ali tudi

PODTALNO DELOVANJE PSIHO VEDEŽEV

oz. mejno delovanje psihologije oz. psihologija v službi politike!

Pred mnogo leti je Rafko (Marjan Strle), sicer pa mož znane psihologinje (Vide Strle) svojim sodelavcem – predvsem pa enemu, z vso svojo vehemenco razlagal specialne metode psihologije, katere se poslužuje njegova žena in njene “sodelavke”. Njegovo pripovedovanje je zapisal Gallus XIII (Gabriel Fabjančič). Originalni zapis je le toliko spremenjen, da se nekateri deli teksta ne ponavljajo prevečkrat in tudi tako, da je spremenjen dialog v monolog. Bistvo vsega je ostalo nedotaknjeno, moč sporočila se ni v ničemer spremenila. Rafko je v začetku sedemdesetih let nekaterim svojim zaupnim sodelavcem zelo vživeto ter več let ob posebnih prilikah pripovedoval zgodbe o specialnih metodah izbranih psihologinj ter drugih psiho strokovnjakinj in socialnih delavcev v SR Sloveniji. Njegova žena je bila takrat zaposlena v Svetovalnem centru na Gotski 18 v Ljubljani (op. tu nimajo zaposlenega nobenega moškega predstavnika v “strokovnih” službah, razen kurirja). Ob upokojitvi jo je nasledila Vida Ribičič. Njegovo pripovedovanje je takšno, da ni nobenega dvoma o tem, da obžaluje, ker se ni šel izučiti te zanimive obrti. V sebi je čutil, da bi lahko ta študij celo dokončal. Svojega na matematiki in fiziki pač ni.

O CILJIH IN STRATEGIJI IZVAJANJA PSIHOLOŠKIH DIVERZIJ

a) “Praviš, da si zadovoljen s službo, da rad potuješ, da nimaš občutka, da si ustvarjalen in da si produktiven kot kakšen psiholog. Vedi, da si za svoje delo dobro plačan, ostalo te pa prav nič ne briga. Kar pa se psihologije tiče, moraš vedeti, da je psihologija visoko produktivna stroka, pušča pa lahko za seboj trupla in razvaline. Tega pa ti ne moreš nikakor razumeti !

Si že kdaj slišal za psihološke diverzije ali celo za perniciozne psihološke diverzije?! Najbrž ne! Dobro zasnovana psihološka diverzija je nekaj takega kot samovodljiva raketa; lansiraš jo, potem pa sama išče cilj. Ko je enkrat lansirana, je psihološka diverzija neustavljiva, posledice pa so nepopravljive.

Najhujše so tako imenovane morilske, ubijalske, uničevalne in v strokovnem jeziku psihologov imenovane perniciozne psihološke diverzije, s kratico PPD. Zasnovane so tako, da pride med žrtvami do umorov in samomorov. Skoraj brez izjeme se posrečijo. Tako se ljudje, ki so napoti psihologom in njihovim navezam sami med seboj iztrebijo.

Kadar pooblaščene mednarodne organizacije odkrijejo tako PPD, postane perniciozna za psihologa. Edina stvar, ki se je psihologi in njihove naveze bojijo, je prijava mednarodnim inštitucijam pooblaščenim za raziskovanje zlorab psihologije. V takih primerih namreč pride tudi do vračanja diplom in do ohlajevanja direktorskih foteljev. Tako je na zahodu. V boljševizmu pa si psihologi dovolijo vse, kar jim pride na misel.

Naveza med psihologijo in socialno službo je najbolj maligna in perfidna represivna inštitucija v vsaki državi. Hujša je od policije in sodišča ter obveščevalno-protiobveščevalnih dejavnosti. Človek pričakuje od psihologije in socialne službe humano delovanje, se ji zaupa, v resnici pa izvlečejo iz njega vse podatke, s katerimi ga potem uničijo. Kdor se zaupa psihologom je tudi v resnici temeljito premaknjen.

