Zgodilo se je. Sobota, ki prihaja, natančneje 28. februar, je dan, ko začenjamo živeti svoje sanje. Selimo se na svoje. V tujino. Na Poljsko, v Krakov. Samo jaz, on, najin otrok ljubezni in naša šitirinožna pasja zver.

Cela zgodba je dolga, polna vzponov, padcev, težkih trenutkov, grdih besed, dolgih pogovorov, iskrenih objemov in stanja drug drugemu ob strani. Vse slabo bo kmalu pozabljeno. Ostalo bo tukaj, v Sloveniji, kjer kljub diplomi in več 100 poslanim prošnjam, njemu ni uspelo priti do zaposlitve. Sama do diplome še nisem prišla, vendar temu botruje moja lenoba in izgubljenost v materinstvu. Vendar moje izkušnje z iskanjem zaposlitve tukaj, niso dosti boljše. Odločila sva se za tujino, ker želiva svojemu otroku nuditi več, kot mu lahko nudiva tukaj. Življenje iz meseca v mesec, obračanje vsakega centa, pač ni življenje, je životarjenje.

Sanje o tujini so se začele že pred dvema letoma. Želela sva si več. Več za naju. Več od življenja. Več za najinega otroka. Bila sva naveličana neuspehov v Sloveniji. Prvi poskusi so bili v Avstriji. Obrodili so sadove, vendar na žalost le za kratek čas. Vrnila sva se k iskanju. Nato se je rodila ideja o Poljski, natančneje o Krakovu. Zasejal jo je moj dobri prijatelj, ki je tam že nekaj let. In po kratkem premisleku, sva se odločila, da bova poskusila.

Ironija, ki se je zgodila po treh letih iskanja in praznega upanja je, da je v pičlem mesecu dni, on dobil tri ponudbe za službo, in še pri dveh podjetjih je bil v ožjem krogu kandidatov. Odločil se je za eno izmed ponudb, in konec novembra odšel. Vsi začetki so težki in bilo je hudo. Njemu, ki je bil naenkrat v neznanem okolju, nama z otrokom, ker sva ostala brez njega. Čez noč sem postala samska mamica, čeprav nisem bila samska. A vendar, ko je oče otroka s tabo zgolj tri ali štiri dni v mesecu, menim da je najbolj primeren izraz samska mamica. Prvotni plan je bil, da bi se midva z otrokom selila poleti, vendar se je plan hitro spremenil. Ne, da ne bi zdržala brez partnerja, vendar je zveza na daljavo težka in zdaj razumem zakaj se jih toliko konča ob takšnih preizkušnjah. Partnerju moraš popolnoma zaupati pa še takrat včasih domišljija naredi svoje. Ni več prave intime, ni več objemov in poljubov. Ni več seksa. Oziroma, vse je omejeno na tistih nekaj dni v mesecu, nato pa sledi cel mesec hrepenenja in čakanja.

Pobuda za selitev pred poletjem je bila moja. Zaradi sprememb glede študentskega dela, sem čez noč ostala brez dela, in s tem brez smisla, zakaj vztrajati v Sloveniji do poletja. Odločitev je padla. Za valentinovo sem se sama odpravila v Krakov za 4 dni, da bi v tem času poiskala stanovanje za nas. Ogledala sva si nekaj stanovanj, se v eno zaljubila na prvi pogled, vendar se sprva odločila, da je malo predaleč izven mesta in se raje odločila za drugo najboljše. Zakompliciralo se je, ko sta postala, kljub obljubam na ogledu, da ne bo problemov, temelj za izsiljevanje glede višine najemnine, otrok in pes. Po nekaj izmenjanih sporočilih in nekaj novih sivih laseh, je bilo meni vsega dovolj in sem rekla odločen ne za to stanovanje. Po tem je sledil pogovor med nama in odločila sva se, da nama je očitno namenjeno stanovanje v katerega sva se oba zaljubila na ogledu. Pogodba je bila podpisana v torek in vsak dan bolj se zavedam, da se začenja novo obdobje v našem življenju.

In komaj čakam...