PROTIBELSKI RASIZEM JE NOVI FAŠIZEM, KI VODI V HOLOKAVST NAD BELCI

Domnevni antirasizem je zlorabljen za globalistično destrukcijo Zahoda

Veliko je znamenj, ki kažejo, da se v Evropi in Ameriki poraja nov socialno-inženirski projekt, kakršna sta bila komunizem in nacifašizem. Komunizem je zlorabil idejo socialne solidarnosti, ki je do neke mere funkcionalna in etično upravičena, za osvojitev absolutne oblasti, s katero je totalitarno vladal z grobo silo. Rezultat je bil nizka gospodarska učinkovitost, revščina večine prebivalstva in suženjski odnos državljanov do vladajoče elite, ki je bila dobesedno gospodar nad življenjem in smrtjo svojih podložnikov. Komunistični režimi so pomorili desetine milijonov nedolžnih ljudi.

Podobno velja za nacifašizem. Ta je povzdignil mitsko arijsko raso na piedestal najvišje vrednote, vse druge rase je imel za manjvredne in jih je obsodil na izumrtje, zlasti judovski narod, pa tudi druge evropske narode, predvsem Slovane. Tudi nacifašistični režimi so vladali z grobo silo državljanom, ki so bili zreducirani na podložnike režima. Cilj nacifašizma je bil pokoritev vseh nearijskih narodov in ras oziroma njihovo uničenje. Ta cilj je rezultiral v 2. svetovni vojni, ki je povzročila desetine milijonov človeških žrtev.

Sodobni socialni inženirji zlorabljajo antirasizem, ki je dejansko protibelski rasizem, za ustvarjanje novega nedemokratičnega režima. Poraja se nov totalitarizem - globalistični fašizem, ki ima mnoga obeležja nacifašizma.

Socialni inženiring

Wikipedia opredeli socialni inženiring kot disciplino v okviru "družbenih znanosti, ki se nanaša na prizadevanja za vplivanje na določena stališča in družbena vedenja v velikem obsegu, bodisi s strani vlad, medijev, akademskih krogov ali zasebnih skupin, da bi ustvarili želene značilnosti ciljne populacije. Socialni inženiring lahko filozofsko razumemo tudi kot deterministični pojav, kjer se uresničujejo nameni in cilji arhitektov novega družbenega konstrukta. Socialni inženirji uporabljajo znanstveno metodo za analizo in razumevanje družbenih sistemov, da bi oblikovali ustrezne metode za doseganje želenih rezultatov pri človeku."

Pri socialnem inženiringu gre za to, da se družbo redizajnira, preoblikuje v skladu z določenimi ideološki premisami, ki temeljijo na interesih vladajoče elite. Radikalno preoblikovanje družbe, ki deluje po nekih svojih notranjih zakonitostih, ni možno brez intenzivne indoktrinacije s pomočjo šolstva in medijev ter oblastne prisile. To nam kažeta zgodovinsko najbolj znani obliki socialnega inženirstva, kot sta bila komunizem in nacifašizem. Oba sistema sta se zapisala v zgodovino kot skrajno brutalna sistema, ki sta z grobo silo uveljavljala voljo vladajoče elite in pri tem eliminirala milijone ljudi. Socialni inženiring je torej zgodovinsko-empirično zelo negativen pojav.

Čeprav so totalitarni sistemi, ki so temeljili na socialnem inženirstvu, večinoma neslavno propadli, pa so ideje socialnega inženirstva preživele. Sodobna oblika socialnega inženirstva je odpravljanje "belske supremacije", ki je zlasti značilna za Ameriko, vendar se z večanjem deleža migrantov tudi v Evropi krepi težnja po odpravljanju "supremacije" tudi avtohtonih Evropejcev. To pomeni zavestno vplivanje na spontane procese in interakcije znotraj družbe s ciljno usmerjeno politično akcijo, utemeljeno na oblastni prisili, ki dejansko odpravlja pravno državo.

Socialni inženirji se pri izvajanju svojih ideoloških projektov sklicujejo na visoke ideale, kot so družbena solidarnost in človekove pravice, a dejstvo je, da gre za prisilno poseganje v družbene interakcije, ki neizbežno daje prednost določenim družbenim skupinam na podlagi barve kože, kar samo po sebi pomeni poseg v pravice ljudi, ki ni v skladu z idealom enakopravnosti abstraktnih državljanov, ne glede na vse druge njihove lastnosti, tudi ne glede na barvo kože. Poseganje v pravice ljudi pa lahko vodi tudi v njihovo delno ali popolno odpravo.