Pravi čudež je, kako sodišča vedno nasedajo tolikšnemu šarlatanstvu, kot si ga dovoljuje psihologija že od časov preganjanja čarovnic naprej. Psihologija še do danes ni spremenila svoje strategije. V psihologiji so bili vedno priljubljeni predmeti psiholoških diverzij: urin, slina, nezakonski otrok, podtaknjen pankrt, otroci ločenih staršev, umrli, (strupeni) insekti, tajinstveni plazilec, v novejšem času pa še radioaktivnost (umetno povzročena levkemija pri Borisu Kidriču), morski pes, zahrbtna kemikalija v življenskem okolju, incest, posilstvo (zani medvojni posiljevalec v Brkini in kasnejši narodni heroj Karlo Maslo - Drago) , fizično agresivni moški in seveda kombinacije vseh teh in še kakšnih drugih faktorjev. Nezakonski otroci ter podtaknjeni otroci (Buchela blog) in radiološka zaščita sta sploh dve stvari, ki omogočata neslutene špekulacije za psihološke diverzije.

Psihologi izvajajo psihološke diverzije samo takrat, ko se to res dobro izplača. Samo spomni se tiste psihološke diverzije z mrličem v kotlu za varjenje piva v pivovarni Union. Konkurenca je s tem izrinila s trga pivovarno Union vsaj v času ene letne sezone. Si predstavljaš kolikšen denar je to?! Psiholog, ki si je to izmislil in lansiral, je s tem sijajno zaslužil.

Ali pa drugi primer: v pravem trenutku lansirana in primerno napihnjena vest, da je v Poreču ali Rovinju nekoga pičila črna vdova, preusmeri reko turistov z zahodne na vzhodno stran Istre ali pa še kam drugam. Če pa se pojavi novica v avstrtijskih časopisih, da je nekoga kjerkoli na Jadranu požrl morski pes, je posledica ta, da se reka turistov ustavi že v Avstriji. Pri tem gre seveda za ogromne vsote deviz, ki se ustavijo v Avstriji, čeprav so bile namenjene v Jugoslavijo. Ob tem seveda krepko zaslužijo barabinski psihologi in novinarji.

Prava psihološka vojna je med nuklearnimi elektrarnami in naftno industrijo. V tej borbi sodelujejo na eni in drugi strani celi štabi psihologov in drugih strokovnjakov, ki poskušajo nasprotni strani podtakniti krivdo za vse nevšečnosti v življenskem okolju velikih področij.

Posebna kategorija psiholoških diverzij pa gre na račun nezakonskih otrok, ki so na svojo nesrečo še bogati dediči. Psihologi in njihove naveze potrebujejo samo dediča brez svojcev; nič drugega jih ne zanima. Da ostane otrok brez svojcev pa zna psihologija zelo dobro poskrbet. Pot do tega je zelo enostavna: vse stranke je treba spreti med seboj in zagravžat, da se prekinejo komunikacije med njimi, čim več osebnosti - med njimi tudi otroka - proglasiti za norega, potem se pa svojci zlahka odrečejo takemu otroku in jih ne briga več, če bo otrok ostanek življenja pregnil v kakšni norišnici. Komaj čakajo, da otroka odstopijo socialni službi, ne da bi se kdaj zavedli, kakšni diverziji so nasedli. Po navadi vržejo sum za spolne zlorabe otroka na očeta, če pa osumljenca sodišče slučajno oprosti, se psihologi postavijo na stališče, da je otrok. ki si take stvari izmišlja o svojem očetu močno devianten. Skratka, če se psihologi odločijo za “kidnapiranje” otroka, jim to tudi vedno uspe.

Kadar ti socialna služba in psihologija poskušata otroka zagravžati, je to zanesljivi znak, da je na vidiku psihološka diverzija, katere končni cilji so: otroka izropati, ga izolirati, in potem tako psihično pohabiti, da se nikdar ne bo zavedel svoje identitete, zlasti ne tega, kako bogat je bil (ali pa bi lahko bil), preden so ga izropali in kdo so bili njegovi starši (predniki). Tak je standarden scenarij za tovrstne psihološke diverzije. Ponavadi se že ob rojstvu ve, kateri otrok je predestiniran, da postane žrtev psihološke diverzije. Normativi zato so: nezakonski otrok, podtaknjen otrok, bogat dedič, maloštevilnim svojci. Tem je otrok proglašen kot devianten, mu lahko pozneje odlagajo priznanje polnoletnosti, vse dokler ne dosežejo zaželjenega cilja oz. ga ne izropajo.

