Od pihalnega orkestra sindikalne organizacije Novoles – Straža do pihalnega orkestra Krka: pregled delovanja, misli in idej orkestra med letoma 1990 in 2011

Straška gora, avgustovsko sonce je zahajalo. Pod zidanico na desni strani ozke ceste je bilo parkiranih ducat avtomobilov. Še enkrat toliko jih je bilo stisnjenih med trtje. Druge so pustili pri cerkvi sv. Tomaža, ki je pet minut hoda oddaljena od prizorišča praznovanja. Zbrali so se veterani Godbe Svoboda − Straža, ki so svojega nekdanjega dirigenta Milana Posavca za njegov osemdeseti rojstni dan počastili z nastopom. Sedeli so ob obloženi mizi. Namesto jedilnega pribora so imeli v rokah glasbila. Glasbo in smeh starejših mož, ki so v povprečju šteli sedemdeset let, je prežemala energija in prisotno mladino spravljala v zadrego. Vsake toliko si je nekdo iz ansambla vzel krajši odmor in mlajšim kolegom naklonil spomine, drobce zgodovine, ki danes zvenijo nenavadno. Pred dobrimi petdesetimi leti je bila izbira inštrumenta odvisna od zaloge glasbil. Pri igranju so si pomagali s številkami, da so prišli do tona, ki ga nota označuje. Na pogrebih so igrali dvakrat tedensko. Zaposleni v Novolesu so imeli za svojo glasbeno udeležbo celo odobrene posebne izhode. Anekdote o pionirskih časih je prekinil bariton, ki je sogovornika premamil, da je ponovno zatrobil.

18. decembra lani je Pihalni orkester Krka v veliki dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine odigral svoj 20. novoletni koncert v Novem mestu. Ob tej priložnosti so podelili Gallusove značke članom orkestra, ki so dopolnili 5, 15 ali 25 let udejstvovanja v ljubiteljski glasbeni dejavnosti. Med njimi je bil klarinetist Robert Kren, ki je edini prejel zlato Gallusovo značko za več kot 25 let igranja v orkestru. Povezovalka koncertnega programa je jubilantu namenila premislek o vloženem času in delovni dobi. V zborniku, ki ga je orkester izdal ob praznovanju 50-letnice delovanja, jeSpomine en'ga plehbandita taisti jubilant začel z besedami: »Bil sem še zelen pobič, britvic in podobnih "moških" zadev še ni bilo v mojem svetu. Pisalo se je leto 1984, v Sarajevu so se pravkar končale za nas, takrat Titove otroke, znamenite zimske olimpijske igre. Ampak zame je bil bolj kot kolajna Jureta Franka pomemben začetek igranja pri straški "plehbandi". Dragi moji, to ni bilo kar nekaj, to so bile sanje marsikaterega "mulca" in marsikatere "mule" iz straške doline. Nadeti si modro "šapko" z liro na sredini ter uniformo je bil pravi praznik.«

Pred dvajsetimi leti je orkester doživel precejšnjo preobrazbo in se nato v duhu časa prilagodil hitrejšemu ritmu sprememb. Skoraj dve desetletji zaseda prva mesta in je deležen pohval ter priznanj na tekmovanjih v Sloveniji in drugih državah po Evropi. Sodeluje s priznanimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, gostuje in koncertira po Evropi, izvaja učne ure za učence osnovnih in srednjih šol in jih tako seznanja z inštrumenti, različnimi glasbenimi obdobji in glasbenimi zvrstmi. Prireja koncerte ob praznikih in posebnih dogodkih, jubilejih, srečanjih, odprtjih razstav, tekmovanjih, prireditvah za sponzorje. Kren je novo dobo pihalnega orkestra povzel takole: »Tako smo skozi leta prekrižarili približno tri četrt Evrope, vabil je širni svet, zgodilo se je svetovno prvenstvo, postali smo najboljši orkester v državi … Ob zelo resnem pristopu do glasbe in marsikdaj trdemu delu in odrekanju smo ga znali vseeno odlično "feštat", neizmerno uživati v dobri glasbi, ki smo jo ustvarjali, in dihati skupaj. Leta, ki se jih ne da pozabiti, ostanejo v tebi za pozneje, za starost, za spomine. … Čas je neusmiljeno tekel, iz "mulcev" smo zrasli fantje (iz "mul" dekleta), tiste zgoraj omenjene britvice so postale obvezna oprema, eni so odhajali k vojakom, drugi so se vračali, sekcije niso bile nikoli popolne, državo pa je neusmiljeno jemal hudič. Tik preden jo je do konca vzel, smo zamenjali tudi dirigenta, takrat se je – kot radi zapišemo v uradnih dopisih – začela nova doba. Koračnice niso bile več v modi, umaknile so se bolj zahtevnim skladbam, "plehbanda" se je prelevila v orkester, kakovost je rasla iz dneva v dan, iz leta v leto, v vsem tem pa smo po glasbeni in osebnostni plasti rasli tudi mi.«

