Piše: Aljuš Pertinač

Ena od najhujših stvari, ki se na velikem tekmovanju lahko zgodi izkušenemu športniku (strelcu, biatloncu, lokostrelcu, …), je, da ustreli v napačno tarčo. Kljub vsemu se to dokaj pogosto dogaja.

V primeru nabave nujne zaščitne in druge medicinske opreme v času epidemije koronavirusa pri nas se to dogaja praktično vsem. Vladi, opoziciji, medijem, družbenim omrežjem, angažiranim posameznikom in tako naprej. Tale tekst je poskus politološke analize problema oziroma umestitve celotne zgodbe v družbenopolitični kontekst, kot smo mu ta hip priča. Da se v čim večji meri izognemo pristranskemu branju, so osebna imena glavnih akterjev izpuščena in so navedene zgolj njihove funkcije oziroma vloge.

"Slovenija je na podlagi 7. člena zakona o nalezljivih boleznih zaradi naraščanja števila okužb s koronavirusom danes razglasila epidemijo. Aktiviran je tudi državni načrt. V Sloveniji imamo trenutno 96 primerov okužbe s koronavirusom. Podlaga za razglasitev epidemije je strokovno mnenje NIJZ. S tem sledimo včerajšnji razglasitvi pandemije Svetovne zdravstvene organizacije. Odredba je začela veljati danes, 12. marca 2020, ob 18. uri." Tako se glasi sporočilo za javnost prejšnje vlade, s katerim je pri nas razglasila epidemijo koronavirusa.

Dan kasneje, 13. marca, je prisegla aktualna vlada. Dve stranki, ki sodelujeta v tej vladi, sta sodelovali že v prejšnji. Stranka, ki pokriva resor za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), katerega organ v sestavi je Zavod RS za blagovne rezerve (v nadaljevanju: ZBR), je ista kot v prejšnji vladi. Minister, ki pokriva ta resor, je prav tako isti. Na tem položaju je že tretjo vlado zapored, skupaj pet let in pol. ZBR v skladu z zakonom o blagovnih rezervah opravlja dve gospodarski javni službi, in sicer javnogospodarsko službo oblikovanja in uporabe državnih blagovnih rezerv ter javnogospodarsko službo oblikovanja obveznih rezerv nafte in njenih derivatov. Direktor ZBR je bil isti ves čas, odkar je minister aktualni gospodarski minister, v katerega pristojnost sodi ZBR?

Vlada ga je na njegovo prošnjo razrešila 21. aprila in na njegovo mesto oziroma za vršilca dolžnosti imenovala nekdanjega direktorja Kobilarne Lipica.

Ta je leta 2012 odstopil z mesta direktorja Kobilarne na podlagi poročila računskega sodišča (v nadaljevanju: RS), da ni deloval zakonito in gospodarno, zaradi česar je računsko sodišče pozvalo nadzornike, naj ga razrešijo s položaja. Kako se bo nekdanji direktor kobilarne obnesel na mestu v. d. direktorja ZBR, bomo videli. Predlagal ga je aktualni pristojni minister.

ZBR se v času epidemije ni prvič znašel v položaju, ko je moral po odločitvi vlade državi na vrat na nos priskrbeti nujno opremo. V letu 2015, torej dve vladi nazaj, ko se je Slovenija soočala z glavnim migrantskim valom, je ZBR nabavljal tehnične ovire za varovanje južne meje. Tudi takrat so se pojavljali očitki na račun ZBR, da ni spoštoval zakonodaje s področja javnega naročanja in da je preferiral točno določeno podjetje. Očitki na račun ZBR se niso potrdili, je pa bilo na sodišču obsojeno podjetje Minis in njegove odgovorne osebe, ker naj ob prijavi ne bi imeli poravnanih vseh davčnih obveznosti do države, kar je bil pogoj. Minis je sicer kljub težkim pogojem vso naročeno opremo državi dobavil v roku in jo tudi montiral. Po izčrpanju vseh pravnih sredstev v Sloveniji podjetje sedaj pravico išče na evropskem sodišču. Pristojni minister je bil že v tem času aktualni minister.

Utemeljeno gre verjeti, da je aktualna vlada prek sveta za nacionalno varnost (SNAV), ki ga je na predlog aktualnega premierja sklical prejšnji premier 9. marca letos in na katerem so se dogovorili, da takrat pristojni ministri v celoti sodelujejo z bodočim premierjem in njegovo ekipo, ter še posebno prek takratnega in aktualnega pristojnega ministra MGRT za ZBR, ki je vmes postal tudi podpredsednik vlade, imela dovolj natančne informacije, kakšno je stanje na področju nabav nujne zaščitne in druge medicinske opreme pri nas.

