Sinočnji dramatični finale poskusa vladne koalicije, da razreši - iz koalicije in SMC pobeglega - predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča, ki se je končal tako, da Zorčič ostaja predsednik DZ, pomeni hud poraz za Janeza Janšo, Zdravka Počivalška in Mateja Tonina ter trpko (mučno) spoznanje, da nimajo vnaprej zagotovljenih 46 poslanskih glasov, kaj šele - 47, in da je posledično tudi formalno manjšinska vlada. Še zlasti ne pri tajnem glasovanju, kar je sicer od omenjenih, vsaj Tonin, še tekom včerajšnjega dne javno napovedoval (češ, danes bo novi predsednik državnega zbora postal Jožef Horvat, vodja poslanske skupine NSi).

Spomnimo: tik pred glasovanjem je celotna opozicija (LMŠ, SD, Levica in SAB) izvedla vnaprej dogovorjeno obstrukcijo, zapustila veliko dvorano državnega zbora ter se fizično odrekla glasovanju (niso prevzeli glasovnic), zato je glasovalo zgolj 47 poslancev, pri čemer je za razrešitev Zorčiča glasovalo 45 poslancev, dve glasovnici pa sta bili neveljavni.

Toda teh 45 glasov tudi pomeni, da večine znotraj državnega zbora (46) tudi nima opozicija, da gre torej za resno pat pozicijo in da se po tem vnovičnem preštetju in s tem povezanih spoznanjih začenja precej drugačna igra.

Vladna koalicija namreč ima morda dovolj glasov za sprejemanje "običajnih zakonov" in svoj nadaljni obstoj, ostaj pa veliko vprašanje, ali lahko še sestavi večino, na primer, za sprejetje zakona o supervladni agenciji ali zakona o demografskem skladu, kaj šele za postavitev novega predsednika državnega zbora, morebitno imenovanje novih ministrov in ne nazadnje tudi morebitnih novih članov nadzornega sveta STA?!

Hkrati bo pa dejstvo, da koalicija nima vnaprej zagotovljenih 46 glasov, neusmiljeno pljusknilo tudi med ostalo državno in družbeno infrastrukturo. Ker dejstvo je tudi, da približno dve tretjini državne uprave, prejkone politično nastavljene od prej, iz časov levih vlad, ne - milo rečeno - "simpatizira preveč" z Janševo vlado, da o medijih in križarski vojni z Janšo (beri: v paničnem strahu pred novimi časi, kjer njihovi sedanji poslovni modeli, odvisni od proračunskega denarja, ne funkcionirajo več), sploh ne govorimo.

A to še ne pomeni, da se Janševa koalicija ne more znova sestaviti na minimalno potrebno večino. Zagotovo najbolj učinkovit manever bi bila vrnitev prvaka SMC in gospodarskega ministra Zdravka Počivalška med poslance, kar bi sprožilo odhod Gregorja Židana, poslanca SD, iz DZ ter znova inavguriralo potrebno večino Janševe vlade.

No, prav strah pred tem, kako bi tajno - v zavetju teme - glasoval Gregor Židan (za svoj odhod iz državnega zbora ali ne), je bil zagotovo eden od glavnih razlogov, zakaj opozicija (SD) včeraj zvečer ni hotela prevzeti glasovnic.

Pri čemer bi Zdravko Počivalšek (lahko) postal tudi predsednik državnega zbora. Mimogrede, če bi bila ta kombinacija v igri že včeraj, Igor Zorčič danes skoraj zanesljivo ne bi bil več predsednik državnega zbora, ampak bi to bil Počivalšek.

Zato pustimo tukaj stati eno napoved če ne celo že dejstvo: znotraj sedanje pat sestave državnega zbora se lahko Janševa koalicija pravzaprav znova trdno sestavi zgolj tako, da se Počivalšek vrne med poslance. Četudi drži, da je Počivalšek šel v Janševo vlado zato, ker je hotel ostati minister za gospodarstvo, pa je zdaj na kocki vse, kar (si) je prigaral. In kolikor je znano piscu teh vrstic, je Počivalšek to - v zadnji fazi - tudi pripravljen opraviti.

Hkrati pa ostaja trpko in mučno spoznanje, žal vnovič dobro videno skozi sinočnjo razpravo poslancev opozicije, da leva politična scena preprosto ne priznava desnici, da je legitimna politična opcija (prosto po profesorju, raziskovalcu in analitiku Dejanu Verčiču z ljubljanske Fakultete za družbene vede), pri čemer se brutalni jurišniki levice na koncu - pri tej tezi - niti ne razlikujejo od tistih poslancev, ki imajo status politično zmernih.

Kar pomeni, in to velja za vse, levico in desnico, da je na to treba računati.

Sodeč po vsem tem je država zagotovo korak bližje k predčasnim volitvam, pri čemer pa lahko kuveritamo, da Janez Janša (še) ne bo vrgel puške v koruzo in da lahko pričakujemo tudi vsaj še en poskus razrešitve Igorja Zorčiča. Predčasne volitve se torej (še ne) bližajo. Sicer pa smo, spomnimo, razloge Janeza Janše ter njegove stranke SDS za odhod in proti odhodu na predčasne volitve podrobno opisali (analizirali) že tukaj, 25. marca: "5 razlogov za (in 3 proti), zakaj Janša resno tuhta, da gremo na predčasne volitve."

Kapital Igorja Zorčiča

Kar se pa igre tiče samega Igorja Zorčiča, ad personam, bi bilo zanj veliko bolje, če bi svoj pridobljeni politični kapital - po odhodu iz SMC ter prestopu v samostojno poslansko skupino - vložil v politično dostojni odstop, ne pa da ga zdaj zapravlja, kot da se mu gre za znane privilegije predsednika državnega zbora (varnostniki, modre lučke na službenem avtomobilu) in pripadajočo precej višjo plačo od navadnega poslanca.

In ne glede na to, da je včeraj nastopil (govoril) skoraj z jokajočim glasom ...