to zgodbo bil povabljen povsem slučajno. V medijih sem slišal, kaj se je zgodilo neki družini in starim staršem in sam pri sebi sem si mislil, no še ena zgodba, po kateri bom znan jaz in vsi centri za socialno delo po Sloveniji.
Moram reči, da tisti stavek, ki sem ga izrekel na televizijskem soočenju, da »me je sram, da sem del te stroke«, ta stavek lahko zdaj samo ponovim in to s težkim srcem. Ko me je gospa s Facebooka, gospa Katarina Goričan Pokrivač poklicala, da bi ta primer preučil, kajti nihče od socialnih delavcev in strokovnjakov, razen vpletenih centrov, se tega ni upal dotakniti, nihče o tem ni upal govoriti, sem jaz rekel zakaj pa ne, pogledam lahko.
Z njo sem šel k tem starim staršem, pogledal njihove bivanjske razmere, kajti govorilo se je o tem, češ da imajo premajhno stanovanje. To seveda nikakor ni res. Kajti če se spomnite, včasih so ljudje bivali v eni sobi, starši, sedem otrok in več. Danes imata ta dva otroka veliko sobo razdeljeno, svojo posteljo, svoj kot z igračami in povsem dovolj prostora za ta njuna leta.
Naslednji razlog je bil, češ da sta stara starša prestara. Danes imajo starši teh let, 57 in 60, še zmerom osnovnošolske otroke. In ko so videli, da takšnih neumnosti ne bodo kupili niti preprosti ljudje, kaj šele ozaveščen del stroke, so ubrali drugo taktiko. Zdaj je ta razlog njuno nesodelovanje.
Jaz sem v tem postopku želel videti predvsem to, kaj meni kot strokovnemu delavcu in strokovnjaku za družino povedo dokumenti, ki so jih izdelale moje kolegice v samem postopku. In iz teh dokumentov sem videl, da so stare starše nekako postavljali pred zid. Ali boste sodelovali po naše ali pa bomo temu rekli, da gre za nesodelovanje in bomo to uporabili proti vam. In točno to se je zgodilo.
Na prvem srečanju, ko sta stara starša zavrnila, v svoji skrbi za otroke, da bi otroci šli takoj k temu očetu, ki je, žal, umoril njuno mamo, so jima že začeli groziti: bodite srečni, da sta otroka še pri vas, kajti lahko ju kadarkoli nasilno odpeljemo. To je bilo srečanje nekaj dni po tisti tragediji.
In v nadaljevanju te zgodbe so stara starša, tim tako zvanih strokovnjakov, postavljali vedno bolj pred zid s tem, da so jima rekli: vidva sta samo ena izmed možnih kandidatov in lahko se zgodi, da bomo otroke, če bomo pač mi tako ugotovili, in zakon je na naši strani, bomo pač otroke namestili drugam. Tukaj ju je postalo strah in sta ta dokument podpisala. Še sta sodelovala.
Ko pa so tistega sredinega jutra otroke na silo odtujili iz njim znanega, varnega, ljubečega okolja, sta poklicala odvetnika in ta je šel z njima na Center za socialno delo. Takrat pa se je začela zgodba, kjer smo se vključili tudi ostali. In na srečo, ti otroci in stari starši niso sami, imajo nas, imajo mene, kot enega od strokovnjakov in ta primer spremljamo in ne bomo dopustili takšnega stanja, v katerem bo država določala, kaj je najbolje za ljudi, ki so najbolj ljubeče, družinsko povezani.
Spomnite se decembrskega referenduma in tega, da je Združenje starih staršev in gospa Metka Zevnik, v sklopu Koalicije za otroke gre!, katere član sem bil tudi sam, da smo že takrat opozarjali, kaj se lahko zgodi starim staršem, ko bo kdo od njihovih otrok umrl. In prav takšno situacijo imamo zdaj.
In kaj nam govorijo moje nekdanje profesorice, za katere mi je zelo žal, da ne poslušajo srca, ampak neke druge interese, te profesorice zdaj govorijo, da se ne smemo iti zakona ulice. Ali je demokracija zakon ulice?
Zdaj so me spomnili tistega Janševega tvita. Najbrž vsi poznate zgodbo otrok s Petrička. Tile otroci, ki so jim na najbolj grozovite načine pobili starše in jih potem na najbolj surove načine maltretirali, prvi socialni delavci te države, ki se nikoli ne bi smeli tako imenovati. Tisti otroci so nam danes v spomin in opomin, da je zadnji čas, da tej državi, ki na tak način dela s svojimi državljani, preprosto odvzamemo kompetence.
