Knjiga "Postojinsko okrajno glavarstvo", natisnjena v tiskarni M. Šeber v Postojni leta 1889, na strani 112 opisuje, kako je 372 prostovoljcev iz Postojnske kresije prikorakalo v Ljubljano 16. julija 1808 v spremstvu godbe. Obstaja domneva, da je godba obstajala že pred letom 1808, saj je malo verjetno, da bi postojnski velemožje ustanovili godbo samo zato, da bi pospremila prostovoljce v Ljubljano. Kakorkoli, za svojo letnico rojstva smo si izbrali leto 1808. Pred tem je veljalo za letnico ustanovitve leto 1817, zato podatki o praznovanju 150, 160 in 170-letnice Godbe v letih 1967, 1977 in 1987, 190-letnica Godbe pa se je že praznovala leta 1998.

Godba je zaradi vojn in drugih kriz večkrat začasno prekinila z delovanjem, vedno pa so jo vodili narodno zavedni in napredni meščani Postojne, ki so se zoperstavljali nemškutarstvu. Omenjena imena so J. Piano, Prohaska, Emeršič, Kubišta.

O pomembnosti Godbe za utrditev slovenske narodnostne zavesti veliko pove sestava njenega odbora leta 1907. Načelnik Godbe je bil takrat sam okrajni glavar Štefan Lapajne, podnačelnik upravnik pošte Deitz, vodja Godbe postojnski mestni župan Gregor Pikel, tajnik odbora sodnik Anton Mladič, blagajnik pa višji okrajni uradnik Ivan Lavrič.

Po prvi svetovni vojni je Godbo oživel Alojz Polič. Italijanski fašištični režim, kamor je skupaj s Primorsko spadala Postojna, je leta 1926 prepovedal sleherno kulturno in prosvetno delo razen Godbe, ki jo je potreboval za svoje potrebe. Od začetka vojne v Abesiniji so fašisti pritiskali na godbenike, da bi igrali fanfare ob vsaki italijanski zmagi v Afriki. Godbeniki so bili pretežno kmečki fantje in so se izogibali takim nastopom  z izgovorom, da imajo nujno delo na polju. Fašisti izgovorov niso upoštevali in so take odsotnosti kaznovali z ricinusom, zato so Godbo takrat imenovali "ricinusova godba", saj se je to pogosto dogajalo. Leta 1932 je zaradi neznosnega nasilja kapelnik Alojz Polič moral zapustiti Postojno. Godbo so prevzeli italijanski kapelniki.

Druga svetovna vojna je godbenike razkropila na vse konce in kraje. Mnogi so v vojni padli. Po vojni so se godbeniki spet začeli zbirati, vendar je bilo na razpolago malo inštrumentov. Predsednik društva Elo Garzarolli je leta 1946 organiziral nabiralno akcijo, ki je navrgla 200.000 lir. S tem je bilo v Trstu kupljenih več kot 30 inštrumentov. Vodstvo obnovljene godbe je prevzel kapelnik Štefan Likon. Istega leta je 30. aprila Godba že sodelovala na prvomajski proslavi v Trstu. Za kratek čas sta dirigentsko palico v Postojni držala Peter Bernardi in Ivo Gruden, leta 1949 pa je kapelniško mesto prevzel Vilko Klede, vendar le do leta 1955, ko mu je bolezen preprečila vodenje Godbe. Kapelniško mesto prevzamejo med drugimi tudi g. Samsa in Alojz Matitič, vendar je Godba v tem času bolj životarila.

Zato se je leta 1960 spet vrnil dirigent Vilko Klede. Z njim je Godba na novo zaživela. Občasno so jo pretresale tudi krize, vendar sta vedno zmagovala trdna volja in predanost. Kapelnik Klede ni bil le umetniški, temveč tudi duhovni vodja Godbe. Poleg godbe je vodil tudi godbeniško šolo, kjer sta z Miho Mahničem in še nekaterimi godbeniki poučevala vse inštrumente, potrebne za Godbo. Verjetno je Vilko Klede v vsej zgodovini Godbe najzaslužnejši za njene uspehe in prav posebno veselje je poslušati starejše godbenike, ko prav vsi z zanosom govorijo "o Vilkotu". V tem času je napisal tudi koračnico z imenom "Postojna 1817" in koračnico, imenovano "Zingeser marš". Ob vseh nagradah in priznanjih Klede leta 1968 kot prvi prejel najvišje občinsko priznanje - plaketo "23. april". Zaradi bolezni je godbo leta 1981 predal Leandru Peganu. Leta 1982 je med operacijo srca umrl. Leta 2001 smo Postojnčani v zahvalo velikemu someščanu po njem poimenovali ulico v našem kraju.