Ti si niti zamišljati ne moreš, kako se dajo ljudje nategniti psihologom in to samo na račun dejstva, da verjamejo v etičnost delovanja psihologije. Nobena žrtev ne podvomi v to. V resnici pa je psihologija s svojim intrigiranjem, sprenevedanjem in podtikanjem zmožna doseči, da oče zasovraži svojega otroka; ali pa so sposobni popolnoma neznane ljudi med seboj tako spreti, da se do smrti potolčejo. Nobeden ne more ustvariti toliko sovraštva, kot psihologija na krivih poteh. Psihologija zna uporabiti človeka kot kos svinjine.

Veliko ljudi premišlja, kako bi izvedli perfekten zločin, malokdo pa se zaveda, da perfektne zločine izvaja samo psihologija. Dokopat se do spoznanja, da psihologija deluje zločinsko je za večino ljudi težje, kot odtrgati se od gravitacije.

Slovenska psihologija ne bo nikoli kos lopovščinam v svojih vrstah. Častna razsodišča so čisto navadna “lakrdija”. Delajo se neumne bolj kot v resnici so. Večjih češpljevcev kot so psihologi, si niti zamišljati ne moreš. Samo o tem razmišljajo kako bi koga spodnesli. Seveda ni vsak psiholog zmožen kreiranja psiholoških diverzij. Biti mora zadosti intriganta in zadosti barabin. Predvsem pa: kdor hoče biti lopov s kravato, mora imeti nekaj v glavi!

Pozitivni dosežki slovenskih psihologov ne bodo nikdar in nikakor odtehtali zla, ki ga Slovencem povzroča delovanje specialno usposobljenih psihologov na terenu in njihovim pomagačem - navezam.

Psihološka diverzija je mnogoplastna zadeva. Samo zelo sposoben psiholog je zmožen predvideti, kakšne interakcije bo povzročila na različnih relacijah intriga, ki jo bo lansiral in kakšna nadaljna potegavščina bo vodila te interakcije k željenemu cilju. Gotovo pa je to: če psiholog kakorkoli napove umore in samomore, se to prej ali slej tudi zgodi. Kadarkoli pa kdo umre, ima nekdo od tega tudi koristi.

Tako delovanje spada v kategorijo tako imenovanega kriminala belih ovratnikov. Ker pa v teh navezah delujejo večinoma ženske, bi stvar boljše poimenoval z izrazom kriminal svilenih hlačk. Moški si niti predstavljati ne more, kako pohlepne in krvoločne postanejo ženske, kadar se ponudi možnost ropanja. Pravzaprav pa so k temu nagnjeni več ali manj vsi, ki živijo od državnega proračuna. Zdravstvo in socialno skrbstvo pa je sploh vedno ena sama finančna črna luknja.

Milica (strankina vojska, neke vrsta tudi strankina policija) seveda ne naseda psihološkim diverzijam, temveč sodeluje pri tem. Po desetih letih dela na policiji so inšpektorji čisto prežgani od občutka lastne veličine, ker jih vsi obravnavajo z velikim spoštovanjem. Ko pride do tega, se dajo dobro porabiti in perfektno sodelujejo z ostalo mafijo. Vedno so se pripravljeni priključiti zločinskemu delovanju, če se lahko za koga skrijejo, kadar se stvar ponesreči. Vendar tovrstnih lopovščin še nobeden ni odkril, vsaj pri nas ne. Policaj deluje s starim trikom, da obljubi žrtvi milejšo kazen, če bo priznala. Veliko žrtev se ob tem odloči za priznanje dejanj, ki jih nikdar niso storile. Sicer pa velja staro načelo, da če vse priznaš, se ti polovica oprosti, če pa nič ne priznaš pa vse.

Neredko segajo mafijske povezave tudi v javno tožilstvo. Sodnikom pa se ob njihovih nizkih plačah itak sladko jebe, kakšne obsodbe podpisujejo. Celo taka navodila imajo, da je treba tovrstne primere razsoditi v korist delavskega razreda in napisati Sodba v imenu ljudstva. Menda si predstavljaš, kaj to pomeni. Razume se da v takih okoliščinah žrtev nima niti teoretične šanse, da se iz takega dreka izkoplje. Že dolgo je tako in še dolgo bo!