Zakaj se je vlada odločila, da za tovrstne urgentne nabave pooblasti ravno ZBR, do dneva, ko to pišem, ni javno znano. Kot je razvidno iz spodnjega tvita, celo dolgoletna poslanka največje vladne stranke meni (zmotno, kot bomo videli v nadaljevanju), da je ZBR za to nalogo določila že prejšnja vlada.

Ampak sporočilo za javnost vlade z dne 8. aprila (dostopno tukaj) to trditev postavlja na laž. V sporočilu namreč piše: "Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) poleg vseh aktivnosti in ukrepov, ki jih v okviru svojih pristojnosti izvaja za zajezitev vpliva epidemije virusa COVID-19, nudi tudi celovito podporo Zavodu Republike Slovenije za blagovne rezerve (Zavod), ki ga je aktualna Vlada RS določila za nabavo zaščitne opreme. Pred tem je to spadalo pod okrilje Ministrstva za zdravje." Ključno vprašanje je torej, zakaj se je aktualna vlada odločila, da bo namesto ministrstva za zdravje za nabavo nujne opreme skrbel ZBR, ki sodi pod MGRT. Na to vprašanje še do danes ni jasnega odgovora.

Kot lahko vidimo na pričujoči fotografiji, so številne evropske države za nabavo zaščitne opreme izbrale povsem druge institucije.

Vir: RTV SLO

Slovenija pa se je nasprotno odločila za organ v sestavi MGRT, ki se v tovrstni vlogi ni pretirano izkazal niti v bližnji preteklosti (tehnične ovire za južno mejo), na tovrstno delovanje v kriznih razmerah ni bil ne kadrovsko ne drugače pripravljen, predvsem pa na področju tovrstnih nabav ni imel praktično nobenih relevantnih izkušenj.

Vlada je 10 dni po svojem nastopu, torej 24. marca, na svoji 6. redni seji s sklepom ustanovila tudi medresorsko delovno skupino za sprejem, pregled in vrednotenje ponudb zaščitne opreme, ki jo je do 30. aprila vodil državni sekretar na ministrstvu za obrambo, po novem pa jo vodi državni sekretar na MGRT. Najmanj nenavadno je, da je vlada za vodenje delovne skupine do pred kratkim imenovala državnega sekretarja iz drugega resorja od tistega, v katerega pristojnost spada ZBR. V njej so člani različnih ministrstev ter predstavniki uprave za zaščito in reševanje (Civilna zaščita) in ZBR (skupaj 9 predstavnikov). Naloge medresorske delovne skupine so sprejem in pregled posameznih ponudb zaščitne opreme, vrednotenje zaščitne opreme v smislu izpolnjevanja tehničnih standardov in posredovanje ponudb zaščitne opreme, ki izpolnjujejo zahtevane pogoje, v nadaljnji postopek zavodu za blagovne rezerve. Ta potem izpelje postopek naročila in sklene pogodbo za dobavo, so takrat sporočili z vlade.

Zanimivo je, da je praktično istočasno z ustanovitvijo Medresorske delovne skupine prenehal delovati vladni krizni štab, ki je bil ustanovljen na prvi seji nove vlade. Vlada je ocenila, da ni več razlogov za njegovo delovanje, saj so "uspeli vzpostaviti operativno delovanje vse ministrstev. Vse operativne funkcije, ki so bile v obliki dodatnih interventnih in koordinacijskih zmogljivosti priključene kriznemu štabu v razširjeni sestavi, se odslej opravljajo v okviru matičnih resorjev ministrstev in njihovih organov v sestavi".

Že dan kasneje, to je 25. marca letos, pa je pristojni gospodarski minister s sklepom ustanovil svojo projektno skupino za koordinacijo ter izvedbo nabav zaščitnih sredstev in opreme, v katero je imenoval člane, ki so imeli nadzor in, kot se je izkazalo kasneje, tudi vpliv nad ponudbami. V njej so:

- nekdanji direktor smučišča Golte, zadolžen za izvedbo nabav, ki je v začetku marca po letu in pol iz osebnih razlogov odstopil s tega položaja, družba Golte je leto 2019 sklenila z izgubo in 2,5 milijona evrov prihodkov, kar je 500.000 evrov več kot leto prej;

- oseba, zadolžena za letalsko logistiko;

- oseba, ki je na MGRT prišla z ministrstva za okolje s prejšnjim ministrom za okolje in je zadolžena za koordinacijo med MGRT in ZBR ter

- vodja skupnih služb ZBR.

Po poročanju RTV Slovenija naj bi na ZBR ustanovitev te skupine razumeli kot postavitev nekakšne prisilne uprave. Direktor ZBR je zbolel, po pooblastilu ga je do 21. aprila, ko je vlada imenovala v. d. direktorja, nadomeščal vodja skupnih služb, ki je bil tudi edini član skupine iz ZBR. Zakaj vlada pred 21. aprilom, ko je bil prejšnji direktor ZBR na lastno željo razrešen, ni poskrbela za vodstvo ključnega organa pri nabavi nujne medicinske opreme s polnimi pooblastili, ni znano.