Odpravljanje "belske supremacije"

Opredelitev pojma, kot nam jo ponuja Wikipedija, je sledeča:

"Beli supremacizem je prepričanje, da so belci superiorni v odnsou do drugih ras, zato jim morajo gospodovati. To prepričanje podpira ohranjanje in obrambo moči belcev in njihovih privilegijev."

Opredelitev belega supremacizma po wikipediji se nanaša na subjektivna stališča belcev, ki naj bi bila taka, da se jih lahko označi za supremacizem. Skratka, ne gre za neke objektivne danosti, temveč za subjektivna prepričanja posameznikov, ki jih je težko zaznati, razen pri tistih, ki jih sami izrecno izrazijo. V imenu teh subjektivnih mnenj pa socialni inženirji, ki se navdihujejo iz ideje od odpravi belega supremacizma, izvajajo dejanske družbene in politične ukrepe, ki radikalno diskriminirajo belce, vse belce, ne glede ali so po svojih stališčih supremacisti ali ne. Očitno to ni pomembno. Kar šteje, je to, da je nekdo belec, torej je belski supremacist in privilegiranec, kar je seveda isto kot rasist. Zoper njega je torej treba uporabiti sistemske protirasistične ukrepe.

Odpravljanje belske supremacije je socialno-inženirski projekt, ki se izvaja na Zahodu, zlasti v Ameriki, vendar je očitno, da bo Evropa kmalu sledila Ameriki. Tu gre za kršenje načela enakopravnosti abstraktnih državljanov na podlagi barve kože. Gre v bistvu za rasizem, zavit v celofan antirasizma. V imenu enakopravnosti ras se z odpravljanjem domnevne belske supremacije dejansko diskriminira ena rasa, to je bela, v prid drugih ras, predvsem črncev. To seveda povzroča medrasna trenja.

White guilt - bela krivda

Ker preferenčna - diskriminatorna - obravnava ljudi na podlagi njihove barve kože ni pretirano prepričljiva, je strategija socialnih inženirjev, ki izvajajo projekt odprave bele supremacije, usmerjena tudi v difamacijo belcev. V Ameriki in postopno že tudi tudi v Evropi se pojavlja nov fenomen, ki ga označuje pojem "white guilt" - bela krivda oziroma krivda belcev. Wikipedia jo opredeli takole:

"Krivda belcev je posamična ali skupna krivda, ki jo občutijo nekateri belci za škodo, ki izhaja iz rasistične obravnave etničnih manjšin, na primer Afroameričanov, in domorodnih ljudstev, še zlasti v kviru Atlantske trgovine s sužnji, evropskega kolonializma in dediščine iz teh obodobij."

Opredelitev je zavajajoča, ker trdi, da belo krivdo občutijo belci sami od sebe, v resnici pa sodobne generacije belcev ne morejo biti odgovorne za dela svojih prednikov. Krivda je belcem pripisana s strani tistih, ki iz te krivde kujejo dobiček zase. Seveda mnogi belci, zlasti mladi, nasedajo tej protibelski propagandi, ki jo širijo predvsem mediji, šolski sistem in feministična gibanja, ki so tudi orodja socialnega inženiringa.

Po teoriji bele krivde naj bi bili belci odgovorni za trgovino s sužnji, dejansko pa so v njej sodelovali tudi sami črnci, ki so po afriških pragozdovih lovili svoje žrtve, ki so jih nato prodali Arabcem, ti pa belcem in Judom, ki so tudi sodelovali v tem sramotnem poglavju človeške zgodovine. Belcem očitajo tudi genocid nad Indijanci, kolonializem, vojne in holokavst. Za slednjega nikakor ni moč kriviti Američanov, saj je Amerika širokogrudno sprejela množice Judov, ki so pobegnili iz Evrope, poleg tega je bila poleg Rusije najpomembnejša zaveznica v protinacistični koaliciji, ki je premagla Hitlerjevo Nemčijo.