Psiholog, ki se je v boljševizmu izučil za izvajanje psiholoških diverzij, nikdar ne bo delal drugače, kot se je naučil. Šele zamenjava več generacij lahko prinese spremembe. Upam, da se zavedaš, da sem ti s tem izdal najbolj skrbno varovane profesionalne skrivnosti psihologov. Povedal sem ti tisto, kar pove psihologinja svojemu možu v postelji in to samo po najbolj uspelem koitusu. Vidiš, ti se temu čudiš, da mi moja gospa izda take skrivnosti. Ti si ne predstavljaš, kako dolg gobec dobi moja baba, kadar je dobro pofukana.”

b) “Ti si niti zamišljati ne moreš, kakšni so vse lahko cilji in strategije izvajanja psiholoških diverzij. Sposoben sem z eno samo radijsko igro izvesti tako psihološko diverzijo, da bodo Ljubljančani bežali iz Ljubljane kot čreda splašenih ovc.

Psihologija pa ob izvajanju psiholoških diverzij zasleduje zelo določene cilje. Elitna tarča psiholoških diverzij so v predvsem nezakonski otroci z veliko dediščino na vidiku s ciljem ga izropati, tako, da se ga izolira in potem se ga psihično pohabi, da se nikdar ne bo zavedel samega sebe. V nevarnosti so samo bogati otroci in otroci staršev, katere starše so boljševiki označili kot neprimerne. Za revnega otroka se itak nobeden kurc ne zmeni. Otroka proglasijo za deviantnega in ga zaprejo v kakšen zavod. Punce v takih zavodih ponavadi postanejo kurbe, fantje pa običajno postanejo kriminalci ali se zapijejo. No, tudi to ni slabo. Tri ali štiri leten otrok je zelo erotično bitje, pa tudi najbolj dojemljiv je za vsakovrstne indoktrinacije. Takega otroka najlažje ponucajo za psihološko diverzijo.

Kadar izvajaš psihološko diverzijo je poglavitno, da ustvariš take razmere, ko se ne da več ugotoviti, kdo koga na suho natepava. Psihologi znajo ustvariti popolno norišnico. Dosti neumen ali pa dosti barabinski miličnik pa lahko pri tem neprecenljivo pomaga. Najbolj učinkovito je, če vse udeležence v procesu medsebojno spreš in zagravžaš, s tem tudi prekinejo vsako komuniciranje na vseh relacijah in tako preprečiš pojasnitev stvari. Za ustvarjanje gravžanja pa sta najbolj zanesljiva rekvizita scavnica in slina. Ti ne veš, kakšne psihološke diverzije se dajo izvesti s čisto navadnim scanjem. To so triki, ki se jih je psihologija posluževala že v časih preganjanja čarovnic, pa vendar so še danes učinkoviti, ker pravniki tudi najbolj neresne stvari tretirajo resno. Psiholog s svojim intrigiranjem sploh nima težkega dela - sprenevedanje je osnovna komponenta delovanja psihologa. Vedeti moraš: delovanje psihologije je intrigantstvo na najvišji stopnji strokovnosti. Še eno je pomembno: žrtev je treba držati v popolni nevednosti, tako, da se nikdar ne zave, kaj je treščilo vanjo. Pri takem delovanju ima psihologija svoje zaveznike; s socialno službo in milico ter tako delujejo kot sveta trojica. Razume se, da taka naveza planira svoje akcije zelo dolgoročno. V takih okoliščinah žrtev nima niti teoretične šanse, da se iz tega izkoplje. Tako delovanje psihologije povzroči kar nekaj samomorov med Slovenci in to je tudi odraz za avtogenocidnosti Slovencev, saj verjetno nikjer drugje ne poznajo česa sličnega. Zanimivo pa je, da psihologija sploh noče poznati svojih žrtev in psiholog se sploh noče zavedati zločina v katerem sodeluje. Nikdar ne bo prišlo v javnost, koliko je resničnega nasilja nad otroci, koliko je dejanskih posilstev deklic in incesta ter koliko je psiholoških diverzij, s katerimi izropajo otroke in koliko staršev to tudi spravi pod zemljo. Žrtve so pri tem toliko naivne, da ves čas gledajo v psihologiji svojega zaveznika.

