Vojna za mir "solidarnostne prihodnosti" je tako spust v temačno globino totalitarizma, kakršnega smo poznali med letoma 1945 in 1990. Pomenil je zatiranje, poniževanje, neskončno revščino.

Piše: Boštjan M. Turk*

V Sloveniji divja strašna vojna, vojna za mir. O njej se je v nepozabnih verzih izrekel vse preveč zamolčani pesnik Janez Menart. Takole gredo njegove besede:

"Nihče ni za vojno, vsi so za mir. Vsi so za slogo, nihče za prepir. Od same ljubezni bo vsak čas granata letela s pozdravom: darilo za brata."

Izraz tako pomeni, da nekdo govori nekaj, a čisto drugače misli. V večini primerov - v domačem vsakdanjiku - to mine brez posledic. A stvar se zaplete na višji ravni: od tod poznamo pregovor "Pot v pekel je tlakovana z najlepšimi nameni". Najusodnejša raba te zveze je iz leta 1938. Tedaj je ministrski predsednik Velike Britanije, Nevile Chamberlain po podpisu münchenskega sporazuma le-tega ponosno dvigoval v zrak, pred fotografske aparate, in zagotavljal: "To pomeni mir za nas

Predstavitev knjige Vojna za mir bo v torek, 24. januarja, ob 13. uri v prostorih Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani. Vabljeni!

Piše: Boštjan M. Turk*

Knjiga Vojna za mir, ki prihaja v tem tednu med ljudi, je knjiga o Sloveniji in knjiga o Evropi. Temeljno vprašanje, ki si ga zastavlja, je, zakaj so stvari v tridesetih letih od demokratizacije Slovenije krenile narobe tako Sloveniji kot v Evropi. Knjiga je torej priročnik za razumevanje časa, v katerem smo. Prinaša odgovor na to, zakaj je prišlo do vojne v Ukrajini. Ta odgovor vidi v šibkosti Zahoda, v šibkosti, ki se je začela z največjo antropološko spremembo sodobnosti, to je z letom '68. Tedanja revolucija v Parizu in drugod po Evropi je pomenila spremembo v družbeni in predvsem v vrednostni sestavi sveta, ki ga živimo. Ker sta bili Slovenija in Jugoslavija tedaj del vzhodnega bloka, se to tedaj pri nas ni neposredno odrazilo.

Vojna za mir prinaša tudi analizo dveh najpogubnejših ideologij, ki so prizadele zahodni svet, tj. mar

"Dejstvo, da vlada stavka proti sami sebi, je dvoumno, po definiciji. Bodisi da vlada s stavko ne misli resno bodisi da ne misli resno s svojim delom. Kaj si misliti o takšni vladi, pa je retorično vprašanje."

Piše: Boštjan M. Turk*

Nobena skrivnost ni, da je sedanje dogajanje primerljivo s kaosom, ki je vladal v Jugoslaviji v zadnjih letih njenega obstoja. Stavek, ki ga je v klubu slovenskih podjetnikov izrekel Joc Pečečnik, namreč, da so nas prej ogrožale krize, zunanji tekmeci, sedaj pa nas je strah, da nas bo ubila lastna vlada, je misel, ki zelo dobro odraža, kako globoko so se "jugoslovanske" razmere samoupravnega socializma zajedle v vitalni del slovenske države. In drug podatek: da bodo v Mariboru za 87 odstotkov podražili ogrevanje stanovanj. Že se sliši, da bo prenekateri upokojenec, ki se sedaj greje pri enem samem radiatorju (ostale je spričo draginje že zaprl), proti ničli obrnil še ventil zadnjega. In ostal sam s sabo.

Kar skrbi, je dvoje: da smo v takšno stanje padli t

"Verjemi, (če hočeš)."

