VRAČANJE K NARAVI -- RAZKOŠJE ALI NUJA?

Marsikdo se sprašuje, od kod bo prišel odgovor na težave človeštva v enaindvajsetem stoletju. Zagledani smo v inštitute, univerze, raziskovalne centre in čakamo na odgovore, zremo v ekrane računalnikov in razmišljamo, sprašujemo voditelje svetovnih religij, ekonomiste, politike. Zrele rešitve ni, ker jo iščemo na napačnem mestu - pogosteje v tehniki, strojih in računalnikih, ki so pravzaprav sam koren problema, kot v naravi, materi modrosti.

Mnogi duhovno usmerjeni ljudje opozarjajo javnost na nujo vrnitve k naravi, pravijo, da je to najbolj učinkovita rešitev tako za svet kot za posameznike. Imajo prav, toda njihovi pristopi so pogosto nedosledni ali nepraktični in tuji mestnemu človeku, ki je pahnjen v drugačno življenje. Morda se te rešitve tako težko "primejo" prav zato, ker ljudje, ki jih zagovarjajo, izhajajo iz umetnega sveta in so na naravnega le naknadno privajeni (pa še to ne vedno). Torej bi bilo dobro prisluhniti nekomu, ki ima možnost govoriti na podlagi pristnega stika z naravnim svetom in dobro pozna naš umetni svet. A kje bi našli tako osebo?

Prišel bo čas , ko bo človeštvo spregledalo. Največji učenjak se bo zatekel k starki na vrt in jo ves setradan prosil za paradižnik, da se nahrani. Znanstvenika in njegovih umetnih stvaritev starka sploh ne potrebuje; ne ve zanje in tudi noče vedeti. Mirno in srečno živi brez učenjaka, on pa brez nje ne more preživeti. Sam je v iluzornem svetu, ki ne vodi nikamor, ona pa živi ubrano z naravo in vsem vesoljstvom. Njo potrebuje njega pa ne. Ne potrebuje nobene religije, ampak samo vero v božjo stvaritev " NARAVO "