25. december 2015 ob 19.00, športna dvorana OŠ Prežihov Voranc

S skladbo angleškega baročnega skladatelja Hanryja Purcella Come Ye sons of Art so se nam za uvod v nocojšnji večer predstavili domači solisti, ki z velikim uspehom po svetu širijo dober glas odličnih koroških trobilcev. Mlada korajžna Miha in Lenart na pikolo trobentah, izkušena trobentača Igor in Andrej, za domačo glasbo zagret Žan in najboljši baritonist med kontrabasisti Uroš so nas popeljali v konec 17.stoletja. V čas moči, obilja in sijaja. V čas angleške kraljice Mary, za katere rojstni dan je Purcell napisal to skladbo.
Celoten prvi del koncerta se je vrtel okoli baroka. Zakaj? Barok nam je dal izjemne umetnike na katerih temelji celotna kasnejša visoka umetnost. Tudi pihalni orkester, kot ga lahko vidite danes na odru, ima korenine iz tistega časa. Skladatelji kot so; Bach, Scarlatti, Albinoni, Vivaldi, Monteverdi, Tartini, Händel, slikarji; Rebrant, Rubens, Caravaggio, Velasquez, pisatelji; Shakespeare, Cervantes, Moliere, Voltaire…. To so nekatera od imen ob katerih se je potrebno ustaviti, uživati in se učiti ob njihovih mojstrovinah.

Iz časa Purcella je izhajala tudi naslednja glasbena tema ameriškega skaladatelja češkega rodu Vaclava Nelhybela. Kljub veselju ob rojstvu, ki ga danes slavimo, nas ves čas življenja nekje tam vzadaj spremlja tudi misel na konec. Skladba Corsican Liturgy je prežeta z žalovanjem in objokovanjem smrti ter upanjem da bo bolje.
V številnih delih sveta je bila nekoč navada, da so na pogrebih za dramatičnost skrbele izurjene ženske objokovalke. Ta navada objokovanja je bila še posebej močna na Mediteranu.

Žalostinke iz Korzike se delijo na dva tipa: običajni lamento (se je pel ob naravni smrti) ter vocero, ki se je izvajal, če je bil pokojni umorjen. V našem primeru gre za slednjega in sicer govori o zdravniku Mateju, ki ga je umoril njegov pacient.
Glavna tema skladbe predstavlja objokovanje in na žalosten ter tožeč način opisuje žalujoče. Skozi celotno skladbo se s pomočjo objokovalk jeza in strast intenzivno dvigujeta. Na koncu skladbe pride do osupljivega viška z zaprisego po maščevanju.

Še naprej smo ostali v času baroka. ˝Rdeči duhovnik˝kot so klicali Antonia Vivaldija, se je rodil in deloval v Benetkah, kjer je v sirotišnici della Pieta vodil enega najboljših orkestrov svojega časa. Kot večina velikih umetnikov je bil za inovativnost in predrznost v glasbi pogosto tarča kritikov. Po enem od koncertov je v jezi in razočaranju odpotoval na Dunaj, kjer je osamljen in v revščini umrl. Mojster izvirne melodične invencije in efektov je bil pozabljen dobrih dvesto let! Iz pozabe ga je šele v sredini 20. stoletja pomagal obuditi znameniti violinist Fritz Kreisler, dirigent Arturo Toscanini in odkritje ogromnega Vivaldijevega opusa v Torinu.

Štirje letni časi (Le quattro stagioni) ni samo velikokrat uporabljeno ime za pizzo, ampak je najuspešnejša in največkrat poslušana programska glasba v celotni glasbeni zgodovini. Letos mineva 290 let od prve izvedbe. Na koncertu pa ste lahko prisluhnili prvi izvedbi Vivaldijeve Zime v novi, pihalni izvedbi….

Določenim zvokovnim značilnostim godal, kot so sultasto, flažulet, ponticello, martelato…. se je na pihalih nemogoče približati, smo si pa kljub vsemu drznili odtrgati košček te neponovljive godalne različice in uživati.