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovenija bo kmalu prišla v ospredje evropskega zanimanja, o tem se lahko prepriča vsak, ki podrobneje spremlja dogajanje doma. To ne bo na način, kot smo ga poznali v času prejšnje vlade. Ob 30-letnici ustanovitve lastne državnosti smo bili - resda za hipec - v središču svetovne pozornosti. Še Google je tedaj posvetil osrednji logo temu jubilejnemu dogodku. Vojna v Ukrajini (v Evropi) je Slovenijo spet prinesla na svetovni zemljevid, še posebno po obisku treh predsednikov vlad v Kijevu, sredi marca 2022. To je bil namreč zgodovinski dogodek.

Sedaj se Slovenija spet silovito uveljavlja, a to na način, ki nima nobene zveze s pozitivnimi konotacijami. Lahko namreč začnemo preštevati elemente, po katerih smo drugačni od evropskih sosed oziroma predstavljamo evropski unikum. Nekaj smo jih sicer podedovali od prej. V Franciji, Nemčiji, Avstriji, Italiji ali Španiji (in drugod) bi predsednik vrhovnega sodišča nikakor ne mogel biti nekdo, ki ne

"Je Marka Rupnika res treba vreči levom?"

Piše: Boštjan M. Turk*

Situacija v Sloveniji se slabša. Ne da bi se akterji zavedali, se približujemo razmeram, ki so sprožile državljansko vojno med letoma 1941 in 1945.

Kaj se dogaja, da smo upravičeni formulirati takšno trditev?

Najprej: v državi vlada brezvladje. Ko sem bil deset dni v Parizu, sem se zavedal predvsem ene razlike med Slovenijo in Francijo: namreč, da je Francija pravna država, Slovenija pa ne. Pravzaprav je, le biti moraš na pravi strani. To hkrati pomeni, da ni. Kajti pravica je za vse ali pa ni za nikogar. Za ljudi, ki se ne prištevajo k tranzicijski kontinuiteti, pravna državna ne obstaja. Njih zakon ne ščiti: nasprotno, tu je zato, da se uporablja proti njim. Uporablja se zato, da se ljudi najprej izloča iz javnega življenja (če so v politiki, primer Franc Kangler), potem pa še iz družbe kot takšne. Če se jim grozi, jih ustrezne institucije ne bodo zaščitile. Če nekdo na levici prijavi neko grožnjo, pa se bo zganil cel

"Tu se porajajo serije vprašanj, najprej - razumljivo - po odgovornosti avtorja in njegovi vlogi v očitanih mu spolnih zlorabah. Tudi zaradi tega mora spregovoriti, nastati mora dialog, ki naj na koncu prinese očiščenje. Seveda najprej žrtev. Samo upamo lahko, da se bo skozi katarzični proces nekega dne tudi avtorjeva umetnost vnovič pokazala v neskaljeni luči."

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovenska in evropska kultura se je znašla pred enim od najzagatnejših izzivov. Ta se reducira na vprašanje, obsoditi velikega umetnika ali ne.

Slovenci smo sicer navajeni, da velikanom duha odpuščamo spodrsljaje telesa. Sam sicer nisem tipičen Slovenec, z izjemo prav te točke. V Prešerna sem se na primer zaljubil že kot osnovnošolec. Med počitnicami v gimnaziji sem se začel njegovo poezijo učiti na pamet in ni mi šlo slabo. Do današnjih dni sem zadržal kar precej njegovih verzov, ki so mi bistveno polepšali življenje. Namen poezije namreč je, da se je učimo na pamet. Rima in meter sta iz pradavnih časo

"Roman Leljak, župan Radencev: Če bi jaz ukazal policiji, da koplje čez privatno zemljišče, bi zvezali mene, lastniki pa bi se ob kavi razgovorili pred televizijskimi kamerami."

Piše: Boštjan M. Turk*

S perspektive velikega Pariza, kjer se mudim te dni, Slovenija tako rekoč ne obstaja. V tem smislu se nismo veliko premaknili od časov osamosvojitve, pa bi se lahko. Spominjam se, ko sem začel sredi devetdesetih tu pripravljati doktorat, sem ljudi večkrat vprašal, ali vedo, kje je moja dežela. Po navadi so jo uvrščali na Daljni vzhod, tja med Mongolijo in Kitajsko, v najboljšem primeru pa nekam v mehki trebuh nekdanje Sovjetske zveze. Če sem še tako vztrajal in poudarjal, da je med Slovenijo in Francijo zgolj ena država, so me še bolj pisano gledali. Slovenija meji na Italijo, ta pa meji na Francijo, sem razlagal. Situacija je ista kot z BiH: ta meji na Hrvaško, Hrvaška pa na Slovenijo. Tu ni težav s prepoznavnostjo.