Po opravljeni diplomi iz trobente na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 1990 je Miro Saje zamenjal tedanjega dirigenta Pihalnega orkestra Novoles – Straža Milana Posavca. Saje je bil član orkestra od leta 1978. Izpolnjevanje  dirigentske vloge je leta 1999 uradno nadgradil z diplomo na Brabants konzervatoriju v Tilburgu (Nizozemska). V Glasbeni šoli Marjana Kozine poučuje trobila. Orkester se je po njegovem prihodu posvetil krepitvi kakovosti in dokazovanju le-te na slovenski in mednarodni sceni pihalnih orkestrov. V prvih letih menjave dirigenta je prišlo tudi do odhodov iz orkestra in prihodov novih članov. Mitja Turk, saksofonist in predsednik Pihalnega orkestra Krka, je način preobrazbe orkestra označil za neznačilen: »Naša zgodba je drugačna od drugih orkestrov v Sloveniji, ki so slovenska in evropska "špica" in izhajajo iz tradicije. V svojih sto in več letih so opredelili, kaj pomeni biti dober glasbenik in kako to doseči. Z razvojem ali manjšimi revolucijami so prišli do tu, kjer so danes. Pri nas se je zgodil prelom. Že Miro sam je pomenil revolucijo, in sicer v načinu dirigiranja, v pristopu do glasbe, v programu in v ciljih. Njegova zasluga je, da je orkester popeljal navzgor. Temnejša plat te zgodbe je prelom z glasbeno tradicijo lokalne skupnosti. Pogoj za napredek orkestra je bila selitev v Novo mesto. Ni šlo drugače. V Straži ni bilo fizičnih pogojev za delo.«

Leta 1992 se je orkester prvič s Sajetom udeležil tekmovanja slovenskih godb in v tretji težavnostni stopnji prejel srebrno priznanje. »Člani, ki niso bili pripravljeni ali zmožni vložiti zahtevane energije v orkester ali glasbeniki generacije, ki je imela drugačne zamisli, kaj bi orkester ali godba morala biti, so bili prisiljeni odnehati. Prelom s preteklostjo je bil boleč. Za zastavljeno usmeritev orkestra pa se je izkazalo, da je to edini način za uspeh. To sta bila cena in pogoj, da se je orkester odpeljal zvezdam naproti. Orkester je vez s preteklostjo ohranjal preko obletnic in povabil nekdanjim članom,« je povedal Turk o kolateralni škodi v orkestru. Hkrati so se pridružili novi člani, ki se jim je dirigent pozorno posvetil. »Prvi uspehi so bili znak, da smo na pravi poti.«

Udeležba na tekmovanjih slovenskih godb je leta 1997 prinesla zlato listino s posebno pohvalo v tretji težavnostni kategoriji. Naslednje leto je orkester prejel zlato listino s posebno pohvalo v drugi težavnostni stopnji in še naslednje leto enako priznanje v prvi težavnostni stopnji. Leta 2003 si je to priznanje priigral v najvišji, koncertni stopnji in uspeh ponovil leta 2006. Mednarodnega tekmovanja Flicorno D'oro (Italija) se je orkester udeležil leta 1995 v drugi kategoriji, dve leti pozneje v prvi kategoriji in leta 1999 v umetniški kategoriji, pri čemer je vedno prejel prvo nagrado in nagrado za najboljšega dirigenta. Prvo nagrado je leta 1999 orkester prejel v umetniški kategoriji na mednarodnem tekmovanju pihalnih orkestrov v mestu Eger (Madžarska) in leta 2002 v Bambergu (Nemčija). Na 15. svetovnem tekmovanju pihalnih orkestrov v Kerkradeju (Nizozemska) je leta 2005 v prvi težavnostni stopnji prejel zlato medaljo s pohvalo.

