"Serije neresničnih obtožb na račun sedanje vlade, ki se pojavljajo v evropskih medijih, so za mednarodni ugled Slovenije nekaj bistveno bolj nevarnega, kot se utegnejo zavedati tisti, ki jih širijo."

Piše: Boštjan M. Turk

Po neizglasovani nezaupnici koalicije Kul je postalo jasno, da bodo sile iz ozadja uporabile vse vzvode, s katerimi bi poskušale destabilizirati sedanjo vlado. Vendar je to misija nemogoče. Februarja lani smo že pisali o tem, da je sedanja vlada lahko nastala zgolj zato, ker so distorzijske težnje v tistem, kar z najbolj uporabnim skupnim imenovalcem imenujemo tranzicijska elita ali Forum 21, postale tako neobvladljive, da tranzicijska levica ni več sposobna enotnega nastopa in homogenega obvladovanja oblasti. V letu 2020 se je ljudem, ki so vodili Slovenijo tako rekoč od leta 1941, dokončno izmuznilo iz rok njihovo glavno orodje. Ni brez povezave s tem dejstvo, da se je v tem času ukinil tudi Forum 21.

Silovitost napadov, ki letijo na to vlado, dobiva naravnost brezumno dimenzijo. Stranke t. i. Kula so epidemijo izkoristile za obračunavanje z ekipo, ki so jo same postavile na to mesto, ne da bi se tega sploh zavedale. Po odstopu Šarca je aritmetičen izračun, ki ga je sposoben otrok v osnovni šoli, pokazal, da je na sredini in desno od nje zgolj eno ime, ki ima konsenz za predsednika vlade, na levici pa je teh imen šest, a s pomembno razliko. Nihče nima konsenza drugih za mandatarstvo. Drugače: Karl Erjavec, Marjan Šarec, Alenka Bratušek, Tanja Fajon, Jože P. Damijan in Luka Mesec bi najprej pregriznili vratove drug drugemu, šele potem bi pogledali po naslednji žrtvi. Se še spominjamo Janeza Drnovška in njegovega nastopa v parlamentu, ko je dejal: "Gospodje, pa saj če jaz odidem, se boste pobili med sabo"?

V brezupnem teatru absurda, ko je postalo jasno, da ne bo niti predčasnih volitev niti nove vlade, so se predstavniki slovenskega zakulisja domislili formule, ki je analogna njihovemu ravnanju v času pandemije. Če so prej Slovenijo uničevali navznoter, to je z medijskimi vplivi na glavne difuzorje novic javnega mnenja, so to sedaj začeli početi v tujini. Serije neresničnih obtožb na račun sedanje vlade, ki se pojavljajo v evropskih medijih, so v tem trenutku za mednarodni ugled in prepoznavnost Slovenije nekaj bistveno bolj nevarnega, kot se utegnejo zavedati polinteligenti, ki jih širijo.

To pa tudi ni brez zveze s stanjem v Evropski uniji kot takšni. Dejstvo je, da je bila Slovenija šampinjon pri pristopanju v EU. Daleč pred vsemi drugimi državami, ki so izhajale iz istega zgodovinskega konteksta, je vstopila v evroobmočje in postala članica schengena. Vse to se je zgodilo, ker so trije politiki zmogli dobiti nacionalni konsenz za ta preboj. Šli so po poti Alojza Šuštarja, brez katerega ne bilo današnje Slovenije. Če jih navedemo po abecednem redu, začnimo z Andrejem Bajukom, tu pa sta še Janez Drnovšek in Janez Janša. Evropska zgodba, ki smo si jo Slovenci vrisali v sam program osamosvojitve in ki je bila ves čas naša najprepoznavnejša uspešnica, sedaj dobiva nevarne negativne pospeške. Dejali smo, da bi se to ne moglo dogajati brez korenitih sprememb, ki so se zgodile v mentaliteti Evropske unije, predvsem pa v identiteti njenih predstavnikov. Evropska unija, kakršna je bila v času, ko smo se Slovenci pridruževali, je v temeljnih elementih popustila.

