Papežev obisk v Združenih državah Amerike je v vsej jasnosti pokazal, kakšna usoda čaka škofa ali duhovnika, ki želi živeti po Jezusovem zgledu in navodilih. Jezusova usoda. Potem, ko je bil Frančišek že doma v Vatikanu, je v javnost najprej pricurljala vest, da se je v Washingtonu srečal s Kim Davis, matičarko, ki ni hotela »poročiti« dveh moških. Njena (krščanska) vest ji tega pač ne dovoljuje. Država jo je za nekaj dni vtaknila v zapor, potem pa so le prevladali mirnejši duhovi in začeli iskati bolj razumno rešitev. Novica o srečanju med gospo Davis in papežem je na oni strani oceana sprožila pravi vihar: »Aha, Frančišek je vendarle volk v ovčji koži, kot smo že ves čas sumili! Nestrpen je do gejev in podpira njihovo diskriminacijo.« Dva dni pozneje je prišlo na dan, da je tako rekoč istočasno srečal tudi starega znanca iz Argentine skupaj z njegovo družino, drugimi znanci in – partnerjem. Povrhu vsega omenjeni znanec javno pove, da je ateist. Še en vihar, tokrat na nasprotni strani ideološke ločnice: papež se druži z geji in ateisti! Dokaz, da je pokvarjen!

Kako je že rekel Jezus: Janez Krstnik se je postil in delal pokoro, vi pa ste ga odpravili kot obsedenega. Jaz jem in pijem, vi pa pravite: Požrešnež in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov! Človek, ki se zapre med svoje strahove in pričakovanja, predsodke in stereotipe, vidi samo še prikazni.

Usmiljenje ali pravičnost?

Jezus seveda ni ne obsedenec ne pijanec, kot tudi papež ne. Je nekaj tretjega, česar pa ljudje, ki so se zaprli v svoje stolpe in izkopali v bojne jarke, ne morejo videti in sprejeti. Ko je vzpostavljena bojna fronta, takrat govorijo bombe. Kdor govori o miru, postane tarča obeh strani.

Debate preteklih dveh let v povezavi s sinodo nakazujejo podobno delitev v katoliški Cerkvi, kot smo jo opazili v zgornjem »ameriškem« primeru. Ljudje smo navajeni razmišljati po vzorcu črno-belo, prav-narobe, naš-njihov. Psihologi pravijo, da gre za enega od mehanizmov poenostavljanja, ki je značilen za ves živi svet. Naš svet je kompleksen, ogromno podatkov in izzivov v vsakem trenutku zahteva našo pozornost. Večine od njih zavestno niti ne zaznamo, kaj šele, da bi jih ovrednotili in se nanje premišljeno odzvali. Večji del življenja preživimo na nekakšnih tirnicah, po možnosti obdani z ljudmi in rečmi, ki so nam ljubi, in hkrati čim dlje stran od tistih, ki nas ogrožajo, nam škodijo ali nam preprosto gredo na jetra. V večini primerov in za večino ljudi je tako najbolje.

V tem svetu sta usmiljenje in pravičnost progi, med katerima vedno obstaja varna razdalja. Če prideta preblizu skupaj, bo nesreča. Sodnik mora biti pravičen in strog, mama mora biti usmiljena in blaga. S svojim človekom bodi solidaren, tujec in nasprotnik pa nista tvoja skrb.

Usmiljenje in pravičnost!

Obstajajo pa primeri, ko je potrebno sestopiti s tirnic. Naj omenim dva: Prvič, kako se odzvati na konkreten primer, ki v sebi združuje tisto, kar mi ločujemo – na primer na soseda, ki je drugačne vere (recimo, da je musliman ali levičar)? Drugič, kako naj se odzove določena vrsta ljudi, za katere splošna pravila ne veljajo – na primer oče, ko gre za otroka, ali duhovnik, ko gre za njegove ljudi? Ali v vseh primerih in za vse ljudi veljajo enaka pravila?

Odgovor je na dlani: odnos med staršem in otrokom je drugačen kot odnos med dvema neznancema. To pa ne pomeni, da v razmerju starš-otrok splošna pravila več ne veljajo. Pač pa ta odnos vnese novo dimenzijo v naš vsakdanji ploščati, dvodimenzionalni svet. Da, možno je biti hkrati pravičen in usmiljen.