Je pa vlada oziroma MGRT dolgo časa zmotno trdila, da mora opremo nabavljati prek slovenskih posrednikov, ker da tako določa slovenska zakonodaja. Kot je pojasnilo računsko sodišče, to ne drži. Noben predpis ne preprečuje ZBR, da bi opremo naročal neposredno pri proizvajalcu. Še več, evropska in posledično slovenska zakonodaja izrecno prepoveduje "krajevno" favoriziranje oziroma diskriminiranje ponudnikov. Ko je MGRT od ZBR zahteval, naj pogodbe sklepa izključno prek slovenskih posrednikov, ga je s tem posredno postavil v položaj kršilca evropskih in domačih predpisov s področja javnega naročanja, kar je lahko predmet odškodninskih tožb s strani diskriminiranih tujih ponudnikov.

Vlada je kasneje, ko se je izkazalo, da ni nobene zakonske ovire za neposredno nabavo nujne opreme, pojasnjevala, da posluje prek posrednikov, ker zaradi prevelikega tveganja ne želi dajati stoodstotnih predplačil. Kot se je razkrilo kasneje, je ZBR določenim slovenskim posrednikom dajal stoodstotna predplačila. Kot trdijo na ZBR, izključno v primerih, ko je za takšno predplačilo posredoval kdo z vrha MGRT, drugih vladnih resorjev, predsednik kakšne zunajparlamentarne stranke, državna sekretarka iz kabineta predsednika vlade itd.

Ko smo že pri kabinetu predsednika vlade, v sistem dobav je bila na milo rečeno nenavaden način vpletena tudi državna sekretarka v kabinetu, pristojna za področje zdravstva. Ta je še kot poslanka največje vladne stranke izbrani skupini treh zdravnikov, v kateri so bili Marko Noč, Primož Gradišek in Rihard Knafelj, v strokovno oceno poslala 90 različnih ventilatorjev, za katere so na ZBR prejeli ponudbe. Po poročanju RTV Slovenija naj bi omenjeno skupino sestavil Marko Noč, delovali naj bi strogo neformalno, šele ko se je omenjena državna sekretarka umaknila iz postopka nabave respiratorjev, pa naj bi svoje delo začeli bolj vestno beležiti in hraniti.

Eden izmed navedenih treh zdravnikov je ventilator, za katerega dobavo je ZBR sklenil najvišjo, kar 8 milijonov evrov vredno pogodbo, ocenil kot manj primernega za zdravljenje bolnikov s covid-19. Po njegovih besedah so omenjeni trije zdravniki ocenili kot zelo primerne kar 13 drugih ventilatorjev.

Med dobavitelji teh, po njihovem mnenju zelo primernih ventilatorjev je bilo po poročanju RTV Slovenija tudi podjetje Gorenje, ki je v lasti kitajske multinacionalke Hisense. Ta zdravnik je bil kasneje deležen javnih diskreditacij zaradi zasebnih objav na družbenih omrežjih, domnevne politične in celo spolne opredelitve, zato morda ni odveč spodaj dodati mnenja pediatra kardiologa Sama Vesela o njegovi strokovni usposobljenosti.

Pristojni gospodarski minister je v vseh svojih javnih nastopih, ko so se v javnosti pojavila prva ugibanja in obtožbe o domnevnih nepravilnostih pri nabavi nujne medicinske opreme, najprej ves čas poudarjal, da se v postopke ni vmešaval, da so bili ti izpeljani transparentno in zakonito, kasneje pa vso morebitno odgovornost za kakršnekoli nepravilnosti preložil na bivšega direktorja ZBR in njegovega namestnika, vodjo skupnih služb ZBR. Obenem ves čas poudarja, da je vlada z nabavami rešila Slovenijo, preprečila veliko smrti itd. Če pa bi čakali na ZBR, potem ustrezne opreme ne bi dobili do letošnjega božiča.

Navedbe pristojnega ministra ne zdržijo resne presoje. Če je res vsa odgovornost na ZBR, potem sta bivši direktor in njegov pooblaščeni namestnik rešila Slovenijo, ker sta, kot ves čas poudarja pristojni minister, tudi podpisala vse pogodbe. Če jih ne bi, v Slovenijo ne bi prišla nobena zaščitna oprema.