Boljševiki mečejo svoje žrtve v prepade kraških jam. Psihologija je veliko bolj rafinirana; doseže namreč isto - žrtev sama skoči v jamo. Psihologija nima krvavih rok in se zato noče zavedati in noče poznati svojih žrtev.

Edina slaba stran psiholoških diverzij je v tem, da se jih ne sme uporabljati prepogosto, drugače se to odkrije. Šele v desetih letih se vse pozabi. Moja baba je zelo razgledana na področju izvajanja psiholoških diverzij. Sicer pa je njena psihologija taka, da ona niti svojega lastnega dedca ne pozna. Tega ti enostavno ne moreš verjeti! Ti si naiven bedak in se nikdar ne boš zavedel svoje neresnosti. Zapomni si: tam, kjer so zadosti veliki interesi, tam je tudi konec vsake etike. Odstranitev človeka, ki je napoti, psihologom ni etičen ampak tehnološki problem. Kadar je psihologom napoti več ljudi, pa poskrbijo, da se med sebojno iztrebijo. Skoraj vsakdo se je pripravljen priključiti zločinskemu delovanju, če bo imel kaj od tega in če se bo lahko za koga skril, kadar se stvar ponesreči, vendar lopovščin psihologov ponavadi ne odkrijejo. Vsakdo je podkupljiv, vedeti je treba samo, kako velika flaša je potrebna in kaj je v njej. Še vedno se čudiš od kje vse to vem! V postelji se vse pove!”

c) “Zanima te tudi kaj si mislim o psiholoških testih? Poglej si na primer tega za poklicne voznike, ki ga je izdelal Center za varnost prometa pri ZVD in se ti je zdel popolnoma nesmiseln.

Vedeti moraš, da psihologi veliko dosežejo z zastraševanjem in s poniževanjem ljudi. Testi, ki jih psihologi izvajajo imajo prav ta namen. S testom psiholog doseže, da te potisne v podrejeni položaj. Doseže tudi to, da se treseš pred enakim bedakom kot si sam. Vseeno je kaj odgovarjaš pri testih; psiholog bo napisal tisto, kar njegov delodajalec potrebuje.

Če psihologi potrebujejo tvojo diskvalifikacijo, to najlažje dosežejo s testom. Če hočejo psihologi koga izropati, ga najprej proglasijo za umazanca, pijanca, bedaka ali perverzneža. Umazan del posla pa prevzamejo represivne inštitucije. Na primer: nič ni lažjega, kot da ti v stanovanje podtaknejo uši ali pa ščurke, v naslednjih dneh pa ti pošljejo sanitarno inšpekcijo, ki to nesnago najde in o tem napiše poročilo. S tem si diskvalificiran za vse večne čase.

Če hočejo iz tebe napraviti bedaka, stvar ni dosti težja. Psihologija je zmožna s pomočjo svojih navez v vsakem človeku vzbuditi preganjavico. S preganjavico pa se začenja kar nekaj različnih psihi(atri)čnih obolenj. Pri vseh možganskih izjemnih stanjih imata strah in sovraštvo izredno pomembno vlogo. Ko psiholog v žrtvi dodatno vzbudi še sovraštvo do lastnega otroka, pa dovede žrtev v stanje, ko je pripravljena moriti in se na koncu fentati sama. Ob dobro zastavljeni perciozni psihološki diverziji imaš na koncu vsaj enega samomorilca; še pogosteja pa morilca, ki se tudi sam fenta. PPD so res morilska stvar, zato jih izvajajo samo takrat, ko se to res dobro splača.

Tam, kjer se oblastniki vmešajo s pomočjo psihologije in njenih navez, sploh ni več mesta zdravi pameti. Oblastnik doživlja oblast kot bombon v svojih ustih, ne pa kot odgovornost za dogajanje v svojem resorju. Tako je tudi z drobnimi valpti bolševizma kot so psihologi, psihiatri, socialni delavci, kriminalisti, tožilci in sodniki. Če hočeš biti takšnim kurcam kos, moraš jim biti enak in nesramen do konca.