V nobenem slučaju pa sodobne generacije ne morejo odgovarjati za početje svojih predhodnikov. Toda v Ameriki se dogaja prav to. Vse to naj bi bili razlogi, zaradi katerih je treba ne le odpraviti beli supremacizem, temveč belce sploh eliminirati . Opravka imamo v bistvu z miselnostjo, ki belce vidi kot sovražnike in jih tako tudi obravnava. Eliminacija belcev se dejansko tudi pospešeno dogaja tako v Evropi kot Ameriki, zlasti prek množičnih migracij, ki ob nizki rodnosti avtohtonega prebivalstva neizbežno vodijo v etnocid, kulturocid in postopni genocid belskega prebivalstva.

Sistemski rasizem

V Ameriki naj bi bil še vedno prisoten prikriti "sistemski rasizem", zaradi katerega naj bi Afroameričani bili subtilno diskriminirani. Rasna enakopravnost je seveda edini način civiliziranega sobivanja v multietnični družbi. Toda zdi se, da je v Ameriki nihalo zanihalo v drugo skrajnost, ko se supremacizem belcev preveša v supremacizem črncev. Belci so še vedno večina in razpolagajo tudi z večino ameriškega bogastva, saj so v povprečju uspešnejši od črncev, toda belska večina počasi kopni, belci pa so vse bolj zasramovani in osovraženi.

Ob tem, ko je na udaru belski supremacizem, je dejstvo, da je v Ameriki v povprečju ekonomsko uspešnejša od belcev azijska manjšina, daleč najuspešnejši pa so Judje, a teh manjšin nihče ne omenja kot supremacističnih. Očitno ne gre za odpravljanje supremacizma, gre za napad na belce kot raso. Domnevni belski supremacizem je samo izgovor za izvajanje protibelske politike.

Kritična rasna teorija

Kimberlé Crenshaw, utemeljiteljica kritične rasne teorije (KRT) in profesorica prava na ameriških univerzah UCLA in Columbia opredeli pojem takole:

"Gre za pristop k spoprijemanju z zgodovino prevlade belcev, ki zavrača prepričanje, da je preteklost preteklost in da so zakoni in sistemi, ki iz te preteklosti rastejo, ločeni od nje."

Skratka, gre za to, kar vsebuje pojem bele krivde, ki prenaša odgovornost za dela preteklih generacij belcev na sodobne generacije Američanov, ki so dediči teh del v dobrem in slabem, se pravi, belci v dobrem, črnci v slabem. Zato je treba dediščino iz preteklih časov revidirati na "pravičen način".

Teoretiki KRT razlagajo, da je "rasizem vsakodnevna izkušnja večine nebelih ljudi in velik del družbe ne zanima njegova odprava, ker koristi belim elitam in delavskemu razredu.

Očitno je, da gre v zvezi s KRT za sila obsežno in kompleksno socialno-inženirsko družbeno in politično preobrazbo, katere namen je nič več in nič manj kot z oblastno prisilo restrukturirati oziroma prerazdeliti ekonomsko in politično moč v ameriški družbi v korist doslej domnevno zatirane črnske manjšine. Ta operacija je v samemem svojem bistvu diskriminatorna do belcev. Posledično povzroča medrasna trenja v Ameriki in pričakovati je, da bolj kot se bo udejanjala, večja bodo trenja. Podoben proces čaka tudi Evropo, saj se delež Afroziatov z intenzivnimi migracijami vztrajno povečuje. Prejšnji predsednik Donald Trump je politiko udejanjanja KRT zaviral, od tod tudi številne obtožbe na njegov račun, da je rasist, v Bidenovi Ameriki pa ima ta politika prosto pot. Njen končni rezultat utegne biti ne rasna enakopravnost, temveč podreditev belcev s pomočjo ameriškega vladajočega establišmenta, ki je odločno zoper "belsko supremacijo".

