Čakam na nadaljevanje ;) znaš ;)
Novo nadaljevanje je malce daljše kot navadno, naj mi oprostijo, ampak teksta ne morem razbiti na krajša poglavja. Klanjam se in prosim za malo potrpljenja ;). A ni hecno, kot po naključju spet neka tematika preteklih dni :D. Da ne bo kdo mislil, da sem zdaj to pisala, lol. Že en čas nazaj, namreč....
Zasmejal sem se. Iz totalne teme je potegnil nek, že zdavnaj zakopan spomin. Takrat sem bil še jaz, še tist Max, ki naj bi postal nekaj drugega… Cesta in poln prtljažnik piva, nekaj trave… Pozno popoldansko sonce in muzika do fula… Verjetno je bil Bob Marley, ali pa Max Romero… Dan zamaknjen v nekakšno časovno gubo, kjer sva se tisti čas pogosto znašla… Na poti nikamor in kamorkoli. Bil sem umirjeno zasanjan, tako, da se mi ni ljubilo niti hitro voziti. Panorama mi je bila ljuba, prijatelj zraven mi je bil znan do obisti… Brez vprašanj v glavi… Kam, kako, koga briga… Nekaj bo, nekaj bo, brat… Nekaj svobode…Ne sprašuj me, raje navi
Morda pa nekateri ljudje, ki to storijo, ne morejo prenašati več muk in trpljenja, ker jih to ubija na dnevni ravni. Dobesedno ne živijo več, ker jih stvari naredijo otopele -in biti v sebi mrtev, ko pa v resnici živiš in okoli tebe kipi od življenja, te dela preveč nesrečnega in raje to končaš. Ne vidijo več smisla. To je morda problem. Smisel pa je težko videti (večinoma se ga ne da), oz. raje rečeno čutiti. Če pa si otopel, posledično ne moreš čutiti.
Stojim na pokopališču v sprevodu. Začenja se pogreb. V rokah imam razvetele sončnice. Zazrta sem v šopek ... V nekaj tako živega in žarečega ... tam malo naprej je pa žara z ostanki pokojnega.
"Tako lepe rože ob tako žalostni priložnosti," šepnem sosedi v sprevodu.
"Kdo bi vedel, če ni bil pogumen ... Bolj pogumen od marsikoga ..." pravi.
...
Nekaj dni zatem se pogovarjam z eno bližnjo o samomoru oz. samomorilcih. Tudi ona izrazi misel, da so mogoče samomorilci pogumni ... Da so si upali!
Dobro se spominjam neke svoje pesmi iz mladosti ... o tem, da je samomorilec - junak, saj upa - pod vlak. Marsikdo je obupan, pa mogoče le ne upa ... Morda je šlo tedaj tudi za vpliv tega, ko je ena punca, s katero sva se dobro razumeli, res šla pod vlak.
Ko sem bila vsa žalostna v službi in sem sodelavcem povedala, da je šla moja prijateljica pod vlak, je ena od sodelavk hotela vedeti, zakaj je to storila.
Na moj odgovor, da ne vem, je rekla: "Potem pa nista bili prijateljici!"
Da nisva bili pri