Vivaldi je delo zasnoval po štirih sonetih, ki slikovito opisujejo vsak mesec v letu. Vsakemu letnemu času je posvetil koncert, ker pa je zunaj zima, smo se ustavili pri njej.
V prvem stavku Vivaldi opisuje hojo po snegu in škripanje snega pod stopali. Tako začutimo mrzel veter, da se zobje tresejo ob ekstremnem mrazu. Z vzdušjem v drugem stavku nam pričara kako zunaj čisto na rahlo sneži, mi pa smo v sobi pred kaminom, preden ogenj ugasne. V tretjem stavku oriše kaj se zgodi, ko se znajdemo na ledu. Ponavadi se zelo počasi premikamo, da ne bi padli. Led se počasi lomi, piha južni veter, potem spet mrzel severni veter… To je zima! Čeprav ni zelo prijazna, lahko prinese veliko veselja!
Kot solist z našim orkestrom, se nam je predstavil izjemen violinist, Janez Podlesek. Koncertni mojster slovenske filharmonije in profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Ena od stvari, ki so močno zaznamovale obdobje renesanse in baroka, je bil prav gotovo lov na čarovnice. Tega neslavnega dela zgodovine se je v mjuziklu lotil belgijski skladatelj Bert Appermont, ki je v svet pihalnih orkestrov prinesel svoj zelo prepoznaven glasbeni jezik. Ob dveh simfonijah in številnimi krajšimi deli, izstopa njegova koncertna suita mjuzikla Saga Candida. Saga Candida v prevodu pomeni ˝čarovnica ki si ne zasluži biti kaznovana˝. Skladatelj nas skozi sedem karakterno zelo različnih stavkov popelje v čas preganjanja, izmišljenih obtožb in naivnosti. Ali vam je vse to kaj znano iz dogodkov okoli nas?
Saj v današnjem času sploh ne moremo razumeti, kako je to bilo mogoče, vendar se lov žal nadaljuje…

Drugi del koncerta je smo začeli z belgijskim skladateljem, Jan van der Roostom, ki se je lotil priredbe treh znanih irskih tradicionalnih melodij. Dublin dances so sestavljeni iz ˝Brian Boru, marša, ki je postal svetovno znan z izvedbo flavtista Jamesa Galwaya. Sledila je nežna pesem ˝The Minstrel Man˝ in za konec še karakterno atraktivna ˝The Irish Washerwooman˝. Poslušalci so lahko uživali v zvokih keltov z zelenega otoka!

Doublin je eno od srečnih mest naše naslednje gostje. Slovenske zabavne glasbe si v zadnjih dvajsetih letih ni mogoče predstavljati brez odlične pevke Darje Švajger, ki nas je dvakrat zastopala na Pesmi Evrovizije, zmagala na Slovenski popevki, Melodijah morja in sonca in nas s svojim glasom vedno znova začara. Pela je od domače in ljudske glasbe, klasičnih opernih arij, šansonov, jazza, mjuziklov do pop glasbe.

Letos mineva točno dvajset let od enega največjih uspehov slovenske zabavne glasbe. S pesmijo Prisluhni mi, je Slovenijo v Dublinu, pod taktirko Jožeta Privška pripeljala do 7. mesta. Tej slovenski uspešnici sta sledili še sentimentalen Piazzollin Los Pajaros Perdidos in energičen song iz mjuzikla Cabaret.

V Argentini rojen, v New Yorku odraščajoč Astor je mladost preživel ob ploščah argentinskega tanga, jazza in Bacha, ki se ga je kot deček učil igrati na bandoneon. Dolgo je taval med klasično in narodno tango glasbo. Odločil se je za tango s katerim je s svojo izvirnostjo pridobil neverjetno spoštovanje med glasbeniki in poslušalci po vsem svetu. V svet glasbe je vnesel svobodo, ki temelji na improvizaciji, polni virtuoznega kontrapunkta baročnih korenin.

Tako kot Vivaldi, se je Piazzolla lotil opisa Štirih letnih časov (Estaciones Portenas), vendar z razliko od Vivaldija, je imel argentinec v mislih svoj rodni Buenos Aires. Sledila je južnoameriška zima (Invierno Porteno) in če ste pozorno prisluhnili, ste lahko zasledili krajše odseke iz Vivaldijevi štih letnih časov. Skladba je prirejena za najrazličnejše zasedbe. To pa ste lahko za naš orkester in solo violino slišali premierno.
Južno-ameriško zimo nam je pričaral odličen Janez Podlesek.

Južnoameriška zima je malo bolj mila od naših, zato smo z zadnjo skladbo koncertnega večera še malo ostali v toplejših krajih. Moises Moleiro je s svojo skladbo Joropo v Venezueli ponarodel. Gre za šarmanten, tipičen 3/8 venezuelski ples. Za pihalni orkester Simon Bolivar, s katerim je sodeloval tudi naš dirigent Gregor Kovačič, ga je priredil Johan de Meij in ga posvetil ustanovitelju neverjetno uspešnega in za ves svet navdihujočega glasbenega izobraževanja El Sistema, Antoniu Abreu.

Hvala vsem za obisk!

Pihalni orkester železarjev Ravne.

Foto: Aleksander Ocepek