Proces je bil dolgotrajen, redkokdo se ga je zavedal. Začel se je z Maastrichtsko pogodbo leta 1992. Z njo so suverene države na bodočo abstraktno tvorbo EU prenesle večino pravosodnih in zakonodajnih ingerenc. Po najbolj prevajanem filozofu sodobne dobe, Francozu Michelu Onfrayu, je prav to temelj razgradnje Evropske skupnosti, kakršno poznamo. Michel Onfray je namreč prepričan, da je Maastrichtski sporazum pomenil odvzem suverenosti tistemu, ki jo je utelešal. Ljudstvu. Zato je tudi prišlo do brexita, če smo bolj natančni.

V kataklizmičnem procesu bi se morala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen natančno zavedati, da s privoljenjem v krivično obsodbo, kakršno je ugledu RS spisal bruseljski portal Politico, sproža katastrofičen, dezintegrativni signal v celotno zgradbo EU. Šla je Velika Britanija, Višegrajska skupina je na tem, da se poslovi, Bruselj pa inavgurira konflikt s članico, ki ni nič kriva. Nič od tega, kar je Politico pisal, namreč ne drži, še več, blodnje nekoga, ki se v svojih tvitih vsak dan (večkrat na dan!), vsak teden, vsak mesec in že dolga leta povprek in počez ukvarja s predsednikom sedanje vlade (Blaž Zgaga), bi v nekem normalnem kontekstu ne mogle dobiti nobene pozornosti.

Slovenija je bila vso svojo zgodovino konstitutiven člen jedrne Evrope. Če to lahko v sintagmi izrazimo na podoben način, bomo rekli, jedra sveta. To ni bila zaradi ljudi, ki so se vselej obračali po vetru, ampak zaradi junakov, ki jih je porodila njena zgodovina. Problematiziranje kritike predsednika vlade zoper anonimno (novinarko) Lilli Bayer je prišlo v času, v katerem smo tisti, ki razumemo impulze zgodovine, dobili natančno potrditev naših globljih strahov.

V nasprotju s slovenskim predsednikom vlade je evropska komisija naravnost goreče pozdravila izvolitev t. i. ameriškega predsednika Joeja Bidna. T. i. pišemo iz dveh razlogov. Prvič, ker so bile ameriške volitve po našem mnenju falsificirane in na njih ni zmagal tisti, ki je v resnici zmagal. Drugič, ker še nobeden ameriški predsednik ni manj kot mesec dni po svojem imenovanju izdal zahteve za nov vojaški konflikt. Kot vemo, so ameriška letala napadla bazo v Siriji, ki naj bi bila povezana z gorečniki v Iranu. Če seveda je? In če gorečniki, kot jih nova administracija ZDA imenuje, sploh so to, kar so.

Rezultat bo novi "Bataclan". Spomnimo se, da so tisti, ki so leta 2015 morili na koncertu v pariškem gledališču, jasno vzklikali: "To je za naše brate v Siriji. Ne čutite njihovega trpljenja?"

Evropska unija, ki ves čas nastopa zoper t. i. nacionalizme, zoper krščanstvo in se zavzema za t. i. mir v svetu, je čestitala in javno izrazila zadovoljstvo nad tem, da je predsednik najmočnejše sile na planetu postal človek, ki je prej kot po enem mesecu od imenovanja na to mesto sprožil prvi oboroženi konflikt, ki je zgolj uvertura v naslednje zgodbe. Bruslju je treba sporočiti, da nas ne skrbi za Slovenijo, temveč za EU in globalni kontekst miru in sobivanja v svetu. Naš mir ni bil še nikoli pred tako težko preizkušnjo, kot je sedaj.

(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Preberite tudi:

"Kennedy je človeka poslal na Luno, Obama na transspolno stranišče - ali za kaj na svetu danes gre" (Požareport, 14.2.2021)