Po Turkovem mnenju glasbena izobrazba članov ni bila nikoli ključnega pomena. Ne pred vstopom novega dirigenta in ne po njem. Fenomen uspeha orkestra naj bi bil v celostnem odnosu do glasbe. Pri tem je omenil vlaganje energije v poslušanje glasbe, obiskovanje koncertov, tudi v tujini. Turk je dodal: »Korak naprej je bil v tem, da so z Mirom v orkester vstopili glasbeni učenci, ki so imeli višje cilje. Spodbujal nas je, da so te želje rasle, da se z glasbo nismo ukvarjali le na vajah. Nekateri so sicer obiskovali srednjo glasbeno šolo ali še več, ampak to v slovenskem merilu ni nič posebnega. Nismo glasbeno visoko izobraženi, prej bi rekel, da je ravno nasprotno. Sama izobrazba je v tem orkestru glede na raven, ki jo ima, nekaj čisto povprečnega, če ne celo podpovprečnega.«

Mladi člani, ki so se pridruževali orkestru, so spoštovali tradicionalne dejavnosti, kot so srečanja in revije Zveze pihalnih godb Dolenjske in Bele krajine ter prvomajska budnica. Po drugi strani s tem protokolarnim delom niso bili obremenjeni, ampak so bili odprti za nove zvrsti glasbe. Z rastjo orkestra se je kazala potreba po novih članih. Najbolj zaželeni so bili nebrušeni entuziasti.

»Mirova logika ni bila, da mora biti vsak vrhunski glasbenik. Potreboval je ljudi, ki jih je bilo mogoče oblikovati. Za tisti program, skladbo je znal človeka narediti, kot da je najboljši trobilec, tolkalec ali pihalec. Če bi se moral vsak posameznik postaviti, ne bi bil nič posebnega. Ampak ko smo bili skupaj, smo pa dobro zveneli,« je menil Turk.

Vzporednico lahko najdemo v nogometu in igralcih, ki v klubih ne igrajo pomembnih vlog, v kultu reprezentance pa postanejo veliko boljši, kot v resnici so. »Miro je zgodbo dvigoval z nekimi motivacijskimi prijemi, ki jih nihče ni čisto dobro razumel, ampak so fantastično funkcionirali. V teh sedemnajstih letih nas je pripravil na sto tisoč različnih stvari,« je dodal Turk, ki ta element navdušenja vidi tudi v občinstvu. »Naš zvesti poslušalec je tak zanesenjak kot mi.

Občinstvo je raslo z orkestrom, v številu, okusu in zahtevnosti. Obiskanost koncertov se je povečevala do ponovitev koncertov in koncertiranja v športni dvorani Leona Štuklja. Pri tem orkester zaradi njenih zvočnih omejitev ni mogel več zagotavljati želene kakovosti in se je zato raje vrnil v dvorano Kulturnega centra Janeza Trdine. Kot pravi Turk: »Na naših novoletnih koncertih je najbolj stalno občinstvo. V prvem delu ji ponudimo zahtevnejšo glasbo, ki je ni možno slišati vsak dan. Medtem ko v drugem delu poslušalce nagradimo z različnimi žanri, ko se tudi mi sprostimo in uživamo in občinstvo pride to z velikim veseljem poslušat.«

Leta 2003 je orkester organiziral Godbomanijo, kjer je kot pedagoginja in solistka sodelovala tubistka Velvet Brown iz Združenih držav Amerike. Tri leta pozneje je gostil nizozemskega dirigenta Jana Cobra in nastopil v vlogi demonstracijskega orkestra v šoli dirigiranja. Kot solisti so se z orkestrom predstavili poklicni slovenski instrumentalisti, kot sta Uroš Poljanec in Anja Bukovec, in vokalisti, kot so Oto Pestner, New Swing Quartet, Nuša Derenda, Darja Švajger, Omar Naber in Nuška Drašček. Leta 2007 je orkester sodeloval pri uprizoritvi glasbene pravljice Peter in volk Anton Podbevšek Teatra iz Novega mesta v režiji Nane Milčinski in Matjaža Bergerja. Orkester je sodeloval v posebnih projektih, kot sta bila nastop na Rock Otočcu leta 2000 in snemanje filma Trdinov ravsrežiserja Filipa Robarja-Dorina leta 2004. Poleg tradicionalnih in drugih koncertov je orkester gostoval na Hrvaškem (Kamanje 1991; Virovitica 2001, 2002), v Bosni in Hercegovini (Banja Luka 2001, 2002, 2004; Bihać 1999, 2000, 2001, 2005, Sarajevo 2002), Srbiji (Beograd in Jagodina 2004), Italiji (Trst 2004; Merano 2002), Nemčiji (Hammelburg 2001; Lagenhagen 1994, 2005; Bamberg 2002; Nurnberg 2000) in Avstriji (Schladming 2006).