Ni se moč ubraniti vtisa, da v zvezi s KRT ne gre za to, za kar naj bi šlo, temveč da je globlji smisel vsega skupaj načrtno povzročanje medrasnih trenj, razprtij in kaosa po načelu razdvajaj in vladaj ter po načelu Ordo ab Chao - red iz nereda. Vprašanje, ki se zastavi, je, kdo je motiviran, da se izvaja politika, ki skuša v temelju spremeniti razmerja moči med najštevilčnejšima rasama v Ameriki. Odgovor je, da je to očitno sam ameriški establišment, ki je pretežno belski, kar je navidezno paradoks. Zakaj bi belci sami sebi žagali vejo, na kateri sedijo? Odgovor, da zato, ker je to pravično, je sicer možen, a bolj malo verjeten. V politiki gre za interese, v imenu katerih se tisto, kar bi bilo prav in pravično, velikokrat grobo potepta. Da bi sodobna Amerika doživela nekakašno pravičniško renesanso, se zdi bolj znanstvena fantastika kot kaj drugega. Iskati je treba racionalno jedro dogajanja.

Za Afroameričane je racionalno jedro črnskega preporoda gotovo povezano z izboljšanjem njihovega položaja v ameriški družbi v vseh pogledih: v dostopu do izobraževanja, do služb, poklicne promocije, dostopu do upravno-političnih funkcij ipd. To, kar so se zdele še nedavno zgolj sanje, se je zdaj odprlo na glavna vrata. Belska "trdnjava" je padla. Toda zakaj je posadka, ki jo je imela v posesti, pložila orožje in se predala? Se je sploh res predala, ali gre za taktično prevaro? Po mnogih znamenjih sodeč, gre preprosto za to, da iz ozadja vladajoča klika utrdi svojo doslej prikrito oblast. Establišment si noče dovoliti ponovitve Trumpovega mandata, ko je imel realno vladajoči "shadow government" (senčna vlada) v določenih pogledih zvezane roke in ni mogel početi, kar bi hotel, kot je to lahko počel prej. Trump med drugim ni sprožil nobene vojne in se je umikal s kriznih žarišč. Tega se militantni ameriški vladajoči razred noče več dovoliti. Ko gre za oblast in denar ni pripravljen sprejemati kompromisov.

Antirasizem je v praksi protibelski rasizem

Amerika prednjači v deklarativno "protirasistični", dejansko pa protibelski revoluciji. Zagato so protibelski rasisti rešili z orwellijanskim novorekom in sicer s stališčem, da protibelski rasizem - ni rasizem. Kritika protibelskega rasizma pa je rasizem. Ameriški belci so že postali stigmatizirana, "objektivno rasistična" vrsta, odgovorna za, suženjstvo, kolonializem, vojne, holokavst - vrsta, ki jo je treba iztrebiti, kar posamezniki že brez strahu in slabe vesti jasno in glasno izjavljajo in nihče jih ne preganja zaradi tega.

Ameriški spletni časopis LifeZette je priobčil novico, da morajo belci, ki so zaposleni v mestni upravi v Seattlu, opraviti tečaj na temo antirasizma, na katerem udeležencem povedo, da so rasisti in da so oni in njihove družine odvratni drugim ljudem kot belci z njihovo grozljivo zgodovino. Noel Ignatiev, zdaj že pokojni redni profesor na Massachusetts College , je ob upokojitvi slušateljem povedal naslednje:

»Če si bel moški, si ne zaslužiš življenja. Ste rak, ste bolezen. Beli moški svetu niso nikoli prispevali nič pozitivnega! Samo ubijajo, izkoriščajo in zatirajo nebelce! Bela ženska lahko vsaj seksa s temnopoltim moškim in naredi rjavega otroka, kaj pa lahko naredi beli moški? Ta ni dober za nič. Beli moški so krivi za suženjstvo, genocide nad staroselci, množične zaplembe zemljišč, inkvizicijo, holokavst! Beli moški ohranjate privilegije samo tako, da zatirate, diskriminirate in zasužnjujete druge! (...)"

V intervjuju je dr. Ignatiev svoje protibelske izjave še dodatno utemeljil:

"Cilj uničenja bele rase je preprosto tako zaželen, da je težko razumeti, kako bi mu lahko kdo ugovarjal. Tisti, ki zavestno ali morda nevede nasprotujejo mojim nasvetom, so tudi sami beli supremacisti. Želijo si še naprej zatirati in izkoriščati druge rase ter ohraniti svoj privilegiran položaj moči. (...) Zato nasprotujejo uničenju raka človeštva, znanega kot bela rasa - tista grda bolezen, ki si upa sebe imenovati ljudje in kultura. (...) Če si razmišljajoča oseba z družbeno zavestjo, ki se ima za belca, boš razmislil o samomoru. To narediti, je prav. (...) Mislim, da smo priča zlomu hrbtenice strukture moči moških belcev. Še vedno bomo imeli bele moške, s katerimi se je treba spoprijeti, vendar sem prepričan, da smo zmagali. Sčasoma bi rad postavil bele moške v koncentracijska taborišča, da se zgarajo do smrti, tako kot so to oni storili z vsemi ostalimi. Ko bodo vsi mrtvi, lahko priredimo zabavo in zaplešemo okoli njihovih trupel!"

