Piše: Boštjan M. Turk*

V kakšen svet vstopamo v letu 2021, povedo komentarji, ki jih pišemo v smislu feljtonov o protislovjih marksizma. Ti so vzbudili mednarodno pozornost: v časopisu poljskega sindikata Solidarnost so me zato pozvali k intervjuju, ki sem ga opravil v jeziku, ki ga imam pač najraje. To je v francoščini. Ko je intervju izšel, sem se obrnil na vodstvo oddelka, kjer sem zaposlen, s prošnjo, če ga lahko uvrstijo v cobiss, tako da bi ga lahko brali tudi študentje. Ker sem se skliceval na preambularna mesta slovenske ustave, mi je bilo zagroženo z izredno odpovedjo delovnega razmerja. To se je zgodilo 14. 1. 2021, preprosto zato, ker sem odgovornemu bibliotekarju oddelka zatrdil, da se bom v postopku skliceval na ustavo in na zakone RS. Očitno smo že tako daleč, da odpoved delovnega razmerja lahko predstavlja že sklicevanje na pravni red. 

A to ni bilo prvič. Da me mečejo s fakultete, je tako rekoč ritualna dejavnost. Leta 2014 in leta 2020 sem se moral prav tako braniti, s

Protislovja marksizma ...

... ali kako smo Slovenci 75 let živeli v temeljni zmoti - 10. del

Piše: Boštjan M. Turk*

Pričujoče protislovje marksizma, natančneje njegovega derivata leninizma, je tako veliko, da bi ne potrebovalo spremne besede. Nauk o Leninovi napovedi, kako bo država odmrla, ko bo enkrat zavladal socializem, bi moral biti v vseh zgodovinskih učbenikih. Preprosto zato, da bi mladi ljudje razumeli, kako zmotljiva je ideologija, ki se še danes prodaja kot odrešiteljica človeštva. Marx in Lenin sta se preprosto v vsem zmotila. Da bi se lotili segmenta družbe, kjer se je to najbolj očitno pokazalo, ekonomije, se nam je zdelo neumestno. To bi pomenilo preizkušanje razuma – in potrpljenja bralcev: vsi se namreč še predobro spominjamo, kako se je v Jugoslaviji gospodarilo, še posebno po tem, ko so umanjkali ameriški krediti.

Primerjava, ki bi se zdela nekako ustrezna tej kolosalni zmoti, bi bila morda najbolj živa stvar slovenske pravkaršnjosti, vrednostna kriza pravosodnega

"Dražgoše že vrsto let veljajo za simbol različnih čustev, bitka za interpretacijo dogodkov pred požigom teče še dandanes. A to je že zgodba za zgodovinarje in poznavalce gverilskega bojevanja. Zame so simbol spomina na trpljenje nedolžnih, nikakor pa ne neka mešanica Guće in Gazimestana, v kar so jih spremenili nepridipravi."

Piše: Miran Videtič*

Dražgoše, ta luštkana, mirna vasica južnega pobočja Jelovice, kjer nekaj sto duš pridno, pregovorno znano za Slovence, obdeluje svoje terasaste njivice, tu in tam mimo pride kak pohodnik ali prisopiha kolesar, in to je pravzaprav vse, kar bi površen človek lahko v enem stavku povedal o teh koncih.

Če seveda ne bi bilo žalostnih, tragičnih dogodkov z začetka leta 1942, ko je horda zaslepljenih zločincev nacističnega vožde-psihopata (ki je živel, da bi ob pomoči somišljenikov iz Italije, Japonske ali satelitskih tvorb tipa NDH pokoril svet, ustvaril svetlolasca modrih oči kot prototip človeka in naposled okrutno obračunal, če hočete zaplinil

Protislovja marksizma ...

... ali kako smo Slovenci 75 let živeli v temeljni zmoti - 9. del

Piše: Boštjan M. Turk*

Ob koncu leta 2021 primerjave, stare dobro stoletje, naravnost kličejo po tem, da se jih vnovič uporabi. Idejna baza koalicije KUL – na to se ves čas sklicujejo – sloni na marksizmu, točneje na njegovem revolucionarnem izročilu – nasilju.