Leander Pegan, zaposlen na postojnski glasbeni šoli kot predstojnik oddelka za pihala, trobila in tolkala, pripelje v Godbo veliko mladih gojencev glasbene šole. V obdobju med leti 1981 in 1988 doseže veliko uspehov, Godba pa se tudi številčno okrepi, saj šteje leta 1987 na praznovanju 170-letnice kar 54 članov. V tem času se Godba udeležuje tekmovanj in osvoji zlato plaketo v III. in II. težavnostni stopnji. Leta 1987 godba na svoji 170-letnici krstno uprizori suito za pevski zbor in godbo avtorjev Ervina Fritza in Bojana Adamiča "Zmaj v Postojnski jami", ki je bila napisana prav za to priložnost.

Leta 1988 umetniško vodenje godbe za štiri leta prevzame prof. Josip Grgasović, v tem času tudi profesor trobil na postojnski glasbeni šoli. Profesor Grgasović napiše tudi dve korčnici posvečeni našim krajem z imenoma "Sovič" in "Proteus".

Leta 1992 na kapelniško mesto v Postojno pride mlad pozavnist, Postojnčan in Peganov učenec, Ivo Bašič. S pomočjo predsednika Vilija Podboja in ostalih zagretih godbenikov uspe Godbo pripeljati na visok nivo kakovosti igranja. Poleg udeležbe na domačih tekmovanjih Godba izpelje tudi odmevna gostovanja v Koprivničkem Ivancu na Hrvaškem, na Češkem in v Španiji. Godba začne z obvladovanjem sodobnejšega in zahtevnejšega repertoarja. Obdobje 1992-2003 zaznamuje tudi predsedovanje Vilija Podboja, velikega človeka, ki je živel za Godbo. Prezgodnja smrt zaradi hude bolezni ga leta 2003 ustavi sredi načrtov, vendar bo v spominu vseh godbenikov ostal kot nepozaben človek.

Imena omenjena v tem razdelku so povezana večinoma z dirigentsko paličico. Je že tako, da je kapelnik najbolj izpostavljen član godbe - navadno prvi krivec za vse uspehe in neuspehe Godbe. Seveda so ob kapelnikih vedno stali tudi člani upravnega odbora, ostali godbeniki ter zunanji sodelavci, ki navadno ostanejo neimenovani, vendar njihove zasluge zato niso nič manjše. Godba je kolektiv, katerega uspeh nikakor ne more biti odvisen zgolj od enega človeka, zato bi na tem mestu morali biti pravzaprav omenjeni vsi, ki so kdaj bili člani Godbe, teh imen pa je veliko, veliko preveč.

Tekst o zgodovini godbe je povzet po prispevkih v zborniku ob 170-letnici godbe iz leta 1987 avtorja, tudi zaslužnegea godbenika z več kot petdesetletnim stažem, Franka Blažine. Glavne zasluge, da so se ti podatki ohranili do danes, ima kot poudnik Vilko Klede in iskalec gradiva Leo Vilhar.

Nekaj utrinkov iz bogate zgodovine:

Ob 170-letnici pred Postojnsko jamo leta 1987

160 let postojske godbe leta 1977

Prvomajski koncert Postojnske godbe na trgu leta 1964

Dan mladosti v Postojni (Tržaška cesta) leta 1962

Nastop godbe ob prihodu intalijanskega kralja Vittoria Emanuela III. v Postojno leta 1920.
Vodja godbe (na levi) je France Verbič, kapelnik pa Alojz Polič.

Vilko Klede stoji pred svojo godbo - ponosen nad uspehom, ko je dolgoleten trud obrodil sadove.
22. julij 1967