Tudi s prisilnimi mislimi je mogoče umetno vzbuditi psihična obolenja. Prisilna misel je na primer tisto, če si kdo v vrh glave zabije, da ga žena vara ali pa da ga hoče brat pri dediščini okrog prinesti. Če verjameš v etičnost delovanja psihologije, lahko vse kar ti psiholog natvezi postane tvoja prisilna misel. Zato lahko ohraniš psihično zdravje samo, če verjameš, da so psihologi vsaj enaki bedaki, lažnjivci in prevaranti kot si sam. Ugotavljam to vsak dan bolj. Psiholog je osebnost, s katero se srečaš, pa si že umazan. Strah, sovraštvo, gnus, ljubosumnost, grozeča skrivnostnost, vsaka nepredvidljiva stvar, vse to je lahko začetek psihičnega obolenja, če ti psihologi te občutke vcepijo z zadostno intenzivnostjo. Vse te človeške občutke znajo psihologi ponucati, da te napravijo norega, kadar jim to ustreza. Če verjameš v etičnost njihovega delovanja - toliko slabše za tebe. Prideš do absurda: psihologi ti najprej povzročijo psihično obolenje, potem te pa še vabijo, da se prideš zdraviti. Če pristaneš, te zatolčejo do konca!

Psihologi ti lahko influirajo prisilno nevrozo. Dovedejo te v položaj, ko si izpostavljen grozljivemu doživetju negotovosti in vidiš pred seboj grožnjo nepredvidljivega, ki ti vliva strah, da položaja ne boš obvladal. Strah te privede v stanje, ko si do konca nerazsoden in storiš prav tisto, kar so psihologi napovedali in kar potrebujejo: umor in samomor. Takšna je videti uspela PPD.

Skratka, "problematičen" in tudi bogat otrok je boljševikom bolj koristen, če je zaprt v nekem domu npr. Visnji gori, kot če je svoboden. Pozneje, ko ostane sam s sabo in s svojim premoženjem, pa jim je celo bolj koristen, če je mrtev kot, če je živ. Ko tak otrok izjoče svojo končno resnico, pridejo na dan vse boljševistične lopovščine. Vendar mu tega nikoli ne dopustijo, prej ga fentajo. Ljudje ropajo povsod in v vseh časih. Bolševiki pa razen ropanja, svoje žrtve še mrcvarijo in ponižujejo. Njihov sarkazem gre tako daleč, da ne pozabijo vseskozi poudarjati, da delajo za otrokove največje koristi! Tako naropano premoženje se potem običajno proda za bagatelno ceno med svoje uslužbence.

Praviš, da to ne more biti res in da ti gredo lasje pokonci ob vsakem mojem pripovedovanju o delovanju psihologije. Ti si nepopravljiv. Nikdar se ne boš zavedel svoje krilate bedastoče. Zapomni si: tam, kjer so zadosti veliki interesi, tam je tudi konec vsake etike. Odstranitev človeka, ki je napoti, psihologiji ni etičen ampak tehnološki problem. Kadar je psihologom na poti več ljudi, pa poskrbijo, da se medsebojno iztrebijo.”

d) “Nekateri psihologi so absolvirali poseben seminar o tem, kako boljševizem vlada s pomočjo psihologije in njenih navez: psihiatrije, socialne službe, policije in pravosodja. Moja baba je tudi absolvirala tak seminar. Vem celo, kdo je vodil te seminarje: nekateri odlični diplomanti moskovske Akademije NKVD, med drugimi tudi dedek Mitja (Mitja Ribičič - Ciril) in tov. Franc Popit-Jokel.

Boljševizem ni nikjer na svetu pognal tako globokih korenin kot ravno pri nas. Slovenci najine generacije nimajo niti teoretične šanse, da učakajo konec boljševizma v naši deželi. Pa veš, kakšna je razlika med kapitalizmom in boljševizmom? Kapitalizem ropa tuje narode v kolonijah - primer so Angleži v Indiji in tudi drugi. V boljševizmu pa oblastniki ropajo lasten narod; nobena avtogenocidnost ni boljševikom prevelika, kadar imajo pred seboj zadost' velike materialne interese. Najboljši primer za to pa so Rusi v Rusiji in "Slovenci" v Sloveniji. Avtogenocidnost je osnovna karakteristika boljševizma!“