Ko nam Jezus poskuša razložiti, kdo je Bog, se rad zateče k prispodobi dobrega očeta. Težko bomo našli lepšo priliko kot je tista, ki govori o izgubljenem sinu oziroma usmiljenem očetu. Naj jo na kratko obnovim. Mlajši sin se je odločil, da bo življenje iskal zunaj doma, v tujini, zanašajoč se na denar in spretnost. Ko so ga v stiski vsi zapustili, se je odločil, da se vrne domov, skesan in pripravljen, da živi kot hlapec pri skrbnem gospodarju. Vemo, kako se zgodba konča: kateri starš bi napodil otroka ali ga najel kot hlapca, potem ko je priznal napako in se vrnil domov?! Normalen starš zagotovo ne.

Starejši sin pa umira ob polni mizi…

Kako se tu pokaže Božje usmiljenje? Sin se pokesa, opraviči, poskuša povrniti dolg s tem, ko se ponudi za hlapca. Z drugimi besedami: poskuša vzpostaviti pravičnost v odnosu do očeta, ki ga je prizadel in oškodoval. Oče ga prekine sredi stavka in ga sprejme nazaj v družino, vesel, da ga je dobil živega in zdravega. To je bistveno! Da človek ne tava po umazanih in temnih krajih, ampak je na varnem, v družbi ljudi, ki ga imajo radi in ki jih on more imeti rad. Bog je prišel, da bi ljudje imeli življenje.

V čem je bilo spreobrnjenje mlajšega? V čem je bil njegov greh? Ne v razsipnem življenju na očetove stroške, ne v ženskarjenju ali v tem, da je bil ponižan na raven svinjskega pastirja (niže človek v semitskem svetu ne more pasti). Sinov greh je bil v tem, da je zapustil očeta, da je življenje iskal stran od očeta, v krajih, kjer ni drugega kot smrt in ponižanje. Problem ni greh kot tak, problem je posledica greha, to je smrt v vseh pomenih. Ko se je vrnil domov, je spet zaživel – ne kot svinjski pastir, tudi ne kot hlapec, temveč kot sin. Božje usmiljenje je v tem, da pričaka človeka, ki se vrača domov. Pričaka ga z objemom in gostijo, ne z očitki.

Kristus je prišel, da odreši, da da življenje. Kristus grešnika ne obsodi. To ne pomeni, da odobrava dejanja nas grešnikov. Pač pa nam odpira novo dimenzijo, omogoča nam življenje! Starejši sin se ukvarja s preteklostjo (vse prej kot lepo) mlajšega brata, zahteva obsodbo in kazen. Revež! – pri viru življenja je, a umira od lakote, ker se od očeta ni naučil najbolj pomembne lekcije: ljubezni. Oče je vesel, da ima sina spet pri sebi, in hkrati žalosten, ker starejši sin ne razume, v čem je življenje. Isto osebo gledata, vidita pa popolnoma različni stvari.

Kolikor razumem papeža Frančiška, si prizadeva, da na človeka gleda z Božjimi očmi. Daleč je od tega, da bi odobraval greh. Tudi ne želi napolniti cerkev s tem, da zniža »vstopnino«. Le to želi, da bi vsakdo, ki hoče priti k Bogu, našel odprta vrata in prijazen objem. Želi, da bi duhovniki in škofje vsak dan stopili pred vrata v pričakovanju, da bodo spet videli otroka, ki je v navalu nepremišljenosti odšel v nevarno divjino. Tak oče ne šteje, koliko denarja je otrok zapravil. Ne obremenjuje si domišljije z njegovo razvratnostjo, še manj mu je nevoščljiv za tovrstne izkušnje. Ne razmišlja o tem, kako ga bo kaznoval. Le eno si želi: da bi bil otrok zdrav in da bi ga spet imel ob sebi.

V teh dneh molim za škofe in vse kristjane, da bi znali na svet gledati z očmi tega očeta. Da bi se trudili ustvariti tak dom, v katerega si bodo tavajoči otroci  želeli vrniti. Da se ne bi zatikali ob slabe stvari, da ne bi s pestjo udarjali po mizi in uveljavljali svoj prav, ampak bi ljudem ponudili življenje, ki ga prinaša Kristus.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.