Minister ne samo, da ni želel podpisati nobene pogodbe, še celo soglasja k sklenitvi pogodb ni želel dajati osebno, ampak je za to pooblastil uslužbenca na ministrstvu. Če ni zaupal odgovornim na ZBR oziroma je dvomil o zakonitosti in požrtvovalnosti njihovega dela, zakaj torej ni ukrepal in zamenjal odgovornih? Zakaj je ZBR dobil novega direktorja (še vedno ne s polnimi pooblastili) šele 21. aprila, ko je bil prejšnji direktor razrešen na lastno željo? Minister je imel vso pravico in odgovornost, celo dolžnost, da se pravočasno odzove, pa tega ni storil. Še več, vsakršni odgovornosti se je, kot smo pokazali, dosledno izogibal, ni pa zamudil praktično nobene priložnosti, da se fotografira ob prispeli opremi. Danes pa si pripenja največje zasluge.

Pa tudi v tem si predstavniki aktualne oblasti niso enotni. Medtem ko pristojni minister zliva ves žolč na ZBR, državna sekretarka v taisti vladi in v taisti oddaji nacionalne televizije hvali požrtvovalnost in korektnost sodelovanja ZBR. Več kot očitno torej v vladi nimajo enotnega pogleda na sistem dobav, ki so ga, kot smo pokazali, sami ustvarili in milo rečeno zakomplicirali do amena. Pri tem sta bila očitno ključna dva elementa: nepopisen strah (upravičen ali ne) pred nekontrolirano širitvijo epidemije pri nas ter dosledno izogibanje vsakršni oziroma sleherni odgovornosti tako rekoč vseh pristojnih, ki so vse ključne oziroma strateške odločitve poskušali do zadnjega prelagati na čim nižje ravni odločanja. Če hočete zelo plastično: pogodbe za nabavo nujne zaščitne in druge medicinske opreme v času najhujše epidemije naših življenj je podpisoval vodja skupnih služb enega organa v sestavi enega ministrstva. In s tem, če sledimo naraciji pristojnega gospodarskega ministra, odločal o življenju in smrti. Se vam to zdi racionalna, politično, vodstveno in ekonomsko upravičena odločitev? Meni tudi ne.

Ali in v kolikšni meri so se pri nabavi nujne opreme dogajale tudi kakšne nepravilnosti, bodo ali pa ne, v Sloveniji imamo s tem pač izrazito slabe izkušnje, pokazale preiskave pristojnih organov.

Na tem mestu pa nas zanima predvsem ugotavljanje politične odgovornosti za nastale razmere. Predvsem zato, ker je predsednik največje opozicijske stranke napovedal vložitev interpelacije zoper pristojnega gospodarskega ministra, predsednik druge največje opozicijske stranke pa kar vložitev konstruktivne nezaupnice celotni vladi.

Če bo do omenjenih interpelacij prišlo, bodo morali odgovorni odgovoriti predvsem na naslednja vprašanja. Zakaj so po že uradno razglašeni epidemiji odvzeli pristojnost nabave nujne medicinske in druge zaščitne opreme resorju za zdravje in jo zaupali MGRT oziroma ZBR? Zakaj so v času največjega razmaha epidemije dodatno zakomplicirali postopek dobav s kar dvema delovnima skupinama, po sistemu veliko babic, kilavo dete? Zakaj niso pravočasno odreagirali in ZBR zagotovili kompetentnega vodstva s polnimi pooblastili? Zakaj so vztrajali, da potrebujemo posrednike, kar ni res, in da ne bodo dajali predplačil, kar prav tako ne drži? Zakaj niso sklenili pogodb o dobavi s podjetjem Gorenje, ki je v lasti kitajske multinacionalke in je bilo tudi med donatorji nujne medicinske opreme? Zakaj so iz postopka nabav de facto izločili praktično celotno uradno medicinsko stroko, če pa gre skoraj brez izjeme za medicinski material oziroma opremo? Zakaj nihče od neposredno odgovornih ni želel odgovornosti tudi prevzeti, ampak vso krivdo prelagajo na pooblaščene namestnike direktorjev nekega zavoda na daljši bolniški? In ne nazadnje, zakaj so številni uradni in neuradni predstavniki oblasti, mestoma pa celo naključni pasanti kljub vsemu tako ali drugače pritiskali, da se pogodbe sklenejo s točno določenimi podjetji, pri tem pa po vsem sodeč zavestno šli v konflikt interesov in prekoračitev pristojnosti, zagotovo pa več kot kršili pravilo videza nepristranskosti in tako še dodatno bremenili in hromili že tako ali tako šibek in neorganiziran, kaj šele optimiziran sistem nabav nujne opreme?

Kdorkoli bo želel uveljavljati politično odgovornost nosilcev oblasti v tem primeru ali pa si želi zgolj ustvariti nepristransko sodbo o vsem skupaj, naj bo prekleto pozoren na oziroma naj išče odgovore na zgornja vprašanja. Brez strankarske pristranskosti in politično modro. Howgh, govoril sem.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

PRIHAJA NOVA KNJIGA: