Napisala sem blog, kjer sem predstavila problem, ki ga imam pogosto, ter verjamem, da nisem edina s tem problemom. Velikokrat razmišljam o smrti, da bi končala svoje življenje. Preberete ga lahko na povezavi, saj je tokratni blog nadaljevanje oz razčlenitev in predelovanje tega na povezavi: http://www.publishwall.si/klavdija.hiti/post/167042/razmisljanja-o-samomoru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o smrti in samomoru, saj to ne prinaša ne meni ne ljudem okoli mene nobenih koristi.

Odpustim si, da sm sprejela in si dovolila verjeti, da bo potem, ko umrem bolje, vendar je to samo moja želja, ki je pa daleč od realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna na ljudi, s katerimi se tako rada primerjam, čeprav sem tako kot vsak človek na tem planetu edinstvena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kako sem slabša od drugih, ker drugače razmišljam in dojemam stvari okoli sebe, ter ker spoznavam, da mi ne more diploma dati službe in da visoka izobrazba ni pogoj za dobro delo, saj je od vsakega posameznika in njegovega truda odvisno, ali bo dobil delo ali ne, ter kakšno bo to delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti mnenje o sebi, da sem nesposobna, saj to je težka beseda, ki ne pove ničesar, razen kako sem negativna v svojem prepričanju, ter se gledam sama sebe negativno in se ne sprejemam, ter ne živim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čutiti nelagodje, utrujenost, osamljenost, ter namesto, da bi se ustavila in dihala, se raje prepustim čustvom in pričnem razmišljati negativno o sebi in imam željo po smrti. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da ko sem slabe volje, da si ne morem pomagati, da se spravim iz te slabe volje, ampak mora pač miniti, čeprav se zavedam, da temu ni tako in lahko vsak trenutek naredim vse, kar je dobro zame in sem si podporna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati biti to kar sem, ampak se raje skrivam pred sabo in drugimi in sicer tako, da iščem izgovore, kako sem neumna, grda, lena, se začnem prepirati z ljudmi okoli sebe, ter ljudem, ki bi mi lahko pomagali in svetovali ne pustim v svojo bližino in jih odklanjam in jih podim od sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti v negativni reakciji in v njej razmišljati kako slaba sem, si želeti smrti, ter biti odrezava in tečna do drugih, ter nanje kričati, čeprav bi lahko naredila nekaj čisto preprostega, šla na sprehod, tek, nekaj bi dalj časa fizično počela, da bi se močno fizično utrudila, sploh ko sem opazila, da ko delam nekaj fizično, da se počutim boljše, ko pa preneham s tem delom pa se vrnem nazaj v slabo počutje, ker sem samo nekaj fizično počela, vendar nisem bila dovolj fizično utrujena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna zaradi obljubljene nagrade, ki jo bo dobila oseba, s katero se primerjam, ter hkrati ugotavljam, da obljubljanje nagrad, kot dajanje motivacije ni dobra spodbuda, saj če želi človek biti uspešen, tudi delati v šoli domače naloge, se učiti in podobni, mora to delati zaradi sebe, ne pa zaradi obljubljene nagrade, zato se zavezujem, da nikomur od svojih bližnjih ne obljubljam nagrade za vzpodbudo, niti sebi, saj je najboljša nagrada dosežen cilj, ki pa je dosežen zaradi cilja samega.

Ko se zavem, da razmišljam negativno o sebi, se primerjam z drugimi, se ponižujem, sem negativno razpoložena, postajam ljubosumna, ter počasi pričenjam razmišljati o smrti in samomoru, se ustavim in diham. Zavedam se, da so to le moje misli in to nisem jaz, ter lahko te moje misli ustavim že takoj na začetku. Zavezujem se, da ko opazim, da sem negativna in pričnem razmišljati o smrti, pričnem dihati, da ne razmišljam več o negativnih stvareh, če teh misli ne morem takoj umiriti, pričnem delati lažje fizično delo, če pa tudi to ni dovolj, pa grem ven na sprehod, da se tudi fizično utrudim, med sprehodom pa diham in se zavedam sebe, svojega telesa in stvari okoli sebe.