Leninova teza, da je zgolj vsesplošna katastrofa ta, ki šele omogoči prevzem oblasti (revolucijo), je dobila v Sloveniji domovinsko pravico. To so smo videli v javnem govoru Kula. Ta se je glasil: slabše za narod, bolje za nas. KUL in njegove marionete (Pop TV, RTV Slovenija do nedavnega) so od začetka koronakrize uveljavljali eno načelo: storiti vse, da bi najtežjo zdravstveno preizkušnjo, kar jih sploh pozna slovensko stoletje, izkoristili za prevzem oblasti. Smo v vojni, a potrebujemo še revolucijo, v obliki državljanske vojne.

Tako je učil Lenin. Čim več žrtev, tem bolje za nas. Enako je bilo tudi v letih, kjer so se idejni očetje K

Protislovja marksizma ...

... ali kako smo Slovenci 75 let živeli v temeljni zmoti - 8. del

Piše: Boštjan M. Turk*

Redko katera stvar iz tranzicijskih logov vzbudi toliko pozornosti, kot jo je čivk enega od 19 nesojenih kandidatov za mandatarja v letih 2020-2021 Jožeta P. Damjana: "Kaj je to za ena kmetija na nacionalni TV? A je to nova Slovenija po zgledu sedanje vlade?" Njegov avtor je sicer poromal po poti, po kateri so krenili mnogi: da so menjali oziroma bolj oportuno unovčili svoje prepričanje. Jože P. Damijan, varianta 2021, namreč v ničemer ne spominja na varianto Jože P. Damijan iz leta 2006. Navedimo nekaj sorodnosti, da se J.P. Damijan ne bo počutil preveč osamljenega.

Na podoben način je bil glede identitetnih sprememb prožen nihče drug kot – Milan Kučan. Če verjamemo uradnim interpretacijam medijev, je bil prav on oče slovenske osamosvojitve. O tem nas prepričujejo orožja javne resnice. Vzvodi, ki jih pri tem uporabljajo, so enaki kot pri čivku nesojenega mandatarja: nas

Objavljamo najnovejše pismo iz Kočevja - o njihovem županu Vladimirju Prebiliču, ki se "vidi kot bodoči mandatar" ...

... v resnici pa je "župan manj uspešne in nerazvite slovenske občine", ki bi "reševal slovenske probleme, ni pa jih sposoben reševati niti na lokalnem nivoju". (Požareport)

Preberite tudi:

"Ko se Vladimir Prebilič resignirano umakne, pri tem pa udari po Golobu in Zorčiču"

Protislovja marksizma ...

... ali kako smo Slovenci 75 let živeli v temeljni zmoti - 7. del

Piše: Boštjan M. Turk*

Milan Kučan se je demonstrativno pojavil na ustoličenju Dušana Semoliča za predsednika seniorjev stranke Tanje Fajon SD (vir). Tam je povedal, da bo skupaj s tovariši bíl zadnjo bitko generacije. Predvsem se tu lahko zanesemo na sindikate, da bodo v tem ravsu aktivno sodelovali. Prvi patroni so namreč že bili izstreljeni: ofenziva je krenila nad predlog zakona o davčni razbremenitvi in povečanju plač. Tovarišijska sindikalna združenja so se povišanju plač odločno uprla, isto je storila tudi avantgarda delavskega razreda Levica. Smisel Kučanove zadnje bitke bo tako presenetljivo enak smislu njegovih prvih prizadevanj. Naj delavci ostanejo revni.

Sam ne bom nikoli pozabil prvega daljšega bivanja v kapitalizmu. Bilo je to leta 1985, bil pa sem se pri znancih svojih staršev v Halluinu ob belgijsko-francoski meji. Peljali so me pogledat tovarno, kjer je delal eden od njih. Ko

Protislovja marksizma ...

