Vedno sem govorila, da nimam čustev, da jih ne prepoznam, ne poznam in ne znam izkazovati. To je bilo moje trdno prepričanje. Imela sem občutek, da nimam nobenih čustev. Še vedno sem prepričana, vendar se sedaj zavedam, da je to samo v moji glavi. Sem več kot preveč čustvena, vendar se tega ne zavedam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila sprejeti mišljenje, da nimam čustev in ne morem čustvovati, razen osnovna čustva. Ko se zavem, da mislim, da nima čustev in ne morem čustvovati, razen osnovna čustva, se ustavim in diham. Zavedam se, da čustva imam in tudi čustvujem, vendar ne zmorem vsa poimenovati, kar pa niti ni potrebno. Zavezujem se, da se ne sekiram zaradi primanjkljaja čustev in čustvovanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam samo nekatera čustva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam veselje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam žalost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam razočaranje. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam gnus.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam pričakovanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam nestrpnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam potrtost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam osamljenost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam nesrečo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam presenečenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam osamljenost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam pripadnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam ujemanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam bes.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam zamero.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam živčnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam razburjenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da potrebujem čustva, da normalno živim. Ko se zavem, da se prepričujem, da potrebujem čustva, da normalno živim, se ustavim in diham. Zavedam se, da čustva niso potrebna, za življenje, saj so čustva samo konflikt/razlika med pričakovanim in dejanskim/realnim stanjem. Zavezujem se, da bom pozorna na svoja čustva in jih počasi pričela zmanjševati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da moram čustvovati, saj s pozitivnimi čustvi pridobim energijo. Ko se zavem, da se prepričujem, da moram čustvovati, saj s pozitivnimi čustvi pridobim energijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da temu ni tako, saj sem do sedaj ugotovila, če ne čustvujem, torej nisem ne v pozitivnih, ne v negativnih čustvih, da takrat imam še največ energije. Zavezujem se, da ko bom se zavedla, da prihajajo čustva, da bom pričela z dihanjem.