Nastop na svetovnem tekmovanju pihalnih orkestrov na Nizozemskem leta 2005 je bil za orkester zelo uspešen. Naslednje leto je postal državni prvak med pihalnimi orkestri v Sloveniji. Sprejeti je bilo treba odločitev o vabilu, ki ga je orkesteru poslala Svetovna organizacija pihalnih orkestrov WASBE za udeležbo na njeni konferenci v Killarneju (Irska) leta 2007. »Dosežeš enormen uspeh na svetovnem tekmovanju, se pripravljaš že na naslednjo zgodbo in ugotoviš, da se ne bo izšlo. Miro je imel vedno podporo upravnega odbora, le tokrat ne. Tu sta bili ključni dve stvari: prvič, projekt za orkester ni bil izvedljiv iz povsem objektivnih, materialnih vidikov in drugič, iz vidika naboja, ki so ga člani že vložili, bi bil ta način destruktiven in bi bila cena, ki bi jo orkester za to plačal, prevelika,« se spominja Turk.

Orkester se je v povprečju vsakoletno udeležil enega tekmovanja in na novoletnih koncertih izvajal v celoti nov program, oboje na vedno višji stopnji zahtevnosti, zato so se pričakovanja dirigenta in članov orkestra začela razhajati. »Ob umiku podpore s tega projekta se je Miro odločil, da zapusti orkester.«

Maja 2006 je orkester postal najboljši pihalni orkester v Sloveniji. Novembra 2007 je praznoval 50 let in odigral zadnji koncert z dirigentom Sajetom. Ta veliki koncert v športni dvorani Leona Štuklja je bil zadnji tudi za večje število članov, ki so iz različnih razlogov zapustili orkester. Mesec za tem je nastopil na novoletnem koncertu z novim dirigentom Matevžem Novakom in zaradi boljših pogojev za delo preselil svoje delovanje iz večnamenskega prostora v Kulturnem centru Janeza Trdine v Mladinski dom v Rumanji vasi.

Ti dogodki so bili, kot je dejal Turk, nov preizkus za orkester. »Dokazati smo morali, da lahko zvenimo dobro tudi brez Mira, čemur verjetno niti sami nismo povsem verjeli. In orkester zdaj verjame, da lahko dobro zveni. Je pa način, kako to dosežemo, čisto drugačen. To so spoznanja, ki so tudi za člana z 20-letnim stažem nova.«

Leta 2006 je svetovno priznani dirigent Jan Cober v Novem mestu kot vodja dirigentske šole orkestru skoraj prerokoval usodo. Menil je, da mora orkester prevzeti odgovornost za svoje igranje in biti v določenih elementih neodvisen od dirigenta. Dirigent vodi, orkester igra sam. Že naslednje leto se je orkester znašel v tej situaciji. »Da se je sam izkopal iz tega, je velika zmaga, zmaga navznoter.«

Matevž Novak je diplomiral iz klarineta na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 1999. Leta 2003 je uspešno zaključil študij dirigiranja v Trentu (Italija) pri dirigentu Janu Cobru. Aktivno se ukvarja s petjem in vodi različne vokalne skupine. »Primaren cilj nam je bilo poiskati dirigenta, ki ima željo delati z orkestrom in mu je to strokovni izziv. Hkrati smo iskali človeka, s katerim bi lahko vzpostavili globlji odnos, odnos zaupanja in skupaj iskali optimalne poti do zastavljenih ciljev. V tem smislu vidim prednost Matevža. Zelo je pomembno, da smo našli nekoga, ki je bil za dolgoročni napredek orkestra pripravljen sprejemati neke kompromise. Dolgo smo se usklajevali, ampak dejansko ni bilo pet ljudi v orkestru, ki bi imelo izkušnjo igrati pod drugo taktirko. Menjava dirigenta je bila za nas zelo čustven moment. Poslovili smo se od Mira in se predali človeku, ki ga večina od nas ni poznala. Treba se je bilo ponovno definirati, socializirati, naložiti programe,« je opozoril Turk.

Z Novakom je orkester leta 2010 na mednarodnem tekmovanju pihalnih orkestrov Wind Music Grand Prix v Pecsu (Madžarska) osvojil zlato listino, pokal za prvo mesto in plaketo za zmago v prvi kategoriji, pokal Grand Prix za najboljši orkester celotnega tekmovanja in plaketo za najboljši nastop. Orkester je pobral vse možne najvišje nagrade omenjenega tekmovanja.

Ko se je godba prelevila v orkester, so tekmovanja zanj postala eden največjih magnetov in gonilna sila razvoja kakovosti. So nujni del dejavnosti orkestra, ki predstavlja izziv in iskanje potrditve. Niso pa več najpomembnejši del. Pihalni orkester Krka izvaja tradicionalne dejavnosti, kot so novoletni koncerti, projekti s solisti in podobno. Želja je posegati v različne žanre, posneti ploščo in se s kakovostnim programom predstaviti Sloveniji, na primer na Lentu, v Kopru. Poleg teh klasičnih področij si orkester želi izvirnih interaktivnih izzivov. Kot je napovedal Turk, bi bil lahko eden večjih projektov orkestra izvedba muzikala.

