V prejšnjem blogu sem bila nejasna, saj se je kar nekaj bralcev obregilo, da se prepričujem, da poznam čustva. Da. Nisem prepričana da je to, kar poznam res to, kar naj bi bilo. Občutek imam, da ne poznam lepih čustev, da poznam samo negativna čustva, do katerih me je pripeljalo lastno doživljanje sveta. Vedno sem bila osamljena in žalostna. Pred pomembnimi prelomnicami sem živčna, ker ne vem ali bo šlo skozi ali ne, ter če gre, potem sem vesela. Ne morem reči, da sem srečna, ker ne vem ali je to kar čutim sreča ali ne. Vsa čustva so kratkotrajna, se zgodijo in kmalu zbledijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila občutiti čustveni primanjklaj. Ko se zavem, da občutim čustveni primanjkljaj, se ustavim in diham. Zavedam se, da tega ne morem trditi, saj poznam čustva, ker sem bila med ljudmi. Zavezujem se, da me ne bo več skrbelo glede čustvenega primanjkljaja.

Ospustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da poznam čustva. Ko se zavem, da se prepričujem, da poznam čustva, se ustavim in diham. Zavedam se, da to, da poznam čustva je čiso normalno. Prav tako je čisto normalno izkazovanje čustev, vendar ko pride do izkazovanja čustev je treba odkriti vzroke zanje. Zavezujem se, da sem previdna pri izkazovanju čustev.

Odpustim si, da sem sprejala in si dovolila ne vedeti, kaj bi rada dosega sama s seboj in s tem iskanjem in zanikanjem čustev. Ko se zavem, da ne vem, kaj bi rada dosegla sama s seboj in s te iskanjem in zanikanjem čustev, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem trenutno v umu, ki me prepričuje v eno, rada bi dosega drugo in na koncu ne vem kaj bi rada dosegal. Zavezujem se, da se bom umirila, zadihala in se skoncentrirala na problem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da je kazanje čustev nekaj slabega. Ko se zavem, da se prepričujem, da je  kazanje čustev nekaj slabega, se ustavim in diham. Zavedam se, da čustva sama po sebi niso najboljša, ker nam pijejo življenjsko energijo, vendar če že pride do njih, se jih ni potrebno sramovati in skrivati, ampak ozavestiti in predelati. Zavezujem se, da bom ugotovila zakaj prihaja do čustev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti skeptična glede poznavanja mojih čustev. Ko se zavem, da sem skeptična glede poznavanja mojih čustev, se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsak človek unikat in vsak doživlja čustva drugače. Zavezujem se, da se ne oziram na druge glede poznavanja čustev.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da poznam večinoma negativna čustva, pozitivnih pa samo malo. Ko se zavem, da verjamem, da poznam večinoma negativna čustva, pozitivnih pa samo malo, se ustavim in diham. Zavedam se, da je vseeno koliko katerih čustev poznam. Kolikor poznam enih ali drugih je dovolj, celo rahlo preveč. Zavezujem se, da ne bom razmišljala koliko in katera čustva poznam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delovati izgubljeno in ne vedeti kaj bi rada dosegla s tem blogom. Ko se zavem, da delujem izgubljeno in ne vem kaj bi rada dosegla s tem blogom, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem se izgubila nekje v blogu in ne vem kako nadaljevati. Zavezujem se, da sem mirna in vidim cilj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti prikrajšano za čustva. Ko se zavem, da se počutim prikrajšano za čustva se ustavim in diham. Zavedam se, da je moje prepričanje, da sem prikrajšana za čustva samo in edino v moji glavi. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti prikrajšano, ker nisem čutila materinske ljubezni. Ko se zavem, da se počutim prikrajšano, ker nisem čutila materinske ljubezni, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi je bila materinska ljubezen pokazana in tudi dana, vendar je nisem zaznala ali pa sem to že pozabila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti prikrajšano, ker sem bila večino časa sama. Ko se zavem, da sem počutim prikrajšano, ker sem bila večino časa sama, se ustavim in diham. Zavedam se, da še vedno sem bial dovolj v bližini drugih ljudi, da sem se tega naučila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila skrivati čustva pred sabo in ne verjeti drugim, ki mi povedo, da jih imam. Ko se zavem, da skrivam čustva pred sabo in ne verjamem drugim, ki mi povedo, da jih imam, se ustavim in diham. Zavedam se, da drugi s pomočjo opazovanja hitreje opazijo moja čustva in čustvene izpade.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zanikati sama sebi, da imam čustvene izpade. Ko se zavem, da zanikam sama sebi, da imam čustvene izpade, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi sedaj jih počasi morala videti in preprečiti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je biti brez čustev nekaj slabega. Ko se zavem, da verjamem, da je biti brez čustev nekaj slabega, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem vedno se počutila manj vredna, ker naj ne bi poznala vseh čustev, vendar sem odkrila, da temu ni tako in da tudi brez čustev je mogoče živeti in nisi robot, kot mislijo nekateri, saj se ni preprovedano smejati in jokati, vendar ne zaradi čustev. Zavezujem se, da sem ponosna nase, na svoej pluse in minuse, katerih v resnici ni in sem ravno taka, kot moram biti, popolna.