... ali kako smo Slovenci 75 let živeli v temeljni zmoti - 6. del

Piše: Boštjan M. Turk*

KUL je avtomatično aboniran na vrednote evropskega liberalizma, ki so se v dvajsetih letih toliko spremenile, da so postale nasprotje dejanskih vrednot. Postale so marksistične vrednote: kajti v tej ideologiji je narobe prav. In je protislovje resnica. Nobena skrivnost ni, da je prejšnji šef Evropske komisije Jean-Claude Juncker slavnostno odprl spomenik ob 200-letnici rojstva Karla Marxa (2018). Ob tej priložnosti je poudaril novo orientacijo Evropske unije v smer novega marksizma. Še posebej je izpostavil Marxovo daljnovidnost, kajti jasno je dal vedeti, da je Marx filozof, ki je imel uvid v prihodnost in čigar razmišljanje je bilo ustvarjalno, z genialnimi zamahi (vir)

A Marx je imel namen ustvariti totalitarno družbo, v kateri bo prevladala kolektivna miselnost. Za to so mu bili najbolj na poti tisti elementi, ki jih označujemo kot primarna zavetja človeka: to so dru

Protislovja marksizma ...

... ali kako smo Slovenci 75 let živeli v temeljni zmoti - 5. del

Piše: Boštjan M. Turk*

Kulu in drugim transmisijam tranzicijske levice se je v zadnjih dneh razsula fronta. Raziskave namreč kažejo, da so stranke slovenske normalnosti, to je vse, kar ni KUL, prvič po Demosovem času dobesedno v strateški prednosti. Pomemben obet se kaže pri Povežimo Slovenijo in pri njeni vodstveni figuri. Glede na to, da se toliko in toliko ljudi odloča po inerciji, ta pa je v javnem prostoru večinsko leva, je to prav neverjetno. KUL je moral torej delati radikalne napake, da je prišlo do takšne spremembe.

Pri tem mu ni bilo treba početi drugega, kot zgolj poslušati "avtoritete" slovenske postkomunistične levice. Te so – poleg narodnih herojev in šeg o enobeju – predvsem klasiki marksizma. Komunistična partija je temeljila na nauku "nezmotljivega" Marxa (tega je v njegovi pozi podpiral brat v obupu Engels): SD in vse, kar je še transmisijskih linij nekdanje Zveze komunistov,

 Protislovja marksizma ...

... ali kako smo Slovenci 75 let živeli v temeljni zmoti - 4. del

Piše: Boštjan M. Turk*

Človek se sprašuje, ali pripadniki najvišje veje pravosodja vedo, kaj delajo. Vrhovno sodišče je pravkar oprostilo Balkanske bojevnike, bojda zaradi nepravilno pridobljenih dokazov (neuradna informacija). S tem bodo lahko prepričali obsojene, ki so skupaj z Draganom Tošićem že odkorakali na prostost, težko pa večinsko javnost. Mnenje, ki se ustvarja tukaj, potrjuje tezo, da slovenska sodišča niso doživela lustracije, pa so njihovi predstavniki prepričani, da lahko sodijo na najbolj problematične načine. Med najbolj znanimi glasovalci, ki so spustili Balkanske bojevnike na prostost, je bil tudi Branko Masleša. Kaj vemo o njem, je znano, za osvežitev spomina navedimo dva vira. Prvega iz politično popolnoma opredeljene, to je v tradicijah marksizma in partije zasidrane RTV Slovenija. Na portalu MMC RTV Slovenija lahko pod naslovom "Štravs: Masleša ustrelitev opisoval navdu

Protislovja marksizma ...