Delovanje orkestra zajema vodenje, organiziranje, računovodstvo, razpise, poročila, vabila, odnose z javnostjo. Te naloge so predvsem v domeni njegovega predsednika in članov upravnega odbora. Od ustanovitve orkestra do njegovega novejšega obdobja je bil njegov predsednik Jože Koporec, tega je nasledil Adolf Zupančič. Med letoma 1994 in 2005 je bil predsednik Bojan Bencik, leta 2005 pa je bil na to mesto izvoljen Mitja Turk.

Leta 1992 se je orkester, ki je deloval pod okriljem DPD Svoboda, oblikoval v samostojno društvo Pihalni orkester Novoles, Straža. Dve leti zatem je zamenjal pokrovitelja in se preimenoval v Pihalni orkester Krka zdravilišča iz Straže. Leta 2002 je njegov osrednji podpornik postala družba Krka in orkester se je temu ustrezno preimenoval v Pihalni orkester Krka. Pri delovanju ga podpirajo še Mestna občina Novo mesto, Javni sklad za kulturne dejavnosti in občina Straža. Po Turku orkester brez navedenih ne bi prišel tako daleč. »Družba Krka prispeva levji delež, da lahko orkester izvaja svojo temeljno vizijo (izvaja koncerte na najvišji ravni), pri čemer nam daje proste roke.«

Ti viri zadostujejo za njegovo osnovno delovanje. Vsakoletno tekmovanje oziroma gostovanje ni možno, saj so stroški vedno višji in bi se orkester brez dodatnih sredstev finančno izčrpal. Včasih je svojo moč črpal tudi iz brigadirskih akcij. Tekmovanja in gostovanja je izpeljal na zelo osnoven način – z nastanitvijo v športnih dvoranah. Sredstva je raje vlagal v opremo in inštrumente. Danes orkester v skladu s sodobnim načinom življenja ni več pripravljen na "gverilo", ki jo je izvajal 15 let. Zato mora skrbno ravnati z denarjem pri izbiri projektov, da le-ti prispevajo k izpolnjevanju vizije orkestra, kot je bilo tekmovanje na Madžarskem. Vse v orkestru, razen delno dirigenta, deluje na etični pogon in temelji na prostovoljnem delu in energiji. Orkester ima poleg rednih stroškov, med te sodijo tudi nakup notnega gradiva, popravilo in vzdrževanje glasbil, še izdatke z izvedbo projektov, izobraževanj in nakupom novih inštrumentov. Po Turkovih besedah: »V tem smislu bi si želeli marsikaj – nove inštrumente, sodobnejše uniforme. Večja želja pa je vendarle dobiti čim več mladih zanesenjakov, da bo orkester lahko še naprej blestel.«

Število dejavnih članov orkestra je v zadnjih dveh desetletjih nihalo med 40 in 60. Leta 1995 je bila med njimi večina dijakov in študentov, danes je teh polovica, druga polovica so zaposleni.»Brez mladih se orkester ne more obnavljati, ni energije. Mladi so vedno pomembni. Za tiste, ki so v orkester prišli do preloma tisočletja, je bil orkester ena večjih stvari, ki si jih lahko počel, in občutek pripadnosti je bil jasno izražen. Mladi imajo danes večje polje izbire, pristopajo z manj vztrajnosti, zato je frekventnost teh, ki pridejo in grejo, veliko večja, kot je bila včasih. Včasih je bila že sama povorka v Straži velik dogodek. Na koncu smo dobili klobaso! Ali ko smo gostovali v Lagenhagnu, se nam v vsem letu ni zgodilo kaj tako velikega. Bili smo štiri dni zdoma, v Nemčiji! Medtem ko lahko danes fizično in virtualno potujejo kamorkoli po svetu. Relacije so povsem druge. Včasih jim gostovanje celo zmoti potek življenja. Vsaj oni mislijo tako. Na koncu se namreč vedno izkaže, da je bilo nepozabno. Z mladimi je danes treba delati drugače,« je še povedal Turk.

Glasba je rdeča nit vsake glasbene zasedbe. Tisto, kar Pihalni orkester Krka ohranja kot močno ter pozitivno zasedbo, pa je medsebojna in tudi družabna povezanost njegovih članic in članov. Njihov skupni naboj določa, da orkester živi s časom in da ne lebdi v prihodnosti in ne blodi v preteklosti.