Dolgo časa nisem vedela o čem naj pišem, dokler nisem z roko segla po hrani, ki ni primerna v tem trenutku za uživanje. Saj sem prej jedla kakav v zrnu, vendar nisem občutila ničesar, nisem pomislila, da to ni dobro, ko pa sem vzela neko drugo hrano pa sem se zavedla, da sem se pričela prenajedat. Imam slabo navado, da ne zajtrkujem, ampak jem kosilo in potem proti večeru še enkrat jem in to je to. No, tako je bilo do sedaj. Sedaj pa imam pozno kosilo, ker delam, jem še enkrat okoli šestih popoldne in zvečer oz že ponoči, okoli desetih postanem lačna. Takrat če imam možnost spravim vase kar morem, če pa ne, pa pač ne. Čez dan tudi ne pijem ali pa zelo malo pijem, vendar danes sem spila že skoraj liter in pol vode. Ne vem zakaj sem lačna, vem pa, da je mogoče krivo tudi to, da danes komaj zadržujem čustva, da ne bi pričela s vpitjem ali čem podobnim. Sem močnejše postave, vendar sem bila do pubertete vitka. Hormoni in velike količine hrane, ki sem jo morala pojesti v otroštvu so mogoče razlog za mojo močnejšo postavo. Naj povem o čem govorim. Ko sem bila mala sem morala pojesti vse, kar so mi dali na krožnik, ker hrane se pač ne pušča, ter kako šele trpijo otroci v Afriki, ki stradajo. Ko pa sem bila že močnejše postave pa je bil to razlog, da sem se lahko prenajedala, ter jedla ko sem bila slabe volje, čeprav se spomnim, da sem večkrat, ko sem bila jezna hrano zavračala, kar spet ni prav in ni dobro za telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pozno posegati po hrani, čeprav je prepozno, da bi še jedla. S tem sem hotela se pomiriti in utišati svoja čustva, namesto da bi se umirila s pomočjo samoodpuščanja in dihanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jesti preveč hrane, kot je moje telo potrebuje za normalno funkcioniranje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jesti hrano iz navade v poznih urah, čeprav bi brez problema lahko zdržala do jutra.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila očitati drugim, da sem močnejše postave, ker so me v otroštvu silili, da pojem vse, kar je na krožniku, da ne bodo otroci v Afriki lačni. To ni res in ko sem se tega zavedala, bi sama morala prilagoditi količino hrane in se več gibala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izbrati slabo navado, da ne jem zajtrka, ter imam neredne obroke. Res je, da so primeri, ko ne moreš imeti rednih obrokov in jesti zajtrka, ampak ko je to mogoče jem zajtrk in imam redne obroke.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se premalo gibati. Ne samo preveč hrane, tudi premalo gibanja je krivo, da imam močnejšo postavo. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila svoja čustva nadomeščati s potrebo po hrani. Preden sem prišla vDesteni bi morala spraviti čustva iz sebe in se s pomočjo sprehoda ali česa drugaga umiriti, sedaj pa vem, da je najbolje, da vse skupaj prediham, predelam in si naredim samoodpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zavračati hrano in stradati, ko sem bila jezna na ljudi okoli sebe. To ni zdravo za telo, saj po vsakem stradanju si hoče narediti telo zalogo za naslednje pomanjkanje hrane in to pripelje do zvečanja in ne zmanjšanja teže.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čustveno reagirati na provokacije ljudi okoli sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti se za nekaj manj, ker imam močnejšo postavo. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o tem, da so drugi krivi za mojo postavo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pisati ta blog na principu "ubogi jaz", tega se zavedam, da je notri veliko zametkov tega, vendar nisem to naredila namenoma, saj sem hotela vse samo realno predstaviti in če mi ni uspelo, mi pač ni uspelo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o stavkih, da me ne obtožujte in da nisem hotela tako pisati. Že s temi stavki delujem na principu "ubogi jaz" in ravno tega sem se hotela znebiti.

Zavezujem se, da bom jedla manjše količine hrane, vsak dan dovolj pila, se več gibala in preden bom posegla po hrani predelala svoja čustva.