Menda so slušatelji profesorja Ignatieva za te in podobne izjave ploskali, čeprav naj bi med njimi prevladovali belci, kar kaže na stopnjo intenzivnosti protibelske propagande v ameriških šolah, ki je pospremljena tudi s konkretnimi sankcijami zoper tiste, ki se ne uklonijo protibelski indoktrinaciji. Pogosti so primeri izključitve dijakov ali študentov pod obtožbo rasizma. Rasizem pa je že tudi stališče, da vsa življenja štejejo , ne le temnopolta, ali stališče, da je OK, če si belec.

Če je ameriški univerzitetni profesor, ki naj ne bi bil kak primitiven bedak z ulice, lahko nekaznovano bruhal iz sebe tolikšno sovraštvo s pozivom k eksterminaciji belcev, je bele Američane res lahko strah, kaj jih čaka v prihodnosti. In navsedanje tudi evropske belce, saj se je fašiglobalistična ideologija že močno zažrla že tudi v evropsko družbo.

V Evropi ni prostora za rasizem, je geslo, ki ga pogosto slišimo. Če ga prevedemo v luči zgoraj navedenega, je njegovo sporočilo takšno: Če si pripadnik evropskega naroda, si belec in torej ne moreš biti kaj drugega kot rasist. Tudi če to zanikaš, je tvoje zanikanje laž. Niti če sodeluješ pri evtanaziji lastne vrste, nisi rešen, ker si še vedno na napačni strani. Izdaja te evropsko poreklo. Si vrsta, ki so jo globalisti obsodili na izumrtje. Lahko sodeluješ z globalisti kot uporabni idiot, a to te varuje pred neizbežno krivdo samo do tedaj, dokler si uporaben. Sodba je že napisana in krivda dokazana.

Ameriška senčna vlada

Realno vladajoči ameriški establišment je nadvse histerično reagiral na pojav Donalda Trumpa, ki se je tako rekoč sam nominiral za predsedniškega kandidata na volitvah leta 2016 in presenetljivo zmagal kljub nasprotnim hotenjem in establišmenta. Ves Trumpov mandat je bil zaznamovan z enostransko kritiko njegove politike in z napadi politikov, medijev, filmskih in glasbenih zvezd ter drugih vplivnih oblikovalcev javnega menja na Trumpovo osebnost izpod vsakega nivoja dostojnosti. Noben ameriški predsednik iz bližnje zgodovine ni bil deležen tolikšnega gneva, žalitev in sovražnih izjav politikov ter medijev, kakršnih je bil deležen Trump, čeprav sta na primer Bush in Obama med svojima mandatama vodila vojne, ki so povzročile veliko človeških žrtev in nepopisno gorje desetinam milijonov ljudi. Obama je dobil celo Nobelovo nagrado za mir, ki si je z ničemer ni zaslužil, saj je vodil več vojn kot katerikoli ameriški predsednik. To je jasen izkaz hipokritske narave zahodnih orwellijanskih "demokratičnih vrednot".

Očitno je mir enako vojna, natančno tako kot je George Orwell opisal fenomen sprevračanja pomena besed v njihovo nasprotje v nedemokratičnih režimih. V volilnem letu 2020 je establišment insceniral pravcati "ljudski upor" prek BLM (Black Lives Matter) in Antife, ki je bil praktično docela toleriran s strani uradnih organov, kljub velikanski materialni škodi in desetinam neposrednih človeških žrtev pouličnih upornikov ter kljub številnim posrednm žrtvam upora, saj je število umorov in drugega nasilja precej naraslo kot posledica načrtne ohromitve policije s strani politikov Demokratske stranke oziroma establišmenta.

