Članek
23. dan- Ugotovitve- smrt
Objavljeno Jan 15, 2015

Včeraj sem na FB dala to objavo:

Noro kako hitro čas leti. Jutri (danes 15.1.) bo že 3 leta je odkar so trije mladi umrli na Rogli zaradi monoksida. Kdo je kriv in kdo ni kriv pa še vedno niso rešili, čeprav so padle prve ovadbe. Sram naj bo vse, ki se ne premaknejo, vendar oživet jih ne more nihče več.

Dobila pa ta odgovor:

K, pa ti razmišljaš še vedno le o smrti. Kaj misliš, da ti je bilo življenje podarjeno zato, da ga ne boš živela?

Nisem mogla bit tiho in sem se tako branila:

Govorim o mali sestrični ki je v tem dogodku umrla.

Dobim odgovor: 

Vem, K, pa ti veš, da nisi prerasla tega območja, govoriš o smrti in o mrtvih in umrlih, kakor da se s takšnimi stvarmi hraniš. Sicer pa, ni bil moj namen oporekati, nekaj sem ti želela sporočiti, če boš dojela, je v redu, drugače pa tudi, v obeh primerih si ti kot ti.

Nisem več vedela kaj naj odgovorim, nisem bila pripravljena na to, samo to sem uspela odgovoriti:

M tud prov. Itak na koncu vsi umremo a ne.

 

Vendar to se ni tu zaključilo on sem o tem še in še razmišljala, da pa ta oseba ima pa mogoče prav in celo toliko sem se poglabljala v to, da sem zaradi tega jokala. Žal ne vem zakaj, ampak mogoče zato, ker globoko v sebi sem čutila, da ima celo prav. Morala sem se o tem pogovoriti z nekom in sem dobila osebo X na telefon, ter se dogovorila za daljši pogovor preko skype-a, kjer sem dobila vse pojasnjeno. S pomočjo te osebe sem ugotovila, da govorjenje o sami smrti in misel nanjo ni nič narobe, če čustveno ne vpliva nate. Prav tako z izpostavljanjem ene osebe delaš sebi več škode kot koristi, ter s tem, ko eno izpostaviš, ostale mrtve ljudi narediš manj vredne, to je govora o popolnoma vseh ljudeh, ki so kadarkoli do sedaj umrli. Še ena večja napaka pri pisanju pa se zgodila, ko sem obtolžila ljudi za njihovo smrt, ter da se nič ne premakne. To je samo povzetek pogovora in vrstni red ni nujno pravi, bistvene so samo glavne ugotovitve.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izpostaviti njihovo smrt, ter jih tako narediti pomembnejše od drugih ljudi, kateri so umrli so sedaj. Nihče na tem svetu ni, ni bil in ne bo pomembnejši od drugega, vsi ljudje smo enakovredni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila očitati ljudem, da so krivi za njihovo smrt, ter da se sodniki ne premaknejo, da bi obtožili ljudi, ki so povzročili smrt. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila toliko razmišljati o smrti. Res je, da nazadnje vsi umremo, vendar zakaj še preden človek resnično prične živeti misliti na smrt.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati in govoriti, da si želim umreti, čeprav je bil to v resnici klic na pomoč. V tistem trenutku sem bila slabe volje, se mogoče skregala s kom in si mislila, da je samo smrt rešitev, da se vse skupaj konča in umiri, vendar je to moje napačno razmišljanje in prepričanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jokati ker sem se počutila nemočno ob misli na smrt, ter sem upala, da bo tako lažje vse skupaj predelati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čustvovati/ biti emociotivna ko sem pomislila na smrt, vendar kolikor kaže še vedno nisem prebolela smrti starih staršev, vsaj enega od njiju, ki sta umrla skoraj že eno leto nazaj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila odlašati s tem, da predelam smrt osebe, katere še nisem prebolela.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti "ubogi jaz" ter na tak način iskati pozornost, ki sem jo tako potrebovala. Ugotavljam, da vedno manj potrebujem pozornosti, vendar še velikokrat delam na tem principu, katerega moram izbrisati in odstraniti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila sprijazniti se s smrtjo, čeprav globoko v sebi vem, da še nisem pripravljena nanjo, saj me je še vedno strah veliko stvari.

Zavezujem se, da delam na prebolevanju bližnjih, ne krivim drugih za smrt bližnjih in vseh oseb, ki so umrli prehitro in bi lahko še vedno živeli če ne bi bilo nesreč.