Ponavadi ne slišim oz čutim telefona, niti ko mi na 10min včasih zvoni budilka. Pač preveč glasno je tam kjer delam. No, ni nemogoče ga čutiti, saj sem ga že parkrat. Tudi danes, ko sem ravno počepnila, ter tako čutila, da mi v žepu vibrira, telefon seveda. Javim se in zvem neprijetno novico. Ta novica je bila tako slaba, da sem v obupu, ker nisem vedela kaj narediti potočila nekaj solz, vendar sem se kmalu zbrala in pričela z dihanjem, da sem se spravila v boljšo voljo in s kolikor toliko trezno glavo premislila kaj naprej. Najprej sem tekala okoli kot kura brez glave, saj bi najraje pustila vse in šla domov to zrihtat, ter se nato vrnila nazaj, vendar to ni bilo mogoče, zato sem raje govorila s krivcem za to situacijo, saj je oseba mi obljubila, da nekaj naredi, kar pa ni naredila. V pogovoru s to osebo sem se počutila močno in me ne bi mogla spravit v jok. Spomnim se, da sem se naslonila ob vrata, z dvignjeno roko, da bom višja in pomembnejša, da sem v tem "boju" enako močna kot moj nasprotnik. Vse se je mirno končalo in kljub še enemu prerekanju s to osebo sem od te osebe slišala tudi hec, ko me je vprašala kam sem šla in sem rekla da delat, oseba pa je odvrnila če nisem še slišala, da pravijo, delo krepa. Ja, včasih sem bila res utrujena, ko sem delala, sedaj nisem več toliko.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čustvovati. To, da sem padla v jok zaradi tega, kar se je tisti trenutek zgrnilo nad mano in nisem vedela kako rešiti vse skupaj je znak, da še nisem stabilna. Kar nekaj ljudi, če bi bili v mojem položaju, tudi če bi bili bolj stabilni bi reagirali, ni nujno da tako močno kot jaz, vendar bi težko ostali popolnoma mirni. Kljub temu sem ponosna nase, da sem jok premagala z dihanjem, kateri me je pripeljal pravilno do cilja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti zmedena. Res je bila novica neprijetna in nepredvidljiva, vendar bi se morala kar najhitreje popolnoma umirit in trezno razmislit. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obtoževati zgoraj omenjeno osebo, da je kriva za moje stanje, čeprav sem jo obtožila samo v mislih. V pogovoru sem ji predstavila samo realno situacijo in jo vprašala kako je na stvari. Dobila sem tudi tak odgovor. Ker sem bila poštena do osebe, je bila tudi ta oseba poštena do mene in se je vse uredilo samo z besedo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pri pogovoru se dvigniti, biti nekaj več, vendar sem ponavadi, tako se namreč izražam, manj od te osebe, in sem tokrat hotela biti videna in slišana, ter biti vsaj malo več vredna v tem trenutnem pogovoru, kot sem za to osebo ponavadi. Ja, vem, da smo vsi ljudje enakovredni, vendar v tem trenutku so še razlike in to zelo vidne.