To je osnovna pripoved Rafka. Svoje skrivnosti ni odnesel v grob. Sedaj je tu zapisana in naj bo kot opomin vsem, kateri še danes verjamejo marxistom in njihovimm navezam ter naslednikom in lepim besedam o pravicah in njihovim obljubam. Danes vemo, kako so delovali in kako še danes delujejo njihovi nasledniki. Njihove lepe besede so samo maska oz. psihološka megla – po indijski filozofiji maya, indijanski mitote, po domače pa kar iluzija, privid. Verjetno pa tudi danes niso zgolj slučajni podobni primeri, kot jih je nekoč pripovedoval Rafko. V resorju državne sekretarke Anke Osterman s pomočjo Svetovalnega centra in Centrov za socialno delo, tudi tistega v Šiški pod vodtvom nekoč tov. sedaj g. Jožeta Klopčiča. Tudi ni zgolj slučaj, da je vedno več sodnic na sodiščih kot sodnikov. Marksisti so uspeli s svojimi diverzijami na vsako sodišče pripeljati vsaj eno sodnico.

Z načinom izobraževanja na vseh stopnjah in smereh so šolski in učni sistem feminizirali do take mere, da je bila kreativnost zamenjala z dobrim spominjanjem, kar sledi tudi ocenjevanje s testi. Kar pomeni čaščenje infantilnosti na spominski stopnji. Ne gre se čudit, če ravno marksisti zahtevajo, da bi prišlo v parlament čim več žensk (feministk). Že izjava znane upokojenke Svetovalnega centra lani sredi maja na posvetovanju o stiku otrok z ločenimi starši, da družba veliko zaupa ženskam (feministkam), saj zasedajo zelo pomembna mesta v državnih inštitucijah, kot so: zdravstvo, šolstvo, sociala, so poslanke, ministrice, sodnice, državne sekretarke... veliko pove. Če se ne motim je eden od primatov komunizma v prejšnjem stoletju zapisal, da je komunizem ženska družba in da je bila tudi praskupnost ženska skupnost (po marksističnih virih). Čeprav do današnjega časa patriarhata sploh ni bilo nikoli (vir: Estera Vilar).

Oblikovanje je zaključil 31. Okt. 1995. ob 13:13 Novkar Drago po predlogah Elija Gabriela Fabjančiča (naj počiva v miru).

Glasno razmišljanje predstojnika!

Prikazat želim razmišljanje nekega predstojnika svojemu podrejenemu v začetku sedemdesetih let. Menim, da je to razmišljanje tudi danes aktualno. Predstojnik - imenoval ga bom Galus XIII (Marjan Strele je to bil, iz Galusovega nabrežja 13, Ljubljana) - je s svojim glasnim razmišljanjem večkrat govoril nekaterim svojim zaupnim podrejenim. To je bilo takrat, ko so bili takratni oblastniki dobro v sedlu in so ravno začeli dobro “uvažati” delovno silo z juga tedanje države. Njegovo razmišljanje ima tudi sedaj dokajšnjo težo. Njegova žena je bila namreč specialistka za perniciozne psihološke diverzije in je delovala v Svetovalnem centru za otroke v Ljubljani - sedaj pa je aktivna upokojenka in še vedno avtoritativna psihologinja Centrom za socialno delo. Specializacijo pa je delala pri moskovskih študentih. Največja prenašalca tega znanja sta bila predvsem Pozabljivi Ciril in Oblastni Jokelj.

Pa prisluhnimo njegovemu razmišljanju: »Pravoslavni in muslimanski lobi tekmujeta med seboj, kdo bo prej zavzel Slovenijo. Oba lobija izvažata v Slovenijo svoje tiče in spermo. Poseksat želita vse svetlolase in rjavolase Slovenke in s svojimi potomci zasesti Slovenijo. Naši debilčki na oblasti pa tema lobijima pomagajo na vso moč, saj so vzgojeni v smislu avtogenocidnega delovanja. To tekmovanje deluje na Slovence tako, kot deluje npr. sifilis na celotnega človeka. Prizadeti nas hočejo tam, kjer smo najbolj občutljivi: pri potomstvu. Uničiti nas hočejo v osnovi, ker potrebujejo naš teritorij (op. tega ni razumel sin tigrovca Franc Feltrin, ki je zagovarjal komunistični pristop v začetku devetdesetih oz. začetku demokracije do kolonov habsburžana Tita in je zagovarjal nezavedno to kolonizacijo).