Povsem drugačen odnos je ameriški establišment zavzel do "najbolj nevarnih teroristov v ameriški zgodovini", kot je establišment označil ljudi, ki so 6. januarja 2021 vdrli v Kapitol, pri čemer ni povsem jasno, kdo so bili kolovodje vdora. Po posnetkih sodeč so bili precej čudna druščina, kot je bil na primer goloprsi "šaman" z rogovi, in vsekakor niso izgledali kot "elitni MAGA teroristi", prej burkeži...

Seveda je pa obžalovanja vredno dejstvo, da sta bila med vdorom v Kapitol ustreljena 42-letni policist in Trumpova podpornica, komaj 35-letna vojna veteranka. Trije podporniki Trumpa pa naj bi umrli zaradi zdravstvenih razlogov. Slepcu bi se odprle oči, da v ameriških političnih igrah brez meja ni šlo za Trumpa, domnevno absolutno nesprejemljive osebnosti, kot so to prikazovali demokratski politiki in glavni mediji, temveč je šlo za ogroženo absolutno oblast establišmenta, ki je že ob Trumpovi kandidaturi reagiral nadvse napadalno, ob Trumpovi izvolitvi pa je deloval kot ranjena zver: besno in brezkompromisno.

Kako deluje realni ameriški politični sistem, opisuje bivši oficir ameriške obveščevalne agenicije, CIA, Kevin Shipp, v svojih predavanjih, v katerih razkriva, da je ameriška ustava le mrtva črka na papirju. Ameriki ne vladajo izvoljeni politiki, trdi Shipp, temveč velike korporacije, na čelu s finančnimi in oboroževalnimi, v povezavi s tajnimi službami, ki obvladujejo tudi medije, kongres, demokratsko in republikansko stranko in sploh vso ameriško politiko. Samo za lobiranje kongresnikov gre ca 4 milijarde dolarjev letno, s katerimi legalno (pod)kupujejo izvoljene politike. Milijoni ljudi so vključeni v realno vladajoči podtalni sistem (shadow government), tudi iz civilne sfere, ob tem so formalno zavezani k molčečnosti kot tajni sodelavci obveščevalnih služb. Shipp razkriva, da obstaja sistem za uničevanje ljudi, ki bi si drznili razkrivati skrivnosti realno vladajoče klike v ZDA. Sistem ni odgovoren nikomur izven svoje lastne hierarhije. Tajne službe imajo zakonski privilegij, da lahko ustavijo sodne postopke, ko gre za njihove interese, tudi v zvezi z njihovimi ilegalnimi dejanji, na drugi strani pa imajo posebno sodišče (FISA), prek katerega lahko sledijo izbranim tarčam, kar tudi množično počno. Obenem tajne službe zbirajo in hranijo vse digitalne komunikacije prebivalcev Amerike in mnogih tujih držav. Podtalna senčna vlada dejansko obvladuje legalno vlado, Kongres pa nima najmanjšega namena, da bi to spremenil, trdi Shipp.

Vladajoča senčna klika je doslej tajno izvedla okrog 80 ilegalnih pučev v drugih državah in neštevilne operacije pod okriljem neameriških organizacij (false flag operations). Hillary Clinton naj bi tako prek kanalov tajnih služb inkognito omogočila oboroževanje Islamske države v času, ko je bila v Obamovi administraciji.

Operativno jedro realno vladajočega sistema je CIA, ki jo je ustanovil predsednik Harry Truman z namenom, da bi predsednik imel neposredne obveščevalne podatke. CIA ima zdaj desettisoče zaposlenih, prek katerih obvladuje tudi druge obveščevalne službe, ki skupaj manipulirajo ameriško politiko, vključno s predsednikom. Shipp v svojem predavanju leta 2017 pove, da poteka pravcata vojna med izvoljeno Trumpovo vlado in podtalno senčno vlado, kajti predsednik nima dejanske oblasti nad slednjo. Noben predsednik, ne le tedanji predsednik Trump. Globoka država ima tudi moč, da prepreči aktualnemu predsedniku, da bi bil ponovno izvoljen - je že leta 2017 mimogrede dejal Shipp, ko se še nikomur ni sanjalo, da bo to Trumpova usoda.