A bolj ko sem to dokazoval, večji čudak sem izpadal v očeh sogovorniko

"Z odhodom Boruta Pahorja prihaja do usodne menjave generacij v vseh vejah oblasti, in sicer z boljšega na slabše oziroma najslabše. Težko si človek predstavlja neko elito, ki bi bila bolj odtujena od realnega dogajanja, kot je ta."

Piše: Boštjan M. Turk*

"Ne boj, mesarsko klanje", ki ga napovedujejo zadnji dogodki na politični sceni, je uvod v proces, ki ga bo Slovenija še kako plačala. Oblast se osredotoča na medsebojne spopade za tranzicijske pritikline (tiste, ki so še ostale), iz aviona pa se vidi, da jih interesi državljanov niti najmanj ne zanimajo. To je še toliko pomembnejše zaradi tega, ker je supervolilno leto prineslo bistveno spremembo v kakovosti vodilnega kadra.

Poslavlja se Borut Pahor, ki je z zadnjim dejanjem, to je s pozivom k dostojnemu pokopu po vojni pobitih v Macesnovi Gorici, storil nekaj, česar pred njim ni bil zmožen storiti še nihče na njegovem položaju. To mesto je namreč slovenski Katin: v njem je več Slovencev kot v Kočevskem Rogu. Sami njegovo gesto raz

"Anžeta Logarja poznam in ga cenim in zato utemeljeno lahko rečem, da njegovo mesto ni več znotraj prve opozicijske stranke."

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovenija še nikoli ni bila dlje od svoje prihodnosti kot v teh dneh. Zdi se, da sedanja vlada ne deluje po premisleku, kaj je dobro za državljane, temveč po nekih iracionalnih silnicah, ki jih nihče ne razume.

Primer za to je minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, ki je postavil nekaj nestandardnih rekordov v zgodovini slovenskega političnega negativizma.

Človek ne more razumeti, kako so lahko nekoga, pri katerem kolerična plat prevladuje nad vsakršno drugo, vzeli za ministra za zdravje. V Ljubljani tisoče ljudi ostaja brez osebnega zdravnika, ker minister za zdravje ni sposoben urediti vprašanja osebnih zdravnikov. A mi se sprašujemo, ali so osebni zdravniki sploh potrebni, kajti nekaj desetletij življenja nas živečih jih nismo poznali. Največja obremenitev Slovenije je poleg drugih vprašanj poseganje nekdanje partijske nomenklatur

"V življenju še nisem doživel, da bi se najvišji predstavniki neke države tako neposredno sprenevedali o njeni usodi."

Piše: Boštjan M. Turk*

Težko je govoriti o sebi, a ker zadnja referendumska kampanja posega v bit tega, kar se dogaja v Republiki Sloveniji, človek ne more molčati. Dobrih štirinajst dni nazaj me je poklical Franc Kangler in me prosil, ali bi lahko v zvezi z referendumi zastopal njegovo listo. Privolil sem iz univerzalnega razloga, ker je Franc Kangler žrtev slovenskega pravosodja, kot sem tudi sam. V tej zvezi naj povem, da pripravljam natančno analizo kršitve pravice do svobode govora, kot jo je na mojem primeru izkazalo ta isto pravosodje. Dosje o tem bom posredoval veleposlaništvom držav, akreditiranih v Republiki Sloveniji.

Vendar pa v zvezi z omenjenimi dogodki izstopata dve soočenji, ki sem jima prisostvoval na nacionalni televiziji v zvezi z nedeljskimi referendumi. To je bila zame res življenjska šola. Na soočenju, ki ga je vodila Vida Petrovčič, sem imel pr

"Kot Robertu Golobu je tudi Nataši Pirc Musar vseeno, kaj, kdaj in kako kaj reče. Besede (in dejanja) nimajo teže, posledice bo itak nosilo ljudstvo. Saj se je za to odločilo."