Če bi dal kaj na slovensko samobitnost, bi se ob tem dogajanju ob tla metal, ker pa ne dam nič, se samo smejim. Prav nam je, ko smo taki bedaki.

“Avstrijci” točneje oblastna habsburška linija nas s svojo genocidnostjo ni iztrebila v petih stoletjih. Muslimanskemu in pravoslavnemu lobiju pa bo to uspelo v dveh stoletjih. Tam, kjer stojijo naši kozolci, bojo stali minareti džamij in čebulaste kupole pravoslavnih cerkev. In spet se bodo klali. Vendar brez nas Slovencev. Takrat nas ne bo več - po zaslugi naših avtogenocidnih debilčkov, ki smo jim sami dopustili, da se dokopljejo do oblasti.

Seks bi moral biti človeku v veselje, vendar vedno ni tako. Velikokrat se spremeni v svoje nasprotje: z obžalovanjem odločitev oz. obžalovanjem preteklosti in v življenske katastrofe...«

Verjamem, da se takšen črni scenarij ne bo uresničil, kljub temu, da imamo še vedno nekaj avtogenocidnih debilčkov, ki delujejo po programu, ki ga je govoril Galus XIII. (Marjam Strle mož Vide Strle, zadolžene za družinske psi psihološke diverzije, katere je prejela od Mitja Ribičiča in Franca Popita. Njena naslednica na Gotski 18 je bila Vida Ribičič. op.p.) pred več kot dvajsetimi leti.

Zapisal: Drago Novkar, Dne: 19.06.1996 A.D., Oblikovano po predlogi Elija - Gabriela Fabjančiča

Opomba: Žačetnih prvih nekaj odstavkov je bilo že objavljeno v Slovenskih brazdah (dec, leto pred volitvami sredi devetdesetih), nato pa je Marja Strojin v.d. Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše (v bistvu pa Center za šikaniranje očetov in staršev. V njemu je delovala tudi Vida Sterle - žena pripovedovalca o mejnem delovanju psihologije Marjana, sedaj pa njeno delo nadaljuje Vida Ribičič, vse po navedbah Elija) na Gotski 18 v Ljubljani preprečila objavljanje z grožnjami s sodiščem in odškodninami Boži Grešovnik osebno in časopisu Slovenske brazde. Vsaj tako je Grešovnikova obrazložila prekinitev objave in, da pa morajo upoštevati to voljo, še posebej zato, ker sta oba zakonca Strojin zelo aktivna v SLS (kratica SLS pa je kupljena od Slovenske liberalne stranke). Povedala je tudi, da predsednik stranke Marjan Podobnik ima isto mnenje o prekinitvi.

Ta tekst je bil za Slovenca in Delo predolg in bi ga bilo potrebno krajšati, da bi se sploh lahko pogovarjali za objavo. (9. feb. 2000)

Zaradi navedenega je bil še poskus z objavo pri Mladini, na predlog Aleša I. Cepiča (po njegovih navedbah je bil v ožjem izboru za šefa SOVE v času vlade dr. Drnovška. Njegova prijateljica in učiteljica je bila psihologinja Tanja Arenšek na CSD Šiška), ki je ta kontakt vzpostavil in celotno zadevo vodil. Mladina ni ničesar objavila, ker se je menda gradivo "izgubilo" nekje med Reslejevo in Kopitarjevo ali celo na sami Kopitarjevi (pravi sedež Mladine).

Družinski zakonik iz leta 2011, je nadaljevanje PPD političnih avtogenocidnih debilčkov.

Tudi vstopanja v stanovanje organov državnega nasilja brez sodnega naloga in tako kršenje ustave o nedotakljivosti stanovanja zaradi nebuloze “družinskega nasilja”.

prenešeno iz FB https://www.facebook.com/notes/1323969817945750/ objavljeno z zadnjo redakcijo (Last edited ) 21. marec 2012, 21 minute read