Pa smo tukaj. No, pravzaprav nismo še nikjer, ker nam ni uspelo urediti še ničesar. Poljska birokracija izgleda približno podobno kot slovenska. Neučinkovita je še najmanj kar lahko povem.
Kot tujcu na Poljskem je urejanje birokracije kot bi zadel na lotu. Vsi sicer povedo, da govorijo angleško, vendar ko se začne pogovor je prvih nekaj besed res v polomljeni angleščini, ki pa se pri specifičnih besedah (rojstni list, potrdilo o zaposlitvi, itd.) takoj nadaljuje v poljščini. In potem je to začaran krog. Seveda ni povsod tako. V tretjem poskusu mi je končno uspelo priti do pravega okenca za urejanje zadev. Prvič smo bili vsi skupaj eno uro v napačni stavbi v napačni vrsti. Potem smo šli do na
Hvala vsem za vzpodbudne komentarje. Naporno je brez vsakega dvoma, ampak počasi se bodo stvari postavile na svoje mesto. Urejanje papirjev, tam pa bo bolela glava kakor trenutno kaže. Ampak to je že material za naslednji blog. :)
Nikoli nisem marala pakiranja, ker sem vedno imela občutek, da bom nekaj pomembnega zagotovo pozabila. Tokrat je bilo vse zgolj še huje, neštetokrat huje. Bilo je ogromno škatel. Škatle tu, škatle tam, povsod same škatle. Dan pred odhodom sem bila že čisto na koncu z močmi, ker sem samo pakirala in prenašala stvari sem in tja. Želela sem, da bi organizirano spakirala stvari, da bi potem pri razpakiranju imela manj dela. Kako mi je uspelo? Še kar. Dejstvo, da sem na škatle napisala kaj je v njih mi je omogočilo, da sem že prvi dan razpakirala večino stvari za v kuhinjo in sem naslednji dan že lahko nekaj malega celo skuhala.
Pot sama ni bila preveč naporna. Otrok in pes sta na zadnjih sedežih uživala in animirala eden drugega. Imeli smo samo štiri krajše postanke. Prvega v Avstriji, ko se je mali zbudil. Štartali smo namreč med četrto in pol peto uro, da mi je v avtu še malo prespal. Tik pred Češko mejo smo tankali kombi, ki ga je vozil moj oče, na Češkem smo počakali za lulanje in na
Nikoli nisem marala pakiranja, ker sem vedno imela občutek, da bom nekaj pomembnega zagotovo pozabila. Tokrat je bilo vse zgolj še huje, neštetokrat huje. Bilo je ogromno škatel. Škatle tu, škatle tam, povsod same škatle. Dan pred odhodom sem bila že čisto na koncu z močmi, ker sem samo pakirala in prenašala stvari sem in tja. Želela sem, da bi organizirano spakirala stvari, da bi potem pri razpakiranju imela manj dela. Kako mi je uspelo? Še kar. Dejstvo, da sem na škatle napisala kaj je v njih mi je omogočilo, da sem že prvi dan razpakirala večino stvari za v kuhinjo in sem naslednji dan že lahko nekaj malega celo skuhala.
Pot sama ni bila preveč naporna. Otrok in pes sta na zadnjih sedežih uživala in animirala eden drugega. Imeli smo samo štiri krajše postanke. Prvega v Avstriji, ko se je mali zbudil. Štartali smo namreč med četrto in pol peto uro, da mi je v avtu še malo prespal. Tik pred Češko mejo smo tankali kombi, ki ga je vozil moj oče, na Češkem smo počakali za lulanje in na
Pozdravljen Branko. Ravno to je namen mojega pisanja. Iskren blog o tem kaj vse nam bo prinesla selitev v tujino in kako se bomo s tem spopadali.
Zgodilo se je. Sobota, ki prihaja, natančneje 28. februar, je dan, ko začenjamo živeti svoje sanje. Selimo se na svoje. V tujino. Na Poljsko, v Krakov. Samo jaz, on, najin otrok ljubezni in naša šitirinožna pasja zver. Cela zgodba je dolga, polna vzponov, padcev, težkih trenutkov, grdih besed, dolgih pogovorov, iskrenih objemov in stanja drug drugemu ob strani. Vse slabo bo kmalu pozabljeno. Ostalo bo tukaj, v Sloveniji, kjer kljub diplomi in več 100 poslanim prošnjam, njemu ni uspelo priti do zaposlitve. Sama do diplome še nisem prišla, vendar temu botruje moja lenoba in izgubljenost v materinstvu. Vendar moje izkušnje z iskanjem zaposlitve tukaj, niso dosti boljše. Odločila sva se za tujino, ker želiva svojemu otroku nuditi več, kot mu lahko nudiva tukaj. Življenje iz meseca v mesec, obračanje vsakega centa, pač ni življenje, je životarjenje. Sanje o tujini so se začele že pred dvema letoma. Želela sva si več. Več za naju. Več od življenja. Več za najinega otroka. Bila sva naveličan
Zgodilo se je. Sobota, ki prihaja, natančneje 28. februar, je dan, ko začenjamo živeti svoje sanje. Selimo se na svoje. V tujino. Na Poljsko, v Krakov. Samo jaz, on, najin otrok ljubezni in naša šitirinožna pasja zver. Cela zgodba je dolga, polna vzponov, padcev, težkih trenutkov, grdih besed, dolgih pogovorov, iskrenih objemov in stanja drug drugemu ob strani. Vse slabo bo kmalu pozabljeno. Ostalo bo tukaj, v Sloveniji, kjer kljub diplomi in več 100 poslanim prošnjam, njemu ni uspelo priti do zaposlitve. Sama do diplome še nisem prišla, vendar temu botruje moja lenoba in izgubljenost v materinstvu. Vendar moje izkušnje z iskanjem zaposlitve tukaj, niso dosti boljše. Odločila sva se za tujino, ker želiva svojemu otroku nuditi več, kot mu lahko nudiva tukaj. Življenje iz meseca v mesec, obračanje vsakega centa, pač ni življenje, je životarjenje. Sanje o tujini so se začele že pred dvema letoma. Želela sva si več. Več za naju. Več od življenja. Več za najinega otroka. Bila sva naveličan