Piše: Boštjan M. Turk*

Predsedniške volitve so bile veliko presenečenje. Namreč: človek bi ne verjel, da je v državi kritična masa tistega, kar so stari Grki poimenovali z besedo "idiotes", to je ljudi, ki niso za javno rabo.

V Sloveniji obstaja 235.000 poslovnih subjektov, ki opravljajo dejavnost v skladu z ustanovitvenimi akti (vir: Ajpes). Vsi ti subjekti zaposlujejo najmanj enega človeka, včasih pa tudi več sto. Golobova vlada je že pred volitvami v aprilu 2022 napovedala, da bo dvignila davke in zmanjšala osebne dohodke. To je Golob sam povedal v televizijskih soočenjih. Nihče, ki ni ravno prisesan na državni proračun, skozi življenje pa se ne prebija brez premoženja, ne bo volil stranke, ki mu jasno pove, da ga bo stisnila za vrat. Nihče - razen Slovenca. Ta se bo odločil za kombinirani suicid: če Golob

"Ko sta na Odmevih 10. 11. 2022 tako nastopila Aljuš Pertinač in Bojan Požar, se je na levi sprožil stampedo. Nastopajo lahko samo tisti, ki so docela uglašeni s postulati globoke države. Nihče drug se ne sme pojaviti. Vse mora biti pod kontrolo."

Piše: Boštjan M. Turk*

Svet se je v preteklem tednu spomnil 105. obletnice oktobrske revolucije. Če se je svet revolucije spomnil, so jo pri nas uresničevali. Revolucija namreč najprej predpostavlja odstranjevanje drugače mislečih, da bi se uveljavil totalitarni model, v katerem prosperira novi razred, rekrutiran iz eksekutorjev. Nihče si ne bi mislil, da bo Slovenija edina država znotraj EU, kjer se bo leta 2022 uveljavil tak princip.

Likvidacije (zaenkrat) še ne zadevajo ljudi. Zadevajo pa njihove položaje. In tu prihaja logika čiščenja do polnega izraza. Revolucionarna avantgarda, ki opravi največ likvidacij, je postala celotna vlada, skupaj z večinskim delom parlamenta, ki to logiko podpira. Vsak, ki ni naš, mora "rauss". Tako imamo v S

"V Evropi ni države, ki bi podila ministre, katerih ime je povezano z njihovo ustanovitvijo: kot tudi ne takšne, ki bi zapirala muzej lastne državnosti oziroma osamosvojitve."

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovenija postaja država, ki bi morala začeti zanimati Evropsko unijo, konkretno njene kontrolne mehanizme. Takšne države namreč v Evropi ni. Temu je tako, ker takšne vlade nismo imeli še nikoli v samostojni Sloveniji. Sile, ki jo držijo pokonci, bi lahko primerjali s tistimi, ki so poganjale vrtiljak nasilja v letih po drugi svetovni vojni. Razmere so se sicer bistveno spremenile, smo znotraj Evropske unije, v bistvu v njenem najožjem pasu (v evroobmočju in v schengnu), zato je neposredno nasilje nad državljani zaenkrat še nemogoče.

A dogaja se to, da se ukinjajo vzvodi demokracije, začenši z najobčutljivejšimi. Sedanji premier stranke Levica ni vzel v vlado kar tako. Četudi je bila pridruženi člen koalicije že pod Marjanom Šarcem, je slednji ni izkoriščal, da bi v njegovem imenu uničeva

"Mediji in Golobova vlada, oprta na Levico, ki so jo ljudje 23. oktobra dobesedno postavili pred vrata (Kordišev Miha je potegnil dobra 2 odstotka), so ustvarili ozračje sovraštva zoper dobronamerno misleče, kakršnega ta dežela ni poznala od leta 1945."

