Življenje se odvija z vedno večjo naglico - dnevi, meseci, leta se prepletajo z novimi izkušnjami in doživetji, novimi zmagami in nepremagljivimi ovirami. Da se v teh nemirnih časih, polnih sprememb neka ideja obdrži skozi dolgih osemdeset let, pomeni, da resnično izhaja iz ljudi in njihovih src. Pihalni orkester Tržič s svojim več kot osemdesetletnim, skoraj neprekinjenim delovanjem dokazuje, da imata glasba in veselje do muziciranja v Tržiču tradicijo, ki prehaja iz roda v rod in se s tem še krepi in razvija.

 Začetki današnje godbe segajo v oktober 1927, ko so se pri Grosovem Jožu začeli zbirati prvi organizatorji. S posojilom tržiške Hranilnice in posojilnice jim je uspelo nabaviti češke Lidlove inštrumente, ki so 1. februarja 1928 prispeli na železniško postajo v Tržič. Naslednjega dne so jih na okrašenem vozu prepeljali v »Rokodelski dom« (današnja Partizanska ulica 5), kjer je godba dobila tudi prve vadbene prostore. Mnogi so tistega dne prvič prijeli v roke trobento, klarinet ali činele. Poučevanja sta se lotila brata Ahačič: Anton teorije in Rudolf prakse. Bilo je trdno delo, še posebej za kapelnika Rudolfa, ki je kot se sam spominja, prišel večkrat kar v delavnico k novopečenemu godbeniku, mu potisnil inštrument v roke in dejal: «Takole in takole zaigraj, pa še malo vadi, zvečer pa pridi na vajo!«. Tržičani so se 'plozanju' spočetka muzali in marsikatera pikra je priletela na račun kapelnika in njegove godbe. Po treh mesecih pa so bili že toliko izvežbani, da so imeli prvi javni nastop. Na delavski praznik, 1. maja 1928 so korakajoč od 'Fabrke' do Križev prek tridesetkrat udarili »Banovski marš«. To je bila edina skladba, ki so jo godbeniki takrat obvladali.

(prirejeno po zapisu prof. Janeza Štera)