... ali kako smo Slovenci 75 let živeli v temeljni zmoti - 2. del

Piše: Boštjan M. Turk*

V petek, 12. 11., se je na Prešernovem trgu znova dogajal shod tako imenovanih protestnikov. Ta je najprej usmerjen proti zdravi pameti, pač zato, ker bodo v teh dneh kapacitete v bolnišnicah eksplodirale. Na shodu so opazno izstopale rdeče zvezde in drugi simboli marksistično-komunistične ideologije. Iz tega sledi, da je tudi ta ideologija naravnana proti jedru zdrave pameti, kar bralec razvidi v spodnji analizi. Ta pomeni soočenje marksistične teorije družbe (in človeka) z najproduktivnejšim gibanjem v zgodovini, z renesanso. Od nje naprej smo moderni ljudje. 

A pamet ni vselej prvi adut človeka. Putin in Lukašenko, dvoje figur, ki sta preživeli tranzicijo na ta način, da se je v njunih državah oblast zamenjala samo marionetno, vzvode moči pa so vlekli pomembni uradniki edino dovoljene stranke, partije, utemeljene na marksizmu. Kot v Kučanovi Sloveniji.

Ta dva sedaj ko

Objavljamo popravek oziroma prikaz nasprotnih dejstev na članek z naslovom "Dokumenti: novinarko Eugenijo Carl ovadili zaradi suma goljufije. Ker noče plačati položenega vinila", objavljen 28. oktobra 2021. 

"Navedba v članku, da nočem plačati položenega vinila, ne drži. Naročena talna obloga, avans ter opravljeno delo, dogovorjeno po predračunu, so bili plačani, za kar imam vsa dokazila. Laž je tudi zapis, da nisem hotela prevzeti opomina. Pošto sem prevzela, za kar obstajajo vsi dokazi, ki jih je mogoče preveriti tudi na pošti. Prav tako je laž, da sem se načrtno izogibala plačilu. Polagalcu, Primožu Batističu, direktorju podjetja Megaflor, sem jasno sporočila, da mu bom delo plačala, ko bo odpravil vse napake, kar sem tudi storila. Nisem pa temu polagalcu pripravljena plačati lažno predstavljenih dodatnih del, neupravičenih potnih stroškov, zavajajočih količin materiala, prav tako ne za ure dela, ki niso bile opravljene in plačila delavca, ki ga na delovišču sploh ni bilo. Batistič

Vse, kar smo Slovenci slišali v zadnjih 75 letih, je bilo tako ali drugače povezano z marksizmom. Vsi smo živeli v temeljni zmoti. Zato predstavljamo prvi članek o protislovjih v tej ideologiji. Celota ima obliko feljtona v dvanajstih epizodah. V njih so prepoznane nelogičnosti, a še več. Ideologije, ki danes obvladujejo intelektualno polje, so vse podvržene temeljni nelogičnosti. Vsega tega ne moremo pogoltniti, ne da bi nas uničilo. Marksizem in njegovi derivati (LGBT ...) prihajajo k nam v obliki stampeda ali cunamija.

Poiščimo si zaklonišče. Enega nudi naše pisanje. 

Piše: Boštjan M. Turk*

V naravi misli je namreč, da ne more preživeti, če je obtičala v slepi ulici napačnega razmišljanja. Tako bodo trenutne ideologije, derivati marksizma, prej ali slej izginili. Vprašanje, ki se postavlja, pa je, kakšno škodo lahko povzročijo, zlasti ker želijo uničiti civilizacijo, brez katere ne moremo obstajati.  

Če nekoliko konkretiziramo: protislovja marksizma bomo najlažje razumeli, če se

"Morda je prav zgodba Pirjevec, v nasilnosti svojih konstruktov, tisto, kar Slovenija najbolj potrebuje: kaplja čez rob političnih zlorab najvišje pravosodne institucije: nevihta, onkraj katere se že jasni obzorje."

Piše: Boštjan M. Turk*

Evropsko sodišče za človekove pravice je te dni v obravnavo sprejelo pritožbo podpisanega na sklep ustavnega sodišča, s katerim to razveljavlja sodbo okrajnega in višjega sodišča v zadevi Pirjevec.