Piše: Boštjan M. Turk*

V članku prejšnji teden smo raziskovali skrivnosti slovenske forenzike, ki kdaj dobesedno mejijo na neizrekljivo. Niti slutili nismo, da se bomo že nekaj dni kasneje srečali z misterijem, ki presega ne samo slovensko, temveč tudi evropsko in svetovno branžo te znanosti. Četudi se sliši enostavno, pa to še malo ni. Ves slovenski mainstream je namreč začel krčevito poganjati mantro o pretepeni Niki Kovač, ki da so ji podkurili krogi, ki slišijo na ime prvega obrambnega ministra Republike Slovenije, trikratnega predsednika slovenske vlade, ki je celo dvakrat predsedoval Svetu Evropske unije. Mediji in tranzicijska levica nenehoma kričijo o strašnih ranah "naše Nike", a teh ran - do danes - še ni nihče videl.

V tem

"A odvetniki, mediji in pisec pričujočih vrstic niso edini, ki dvomijo o slovenski forenziki. Slednjo je zaustavljalo celo ustavno sodišče, pač v zasedbi, ki je bila še vredna njegovega imena."

Piše: Boštjan M. Turk*

Letošnje leto se je slabo začelo: izbruhnila je vojna v Ukrajini, mesec pred tem pa so začeli vnovič soditi Kristjanu Kameniku za četverni umor v Tekačevem iz daljnega leta 1997. Vojna v Ukrajini še ni končana, še manj sojenje glavnemu osumljencu v omenjeni zadevi. A perspektiva razvoja dogodkov bo naslednja: Razloga niso navedli. V pričujočem zapisu nikjer ne trdimo, da je Kamenik nedolžen ali da je kriv. Trdimo le, da je pravosodje zamudilo priložnost, da bi dokazalo eno in drugo in da je le-to dokazati danes Sizifovo delo, vnaprej obsojeno na neuspeh.

Iz spodnjega navedka lahko predvsem razberemo, kako učinkovito je to slovensko pravosodje. Le poglobiti se je treba v naslednje vrstice. Berejo se kot napet slalom za potrebe kakšnega svetovnega prvenstva: levi količek,

"Sodnice Helene Vidic Bizjak se spominjam še po tem, da je odkrito prikimavala z glavo, ko je govoril Jože Pirjevec. V bistvu: tresla je s kodri, in to je bilo naravnost groteskno, kajti gre za docela nedopustno pristranskost."

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovensko pravosodje je doseglo nov, negativni rekord. Pri tem si nikoli nisem mislil, da bom sam njegov poskusni zajec. Ampak prav tako se je naključilo. Po odločitvi ustavnega sodišča, da moja poved vsebuje negativno kvalifikacijo zgodovinarja Jožeta Pirjevca, se je sodni mlin zavrtel na novo. Sodnica, ki me je pred nekaj leti oprostila, me je sedaj obsodila. Tako je morala storiti zaradi sodbe ustavnega sodišča. A to ni najpomembnejše. Najpomembnejše je, da je Jože Pirjevec na obravnavi na prvi stopnji povedal silno nenavadno stvar. Namreč, da je inkriminirani stavek, ki je bil napisan junija 2011, vključil na zadnjo stran svoje najnovejše knjige z naslovom Glossae. In to je res storil.

Takole to izgleda:

Stvar je dobesedno never

"Vzgon, ki omogoča takšno početje, se imenuje boj zoper notranjega sovražnika. Tako Vladimir Putin kot slovensko tranzicijsko omrežje ga identificirata v tako imenovanih fašistih, kar je danes najbolj neracionalna kategorija."

Piše: Boštjan M. Turk*

V tem trenutku sta na starem kontinentu, tj. na evrazijski celini, dva izvira sovraštva, ki sejeta svoj ogenj, eden v tujini, drugi pa je premajhen za kaj takega in je zato moral svoje sovraštvo sejati zgolj znotraj lastne države.

V mislih imamo Ljubljano in Moskvo oziroma Slovenijo in Rusko federacijo.