Moje osebno in strokovno mnenje je, da si stanovske kolegice, ki so izdale takšno odločbo in direktorica, ki se s tem strinja, ne zaslužijo dela s tako občutljivimi stvarmi in si ne zaslužijo strokovnih izpitov, ki dokazujejo, da so usposobljene za delo z najbolj ranljivimi skupinami.
V enem izmed dokumentov piše, da imata stara starša ljubeče okolje, da je njuna komunikacija dobra, zgledna, da zelo cenita vrednoto družine. Da se o vseh težavah, ki so v družini, pogovarjajo. Da so vnuke sprejeli in da se zavedajo skrbi, ki iz tega izhaja. Da se zavedajo dolžnosti, ko bosta ta otroka šla v vrtev, ko bosta šla v šolo. Da razumejo, kaj je tisto potrebno, da otrok odrašča v enega normalnega, zdravega in samostojnega človeka.
In v naslednjem stavku piše nekako takole. Govorili smo tudi o tem, o njunih letih in o tem, da jima včasih ne postavita meja. In govorili smo o tem, da imajo majhno stanovanje. In na koncu dokumenta, ki se imenuje Mnenje o primernosti starih staršev za izvajanje rejniške dejavnosti, stoji stavek, ki ga bom takole povzel. Stara starša izpolnjujeta pogoje 7. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. Zadnji stavek pa govori: babica teh otrok ni najbolj primerna za rejnico omenjenih vnukov. Ali si lahko to predstavljate?
Ob takšni dikciji strokovne delavke ne morem drugega, kot da sem jezen, žalosten in zgrožen. To se v tej državi ne bi smelo zgoditi ampak se dogaja. In če ne bomo mi tisti, jaz kot predstavnik stroke in tudi drugi, ki upam, da se mi bodo še priključili in vi kot demokratična javnost, če ne bomo te neumnosti in te norije iz Orwellovskega sveta prekinili, potem za nas ni rešitve.
Povem vam še utrinek iz mojega današnjega dneva. Zaključujem izobraževanje za evropskega psihoterapevta. O tem primeru, kolegi me seveda poznajo, naši predavatelji prihajajo iz Kanade in iz Amerike in iz Anglije. Gre za vrhunske strokovnjake na področju čustveno usmerjene psihoterapije. In ko so me določeni kolegi vprašali, kako to, da sem se v tem izpostavil in kaj je tukaj jedro, sem v kratkih potezah tej skupini orisal zgodbo, kakor sem jo jaz od blizu iz teh srečevanj s starimi starši in iz te dokumentacije prepoznal. In samo eno besedo so izrekli in prav nobene druge. In ta beseda je zelo strokovna in hkrati najbolj človeška, kar je možno izreči. Navezanost.
Ni potrebno poslušati Petra Stefanoskega kot vodje inšpekcije, ni potrebno poslušati upokojene Gabi Vogrinčič, tudi nima kaj povedati Darja Kuzmanič Korva, ki je sekretarka skupnosti centrov, tudi nima kaj povedati Sendi Murgel, ki je bila v televizijski oddaji z menoj.
Tukaj mora spregovoriti samo srce, normalno, človeško, čuteče srce. In jasno nam bo, da otroci, ki niso ogroženi, ki se dobro počutijo v družini starih staršev, tisti otroci, ki so komaj tri mesece nazaj doživeli veliko tragedijo, da jim je lastni oče odvzel mater, ti otroci si zaslužijo varno okolje, iz katerega bodo zopet spoznavali, da svet ni samo krut in trd in mrzel prostor, ampak da bodo ohranili to čuteče srce, ki se v njih razvija, raste. In mi smo tisti, ki jim moramo to omogočiti.
Zato vas kot strokovni zastopnik starih staršev in socialni delavec, ki upa povedati resnico, vabim, vse stare starše, vse starše, vse nas, ki imamo čuteče srce, da se v ponedeljek, 11. aprila, množično zberemo pred ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in krivične možnosti ob 15. uri. In glasno izrazimo svoj protest.
Sporočam tudi vsem tistim, ki hodite po drugi strani ulice, ki ste naključni obiskovalci, ki nas boste videli po televiziji. Če mislite, da se to ne tiče vas, se še kako bridko motite. Jutri ste lahko vi, sem lahko jaz, je lahko kdorkoli izmed nas. Zato se zavedajte, da zakon ulice ni nič drugega kot strah pred demokracijo. Iz tega mesta vam obljubim, da ne bom odnehal, dokler ti otroci ne bodo v varnem in ljubečem okolju. In hvala ker sem lahko pokazal svoje srce tukaj pred vami. Te rože in sveča, ki jo bom prižgal, pa je znamenje upanja za te otroke. Hvala.
Apr 08, 2016