Naš pihalni orkester že dolgo sodeluje s pihalnim orkestrom, 

ki je tako blizu, a vseeno preko državne meje.Vse se je začelo, kakor v pravljicah, nekoč za devetimi gorami (deveto poimenujte Radgonski breg) in devetimi vodami (deveto poimenujte Mura), ko sta se dirigenta Rudi Vulc in Gunther Pendl zmenila za skupen koncert. Vsekakor so takoj za tem sledile posamezne vaje, nato pa še skupne. In, verjemite, če vam rečem, da se dirigenta nista šparala - no, potem se res nista šparala. Driblala sta nas do onemoglosti in nas prav zares napilila, da je potem, ko smo imeli skupne vaje, vse šlo kot po maslu. Kljub temu smo imeli veliko skupnih vaj, če ne zaradi vežbanja, pa zaradi druženja. Treba je priznati, da smo se z Avtrijci iz t.i. Spodnje Radgone razumeli (in se še vedno razumemo!) odlično. Nekateri celo vedo slovensko, čeprav predvsem mi vemo bolj nemško ("daj ide bole desno, verstehen Sie mich?" "i vasteh di net, wos wüllst von mia?" "please go a little to your right ..." "welche sprache ist dass ..." "HJOJ!!!!"). 

No, vsekakor se razvijajo vezi med nami ... in njimi ... in med nami vsemi. Pravzaprav je ravno ta tisti razlog, zaradi katerega se na koncertih tako dobro odrežemo in zato nas ima občinstvo tako rado. 

Pa mi mamo vas tudi radi, drago občinstvo (: brez vas - nas ni! 

Naše druženje je nekega posebno lepega poletnega dne začinilo celodnevno druženje po koncertu v Mariboru, ko smo po enournem koncertu v mariborskem parku (kar je malo!!!) odšli na kosilo (trampoliiiiiiin), splavarjenje (uh, krst dveh godbenikov, polivanje in eksanje vina ter plavanje mišičastih moških teles v mrzli Dravi, ulala) ter na kmečki turizem Hari v Spodnji Ščavnici (piki čebel, ki so pravzaprav ose in problemi, kako ublažiti bolečino).

Vsekakor vsi komaj čakamo na nadaljne sodelovanje. 

Utrujene ustnice po koncu vaj in koncertov se zmeraj poplačajo z vedenjem, da sodelujemo na način,na kakršnega še nihče nikoli ni. 

Mit gefühl. (:

Lucija V.