Spominski kovček V podstrešju ene idrijskih hiš je tedaj domovala moja teta. Njen skromen domek je bil kot vilinsko bivališče. Vse je bilo urejeno in čisto, vonj svežine je bilo čutiti že ob samem vstopu v stanovanje. Rada sem prihajala k njej, če me je mama le vzela s seboj, kadar je morala v mesto. V tetini sobi tik pod streho, v katero je bilo treba vstopiti sklonjeno, je stala velika, lepo poslikana skrinja, poleg nje pa nizka mizica na kateri je stal verjetno le za okras, kovček. Iz temno rdečega, le na robovih že rahlo oguljenega usnja. Njegova žametna notranjost je bila v enaki barvi kot zunanjost, le da je bil žamet posut z drobnimi belimi cvetovi. Ne vem zakaj, a za vsebino, ki se je v njem nahajala se mi je zdel veliko prevelik. V majhnih šatúljah je bilo precej zlatega nakita, ostala bižuterija je bila na dnu preprosto stresena. Prstani, ogrlice, uhani, zapestnice, nekaj zapestnih ur, to je bilo zame več kot preveč, oziroma ni bilo prave priložnosti, da bi v miru vse pregl