Uluro ali Ayers Rock je sveta gora Anangu ljudstva Aboriginov, ki živijo na tem področju. In Uluru nam vedno pripoveduje zgodbo. Vsak to zgodbo sliši in doživi na svoj način… Vendar jo vsak, ki obišče to rdeče srce Avstralije, tu zagotovo najde. Vsakdo tu najde čisto svojo zgodbo.

Uluro je skala, velika skala, ogromna skala. Prijatelji so me sicer popravili, da to v resnici sploh ni skala, temveč največji kamen na svetu, saj je monolit. Že mogoče, toda ker za geologijo nisem ravno strokovnjak, bo zame Uluro pogovorno vedno ostal skala. Skala, ki leži na sredi Avstralije, kjer ni ničesar drugega. Na tisoče turistov tako vsako leto potuje sem, v Centralno Avstralijo samo z enim namenom: obiskati to sveto goro Aboriginov. V trenutku, ko sva kupila letalske karte za Avstralijo, še nisva vedela, kam bomo iz Pertha potovali naprej, toda takoj sva se strinjala v enem: da je obisk Ulura obvezen, ne glede na to, koliko bo zaradi tega dodatnih stoškov in kilometrov. Slike, ki sem jih doma gledala, so bile tu vedno sanjske, neverjetni sončni zahodi, večeri polni zvezd in kakšne barve…

In zdaj smo bili tu, v osrčju prave Avstralije. Bilo je oblačno, čas za sončni zahod, sonca pa nikjer.  Nobenih živo rdečih barv, nobenih prelivov barv, kontrastov in ponoči nobenih zvezd. Človek bi rekel – popolno razočaranje, toda ni bilo tako. Uluro ima res neko posebno moč. Že dejstvo, da je od tu edini večji kraj v bližini Alice Springs oddaljen več kot 450km, pove vse. Mi smo prišli sem iz smeri Kings Canyon-a. Nikjer ničesar, vsepovsod samo ravnina in potem naenkrat zagledaš to mogočno skalo. In to je vse, kar vidiš. Nekje v ozadju se pokažejo še Kata Kjute, še druge aboriginske svete gore, to pa je tu res vse.

Kljub oblačnemu vremenu je bilo parkirišče za Sunset Point polno obiskovalcev. Stojiš, čakaš, gledaš, razmišljaš in čas ti kar pobegne… Z mislimi smo bili že na sončnem vzhodu in upali, da se bo ozračje ponoči razjasnilo. Na srečo je sonce zjutraj pokukalo izza oblakom, ravno toliko, da smo se lahko naužili lepih rdečih barv in kontrastne pokrajine. Sončni vzhod je bil čudovit! In Uluro v njem sanjski… Potem pa spet oblaki, ki nas tokrat niso nič motili, saj smo imeli namen obhoditi Uluro. Okrog namreč poteka urejena potka in šele ta hoja ti da pravi občutek, kako velika skala je to v resnici. Čisto zares, spoštuješ jo šele, ko jo obhodiš.

Predstavljajte si idealen scenarij – štart malo pred 6h zjutraj, ko se že zdani, in prijeten trimček 11km okoli vznožja Ulura. Nikjer nikogar, mir, tišina. Vmes pa sončni vzhod, barve, o katerih lahko le sanjaš in mistika, ki jo čutiš v vsakem koraku. Tu takoj začutiš tisto pozitivno energijo, ki ti polni baterije in prebudi dušo in srce. Občutki so res neverjetni, pa ne vem, zakaj, toda tu je nekaj čarobnega v zraku… Sanjsko…

No, z otroki je vse skupaj malo drugače. Mi nismo trimčkali, smo pa hodili. Hodili smo več kot 3 ure in v tem času prehodili 3/4 poti. Za motivacijo smo si sproti izmišljali vse mogoče zgodbe o Uluru, da so tu živeli dinozavri, ki so v skali pustili svoje stopinje in teh “dinozavrovih stopinj” je bilo potem naenkrat ogromno. In tu ob poti rastejo tudi takšna čarobna drevesa, kjer, ko prideš do njega, zapreš oči in ti drevo v roko vrže vitaminski bonbonček. Seveda so ta drevesa zelo redka, toda ravno dovolj narazen in vedno tista največja, ki smo jih daleč naprej ob poti videli, da sta otroka v velikem pričakovanju hodila naprej in naprej… Ja, res smo se zabavali ob hoji in celo naš 3-letnik je sam prehodil več kot pol poti. Sama pa se nisem mogla načuditi, kako zelo strma je ta skala in to prav iz vseh strani. Tudi tam, kjer celo lahko splezaš gor (čeprav je spodaj velika tabla, kjer piše, da je to v nasprotju s prepričanjem aboriginov), je skoraj navpična. Šele zdaj razumem članke, kjer so pisali, da se je že zgodilo, da je kakšnega turista odpihnil sunek vetra, ko je plezal gor…

Na določenih delih lahko prideš čisto do skale, tako da smo videli, kje so imeli sivobradi starci Aborigini svoje obrede, na katerih ženske in otroci niso smeli prisostvovati. No, lahko pa so bile ženske v kuhinji (kako tipično že takrat). Videli smo tudi del, kjer so imeli otroci šolo in čudovite aboriginske poslikave. Starci pa so pripovedovali zgodbe…

Zdaj, ko smo nazaj doma, je imela v vrtcu predstavitev tudi naša 6-letnica in otroci so bili navdušeni. Jaz pa čisto presenečena, da so njeni sovrstniki že poznali to sveto goro. Kako? Zahvaljujoč čudovitim vzgojiteljicam so tudi otroci v vrtcu spremljali naše potovanje in v tem času skupaj z nami spoznavali čudesa prelepe Avstralije. Tako tole potovanje ni obogatilo samo nas ampak tudi otroke v šenčurskem vrtcu, kar se mi zdi res super. Hvala vsem, ki ste nas spremljali.