Gre za znano recenzijo knjige Jožeta Pirjevca Tito in tovariši, katere platnice se bleščijo v rdeči barvi. Hkrati sem začel dolgi pohod skozi medijske institucije Evropske unije: s svojim primerom nameravam kolikor se da izčrpno seznaniti mednarodno javnost. Gre namreč za nedopusten poseg (slovenskega) ustavnega sodišča v pravice, ki jih glede svobode govora določa evropsko sodišče za človekove pravice. Gre tudi za nerazumljiv poseg v sodbo slovenskega vrhovnega sodišča; ta je judikate okrožnega in višjega sodišča v Ljubljani v celoti razveljavilo, saj so

"Antifarji so bili eno samo kričanje, razbijanje, maltretiranje in ustrahovanje. Bili so to ljudje, ki so izstopili iz sebe. Jerneju Štromajerju (na primer) gre to toliko od rok, da pri njem levica ne ve več, kaj je prejšnji teden počela desnica ..."

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovenska tranzicijska levica je vsa iz sebe. Mediji dogajanje zunaj, na ulicah prikazujejo kot nekaj, kar se mora nujno dogajati v vsakem od nas, v naši notranjosti. Ščuvanje in sipanje žveplenega sovraštva sta dosegli stopnjo, ko je mnogo ljudi prestopilo prag elementarne človečnosti, to je svojega intimnega sveta, in bi bili v imenu nasilja zoper tiste, ki se danes zavzemajo za minimalen obstoj normalnosti, pripravljeni narediti tudi nekaj strašnega. Med nasiljem in državljani je samo še policija. Brez nje bi bile že žrtve.

Prejšnjo soboto, 2. oktobra, je potekal Pohod za življenje. Sam sem se ga udeležil: prišel sem nekoliko pozno, ker je bilo napovedano, da bodo okrog 11. ure na Prešernovem trgu v Ljubljani. Pol

"Nikoli po letu 1945 še nismo bili tako blizu državljanski vojni, kar še dodatno skrbi, pa je to, da so glasovi iz SAZU ter oni s ceste vse bolj uglašeni v enotno sporočilo prevrata, nasilja in smrti."

Piše: Boštjan M. Turk*

Nekaj dni nazaj sem se v družbi nahajal na terasi enega od ljubljanskih gostišč. Bilo je opoldne. V moji neposredni bližini je sedel duhovnik. Lahko si ga spoznal na način, kot je Prešernov Črtomir spoznal moža, ki je spremljal Bogomilo:

"Talar in štola, znamenja poklica, povesta mu, da služi Nazareni (To je, Jezusu iz Nazareta" (France Prešeren, Krst pri Savici). Duhovnik je namreč nosil bel trak okoli vratu. To je v današnjem času prepoznavno "znamenje poklica". Vsak je bil sicer zatopljen v svoj razgovor, vladalo je vzdušje miru in blagohotnosti.

Nato je bilo, kot bi treščila bomba. Naokoli je prišel mladenič kakšnih dvajsetih let. Bil je v trenirki in docela sproščen. Šel je že mimo duhovnika, ko je očitno opazil bel trak na ovratniku. To ga je pritegnilo, da

Piše: Rado Pezdir*

Po ustanovitvi ekonomskega oddelka UDV in stabilizaciji prvobitnega vzporednega mehanizma se je za omrežje sestavljeno iz partije in UDV začela Operacija Liechtenstein. Po podatkih liechtensteinskega registra podjetij je bilo 10. 3. 1952 v Vaduzu ustanovljeno podjetje Colcommerce, a. g., likvidirano pa je bilo 28. 1. 1955. Po podatkih Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) za tretji odsek prvega oddelka Uprave državne varnosti (UDV) sta bila ustanovitelja dva: od stotih delnic so tri prevzeli švicarski državljan Weitnauer in njegovi sodelavci, ki so bili imenovani tudi v upravo podjetja, preostalih 97 delnic pa je obdržal tretji referat prvega oddelka SDV.