Bližnji pogled na obe državi namreč odkrije, da imata dvoje skupnih imenovalcev, ki jih ne bomo srečali nikjer drugje. To je, da se oblast ne sme menjati, da je v enih samih rokah treba nujno in na vsak način vzdrževati tiste monopole, ki omogočajo daljnoročno ohranitev oblasti. Tu gre predvsem za medijski, pravosodni in deloma tudi gospodarski monopol. Ne Putin ne slovensko tranzicijsko omrežje ne moreta dopustiti, da bi se njuna oblast v

"Rusija je bila vojaško poražena in tega ne more več z ničemer prikriti. Skupaj z njo je bila poražena tudi zahodnoevropska desnica, kar je najbolj tragičen trenutek v tej zgodbi."

Piše: Boštjan M. Turk*

Z zaprositvijo Ukrajine za članstvu v Natu, skupaj z razglasitvijo štirih ukrajinskih regij za ruske, se začenja najbolj nepredvidljivo obdobje v času nas živečih. Rusija je bila vojaško poražena in tega ne more več z ničemer prikriti.

Skupaj z njo je bila poražena tudi zahodnoevropska desnica, kar je najbolj tragičen trenutek v tej zgodbi. Dejstvo je, da je evropska desnica propagirala Vladimirja Putina, in to še celo v času vojne. Tak primer je Jordan Petersen, tak primer je bil Eric Zemmour. Ko sem bil leta 2015 na obisku pri Stéphanu Courtoisu, mi je povedal, da Putin finančno in tudi sicer podpira Nacionalno fronto Marine Le Pen.

Za tem se skriva globoka iluzija, da bo Putin ohranil tako imenovane zahodne vrednote, to je vrednote evropske civilizacije. Putin resda nastopa zoper

"Rusija je dežela velikega nasilja in krvavih prevratov, ki pa so vsaj v 20. stoletju vplivali na dogajanje v Evropi. Ne smemo pozabiti, da bomo prav v prihodnjem mescu obeležili 105. obletnico oktobrske revolucije, ki je ideologijo komunizma prinesla tudi v Slovenijo in z njo napolnila brezna Kočevskega Roga in drugih morišč po Sloveniji."

Piše: Boštjan M. Turk*

Generacije, rojene po drugi svetovni vojni, še nikoli nismo bile priča tako nepredvidljivim razmeram. Padec berlinskega zidu je bil pričakovan. Napad Putina na Ukrajino se je zgodil s stališča strateške ocene v Moskvi, da je Evropa tolikanj slaba, da si Ruska federacija to lahko dovoli. Ob tem ne smemo spregledati dejstva, da je leta 2001 sam Vladimir Putin uradno zaprosil za članstvo v Evropski uniji in Nato. Evropa je prošnjo za članstvo zavrnila iz preprostega razloga, ker je bila takrat v zenitu svoje moči.

K temu je pomembno prispevala Nemčija, ker je bila tedaj pod kanclerskim žezlom Helmutha Kohla. Ukrajina je sestavn

"Je Slovenija na poti, da postane novi Bejrut?"

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovenska država postaja ladja, ki je naluknjana v vse preveč točkah. Predsedniku vlade za to očitno ni mar. Plačali bomo sedemdeset milijonov evrov za odškodnino za oklepnike boxer, ne da bi se javnost sploh zganila. To utegnemo preživeti, ne bomo pa preživeli množične invazije migrantov, ki prečkajo južno mejo. V tem in onem smislu besede. Pri tem se v slovenski javnosti sploh ne zastavlja vprašanje, za kaj gre in kako usodna bo ta reč. Bodo prišleki kdaj sobivali z nami na nekonflikten način?

Vprašanje je več kot na mestu. Zakaj?

Zato, ker se prišleki obravnavajo na nestrokoven način, kot slepi eksperiment, pri čemer se zanemarja ne samo izhodiščne zakonitosti dogajanja, temveč tudi samo terminologijo. Da bi ne bili preveč abstraktni, povejmo, da je to nekaj podobnega, kot če bi pri vremenski napovedi poslušali o približevanju anticiklona, z območja Azorov pa bi se k nam tihotapilo veliko sklenjeno območje nizk