Kako močna je globoka država, kaže tudi dejstvo, da ko je J.F. Kennedy odstavil direktorja CIA, Allena Dullesa, je le-ta oblikoval svoj krog bivših visokih uslužbencev CIA z namenom vreči Kennedyja. Po umoru slednjega ga je predsednik L.B. Johnson imenoval v preiskovalno komisijo Kennedyjevega umora, kjer naj bi preiskovancem iz CIA dajal navodila, kaj naj preiskovalcem rečejo in kaj ne. To je tako, kot da bi lisici poverili varstvo kurnika, ugotavlja Shipp. Kdo so bili resnični Kennedyjevi morilci oziroma naročniki umora seveda nikoli ni prišlo na dan. Shipp tudi nazorno ilustrira, kako obveščevalne agencije izigravajo nadzor zakonodajalca: pristojnim komisijam pošljejo dokumentacijo, kjer je besedilo praktično v celoti zatemnjeno, češ da je tako strogo zaupno, da nihče razen pristojnih iz obveščevalnih služb tega ne more videti. Kdo tu koga nadzira: zakonodajalec obveščevalne službe ali obratno?

Politično motivirane aretacije ameriških disidentov in različnih žvižgačev ter njihovi umori niso nekaj tujega v "zibelki demokracije", le da jih mainstream mediji praviloma zamolčijo ali zavijejo v celofan nesreč, roparskih napadov, samomorov ipd. O njih poročajo, če sploh kdo, mediji izven-parlamentarne opozicije, ali celo le posamezni žvižgači, strani, ki prinašajo tovrstne informacije, pa so običajno kmalu izbrisane s spleta, kajti spletni velikani, ki izvajajo spletno cenzuro, delujejo z roko v roki z establišmentom. So dejansko njegov del.

Se poraja nov totalitarizem - fašiglobalizem?

Globalisti na vse možne načine, s propagando in tudi z vojnami, spodbujajo in omogočajo medcelinske selitve ter rasno mešanje v Evropi in Ameriki. V tem početju so vedno bolj podobni svojim nacifašističnim predhodnikom, ki so skušali na silo ustvariti rasno čistega novega človeka. Razlika je samo v tem, da gre tokrat za ustvarjanje rasno mešanega novega človeka ali nemara za izrivanje bele rase in njeno nadomeščanje z Afroaziati. Nihalo zgodovine pač niha iz ene skrajnosti v drugo, sila, ki ga poganja, pa je ista.

Poraja se nov totalitarizem - fašiglobalizem, ki ima mnoga obeležja nacifašizma. Ima svojega "Juda", to je evropskega belega človeka, ki igra natančno enako vlogo zakletega sovražnika, ki je utelešenje zla, kot jo je igral Jud v nacistični ideologiji. Tako kot je bil antisemitizem pomemben del nacifašistične ideologije, je danes antievropstvo oziroma protibelstvo ena od centralnih programskih točk fašiglobalistične ideologije.

Ameriška Demokratska stranka odkrito preti uničiti konkurenčno Republikansko stranko in s tem grozi z odpravo tudi demokracije. Te pretnje so se začele pojavljati med Trumpovim mandatom in so se stopnjevale do sedanjega stanja, ki spominja na hladno državljansko vojno. Demokratska stranka obvladuje nasilni civilni milici, BLM in Antifa, ki spominjata na nacistične rjavosrajčnike (SA) ali fašistične črnosrajčnike (škvadriste). Izza vidnih struktur "novega reda" se krijejo varnostno obveščevalne službe kot senčna ali podtalna vlada , nad njimi pa je plutokracija v podobi finančno-industrijske oligarhije, ki dejansko vodi politično igro.

Retotalizacija družbe kot posledica socialno-inženirskih projektov

V zvezi antirasizmom gre za zlorabo enakopravnosti ras, ki se je preobrazila v njeno nasprotje. Globalisti, ki se sklicujejo na protibelski antirasizem, stremijo zgolj po oblasti, po možnosti absolutni oblasti, sprevržena "rasna enakopravnost", to je protibelski rasizem pa je orodje za osvajanje le-te. Kakšen bo končni rezultat odpravljanja "belske supremacije", bo pokazala prihodnost. Bati pa se je, da bo prišlo do regresije civilizacije na predrazsvetljenski nivo, skratka, do fašizacije oziroma retotalizacije družbe z vsemi možnimi negativnimi posledicami, ki jih poznamo iz ne tako davne zgodovine.