Hommage Boženi Košak, pozabljeni modni kreatorki svetovnega formata
Kultura je izbor vsebin, vzorcev in mitov, ki jih določena skupina ljudi z orožjem uveljavi na določenem teritoriju. Tako postane kultura tista, ki določi umetnosti tudi nabor zaželenih, predpisanih vsebin, tem in motivov, ki naj jih ta proizvaja. Posledično umetnost spet in spet in neprestano generira kulturo.
Piše: Dragan Živadinov
Foto: Richard Avedon
I. Družabna igra z naslovom Spol in značaj, navodilo št. 1: Bralec, bralka, naštejta tri preminule slovenske pesnike ali pesnice! Vem, da vama zastavljena naloga ne bo predstavljala večje težave. Tri pesniška imena mojega izbora so: Alojz Gradnik, Srečko Kosovel, Dragotin Kette.
Pojdimo na naslednjo raven igre. Navodilo št. 2: Bralec, bralka, naštejta tri preminule slovenske dramatike ali dramatičarke. Zapišem svoj izbor: Dominik Smole,Stanko Majcen, Gregor Strniša.
Kakšen je to svet, da dopusti, da se mu rodi takšnen umetnik kot sem jaz, da lahko proizvaja takšno umetnost, kot jo proizvajam jaz? V takšnem svetu, ki proizvaja takšno umetnost, kot jo proizvajam jaz, ne bi hotel živeti! Zato zahtevam, da me takoj ustrelite!" (Tristan Cara)
Preidimo na tretjo, najtežjo raven igre. Navodilo št. 3: Naštejta tri preminule slovenske modne kreatorje ali kreatorke! Hja! Ni preprosto? Pred vama je težka naloga, ki se je ne da razvozlati z refleksom.
Se motim? Če se, se vama opravičujem, čeprav sem iz generacije, ki se nikoli ne opravičuje!
Torej, naštejta tri imena preminulih slovenskih modnih kreatorjev in kreatork!
Konec družabne igre Spol in značaj.
Problem, da nista uspela uspešno rešiti naloge, je v tem, da sta vrojena v kulturo, ki zastopa popolnoma druge kulturne vzorce od tistih, ki so vama bili zadani v zgornji nalogi. Kult (in kultura) v katerega sta potopljena, ima središče v jeziku. Človeštvu je dana uporaba materinega jezika na takšen način, da se zmore z jezikom konceptualizirati. Z jezikom in konceptom si človek zgradi pravila, uzakoni pa se tako, da si zgradi inštitucije. Na koncu zaporedja so vse inštitucije kulturne inštitucije materinega jezika, četudi so to represivni resorji.
Kultura je izbor vsebin, vzorcev in mitov, ki jih določena skupina ljudi z orožjem uveljavi na določenem teritoriju. Tako postane kultura tista, ki določi umetnosti tudi nabor zaželenih, predpisanih vsebin, tem in motivov, ki naj jih ta proizvaja. Posledično umetnost spet in spet in neprestano generira kulturo. V morfološki zakonodaji pa je ta aksiomatika obratna. Umetnost je nadstruktura kulture.
Ouroboros! To je ta krožnica, ki se generira prek didaktike in kurikuluma.
Umetnik, dadaist Max Ernst je leta 1925 razglašal po pariških ulicah: "Naj propade umetnost! Naj bo moda!" V usedlini te izjave je natančno razvidno dejstvo, da hoče umetnik dodeliti ves smisel trenutku! Umetnik želi, da svetu postane mera hip, ne pa večnost. Umetnik hoče nas, človeštvo odrešiti od nemoči, ki jo čuti pred ogromnostjo univerzalnega. Odvezati nas hoče od tistega, ki se nam nikoli ne predstavi.
Manifestacija univerzalnosti v umetnosti je nameščena v klasičnih remek delih. Max Ernst zahteva, da se odrečemu remek delu, zahteva, da z modo vstopimo v trenutek ter se z mero trenutka preprogramiramo tako, da ne bi bili izrabljeni ne od religije, ne od ideologije. Obe zastopata večnost, kolektivnost in ceno. Mnogokrat in prevečkrat je bila umetnost v zgodovini človeštva izrabljena na način, da sta njene izume in orodja religija in ideologija zlorabili. Z njimi so opravljali svoja oznanenja.