Vstop Weitnauerja in ostalih v vaduški Colcommerce je bila posledica predhodnih poslov. Namreč, kot izhaja iz letnega poročila ekonomskega oddelka UDV za leto 1951: "V dneh od 6. do 11. aprila je bil pri nas na obisku naš švicarski dobavitelj Weitnauer, ki se je interesiral za tranzit švicarskih cigare

Piše: Rado Pezdir*

Po odhodu Kavčiča (Nika; op.u.) iz Ljubljanske banke (odslej LB) ni več dokumentarnih sledi o LHB, ki bi bili dostopne v Arhivu Republike Slovenije. LHB se v dokumentaciji SDV spet pojavi šele v osemdesetih letih preteklega stoletja. Dokumentacija SDV, shranjena v arhivskem fondu ARS 1931, tehnični enoti 2554, v kateri je zbrano gradivo iz naslova operativne obdelave nemške obveščevalne službe, priča še o dveh pomembnih elementih, vezanih na LHB. Prvič, pojasnjuje, kako je bilo mogoče, da je Nemčija pristopila k ustanovitvi banke, ki je bila polna denarja iz poslov vzporedne ekonomije in je bila tudi ključni element sistema vzporednega bančništva, in drugič, daje prav poseben vpogled v načrtovanje in izvedbo likvidacij, ki jih je SDV izvajala v tujini.

Dokument SDV, ki je nastal konec marca leta 1980 na podlagi razgovora s tedanjim direktorjem predstavništva LB v Frankfurtu priča, da je bil pri njem na večerji tedanji nemški minister za finance iz vrst socialdemokrat

Piše: Boštjan M. Turk*

Če bo revija Time iskala osebo leta 2021, ji ne bo treba daleč. V dneh po 15. avgustu so namreč svet obkrožile fotografije, na katerih kultni ameriški helikopter (črni sokol) razkazuje na kolesnicah obešeno truplo domačega prevajalca (vir: https://www.youtube.com/watch?v=BAltfNItSKU), ki je servisiral Nato v času zasedbe tega, kar talibani imenujejo lastna posest: Afganistana namreč. To je v celoti spominjalo na trenutek, ko so v Italiji na neki črpalki v zrak potegnili Benita Mussolinija in njegovo ljubico Claro, kar je postala ena od najbolj znanih fotografij 20. stoletja. Gre za univerzalno sporočilo. Talibani niso ne neumni ne necivilizirani, kajti razumejo govorico simbolov. Še več: to obvladajo bolje kot Hollywood: ni namreč mogoče bolj učinkovito sporočiti, koliko je ura po odhodu ZDA in njihovih zaveznikov, kot na takšen način. Obešeni prevajalec na fotografiji je najbolj povedna zgodba leta, ki se bo čez štiri mesece izteklo. Če ni živel v času svojega ž

Piše: Rado Pezdir*

Devetdeseta leta preteklega stoletja so predstavljala še neobičajen en mejnik v delovanju Nove Ljubljanske banke. V LHB Frankfurt je črnogorsko podjetje Zetatrans, ki je delovalo v mehanizmu črnogorskega državnega tihotapstva cigaret, odprlo račun, na katerega so sredstva nakazovali kupci pretihotapljenih cigaret, italijanska kriminalna združba Sacra Corona Unita. Poslovanje NLB s kriminalnim podzemljem se je s tem šele dobro začelo. Kasneje je preiskovalna komisija Državnega zbora, ki jo je vodil Anže Logar, na plano izbrskala še več takih epizod, od pranja denarja za balkanskega kralja kokaina Darka Šarića do albanskih preprodajalcev orožja vse do surčinskega klana.

Leta 2005 je italijanski Urad za boj proti organiziranemu kriminalu vložil obtožnico zoper tedanjega predsednika črnogorske vlade Mila Đukanovića in ostale zaradi nezakonite trgovine s cigaretami. Italijani so vrhu črnogorske države in pripadnikom črnogorske organizirane združbe kriminala očitali, da so