"Nepozabna preteklost neke iluzije."

Piše: Boštjan M. Turk*

Politična slika Evrope se po 24. februarju 2022 nepovratno spreminja. Če je stari kontinent prek Bruslja prej obvladovala os Pariz-Berlin, se sedaj ustvarjajo nova, bistveno bolj funkcionalna zavezništva. Odločilna je bila pot treh premierjev, Mateusza Morawieckega, Petra Fiale in Janeza Janše k Volodimirju Zelenskemu v Kijev, 15. marca 2022. Ta pot je bila več kot izraz globoke solidarnosti z ukrajinskim ljudstvom. Pomenila je spremembo v razmerjih moči, saj je Vzhodna Evropa prvič na tako odmeven način pokazala zahodu, kako je treba ravnati in kam je treba usmeriti prihodnjo pozornost. To je bila neposredna vključitev Ukrajine v Evropsko unijo, saj so trije voditelji pokazali, da so pripravljeni tvegati življenje, da bi Evropa razumela, kako pomembna bitka za njo samo se bije na ukrajinskih tleh, ne nazadnje, da bi doumela, da je vojna za Ukrajino vojna za Evropo.

Šlo je za popravljanje stare napake. Javna skrivnost je, da

"Robert Golob je prinesel osvoboditev in svobodo za vse. Ni še en mesec na oblasti, ko se je ta svoboda začela uresničevati na, recimo temu nenavaden, trockističen način. To je svoboda, ki ni svoboda, ampak je tisto, kar si jaz predstavljam pod tem. To pa je lahko vse, tudi čisto nasprotje dejanskega pomena besede. Kot pri feminizmu v interpretaciji Levice."

Piše: Boštjan M. Turk*

Gilbert Collard je eden od najbolj znanih francoskih odvetnikov. V analizi predsedniških volitev v Franciji je prišel do spoznanja, ki ga lahko vsak podpiše z obema rokama:

"Vsi totalitarni sistemi se začnejo s trgovanjem besed. Lenin je to odlično razumel, saj je bil prvi, ki je začel kupčevati z njimi. Trocki je svoj časopis imenoval Pravda, Resnica. To je bila prva goljufiva prisvojitev pomena neke besede. Od takrat se to nadaljuje, danes pa je ta vrsta zlorabe v celoti preniknila v našo zavest.Gre za nepovratno okvaro."[1]

Najsi nova koalicija to hoče ali ne, gornja formula zgolj potrjuje, kako blizu to

"Med memorandum in žvečilko obstaja močan skupni imenovalec, kolikor nenavadno se to sliši. Skupina, ki je v imenu svobode prišla na oblast, je prepričana, da se lahko vede tako, kot hoče. To tudi počne, ne upoštevaje nobenega od pravil, ki določajo življenje v širši in ožji skupnosti ..."

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovenija spet prihaja na zemljevid Evrope. Le da tokrat ta zemljevid ni nič drugega kot škandalozna kronika, z visoko odmevnostjo na mednarodnem področju. Evropo je namreč dosegla novica o tem, da sta dva od nekdanjih predsednikov države pripravila memorandum, s katerim pozivata k prenehanju oboroževanja ukrajinske vojske. To hkrati pomeni, da si želijo ruske zmage. To sta bila Danilo Türk in Milan Kučan, pod njuno razmišljanje pa se je podpisalo nekaj ljubljanskih intelektualcev, pretežno tistih, ki sicer polnijo dokumente s takšnimi vsebinami. Tranzicijski mediji jih imenujejo prestižni akademiki: mi se sklicujemo na njihov izvor in na njihov pretežni delokrog. Oba sta vez

"Ogromna premoženja, ki so bila ustvarjena v mrtvih kotih zakonodaje, nimajo samo osebnih, temveč nacionalne apetite. Ljudje iz predmestij regionalnih središč si krčevito želijo upravljati z državo in mediji. Radi bi se igrali državo, njenimi mediji, njeno usodo."

Piše: Boštjan M. Turk*

Smrt in spomini. Koronsko obdobje je še posebno zaznamovano z večno spremljevalko človeštva, z onim žolnirjem, ki ga upodabljajo s koso na rami.

Sam sem prizadet, ker so se poslovili trije ljudje, ki so se močno dotaknili mojega življenja. Niso vsi umrli zaradi pandemije, eden pa je. Profesor na prestižni ameriški univerzi Yale Ivo Banac je priskrbel spremno besedo za mojo knjigo Kota 101 (2018) in tudi napisal priporočilo za mojo izvolitev v naziv na ljubljanski univerzi. Ni ga več. Prav tako se je poslovil Ante Glibota, moj pariški znanec in eden od najbolj razgledanih ljudi, kar sem jih imel priložnost spoznati. In sedaj je odšel Boris Pahor, ki je vodil tiskovno konferenco ob izidu Razdalj do svet

Ob smrti tržaškega pisatelja in misleca Borisa Pahorja:

V 80. letih 20. stoletja je to, kar je Boris Pahor poprej počenjal desetletja v zamejstvu in s tem povzročal bolestno zalezovanje in šikaniranje s strani Udbe in matičnega režima, z vso silo pljusknilo v matico, v njeno ljubljansko središče, kjer je Nova revija, med drugim, na svoj jambor obesila Borisovo oz. Zalivovo zastavo Edvarda Kocbeka in slovenskega nacionalnega vprašanja. Tako je Zaliv po letih in letih prepovedi plovbe v matico, v simbolnem pomenu, s kapitanom Borisom Pahorjem ob jamboru zmagoslavno priplul v Ljubljano in tam tudi ostal. To se ni izpričalo samo v posledični demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, v prehodu našega naroda v suvereno in mednarodno priznano nacijo, ampak tudi v posebnem in izjemnem statusu, ki ga je že za svojega življenja dobila osebnost pisatelja Borisa Pahorja v našem in evropskem prostoru, v naši nacionalni biti in nacionalni zgodovini.

In tu bo, kot eden najpomembnejših Slovenc

"Politika novih obrazov že daje otipljive rezultate. Kdor namreč v globino pozna slovenski prostor, si lahko zastavi samo eno, temeljno vprašanje. Ali bo šel Robert Golob, skupaj z Levico in SD, v demontažo slovenske države ali se bo tega vzdržal."

Piše: Boštjan M. Turk*

Prvič v tridesetih letih se namreč dogaja, da ima nekdo možnost narediti nekaj takega. Demontaža države ne pomeni razgradnje ograje na južni meji. To je tako rekoč opomba pod črto, kajti Hrvaška bo prej ali slej vstopila v schengenski sistem in bo slovenska meja postala irelevantna. Razstavitev države pomeni demontirati tiste mehanizme, ki Sloveniji omogočajo, da je njena kupna moč - na primer - spet višja kot pri ostalih državah, ki so izšle iz železne zavese. Boljši smo od Slovakov, Čehov, Poljakov, Madžarov in drugih. Imamo največjo gospodarsko rast in najmanjšo brezposelnost v novejši zgodovini. "Socializem", ki ga prek podpredsednice državnega zbora (Nataše Sukič, poslanke Levice, op.u.) - in koalicijske pogodbe

"Bodo bicikliste pred parlamentom zamenjale vile in sekire?"

Piše: Boštjan M. Turk*

Nobeno pretiravanje ni, če ugotovimo, da nastajajoča koalicija vstopa v vojno z večinskim segmentom slovenskega prebivalstva, se pravi s tistim, ki je državo pripeljal na 90 odstotkov povprečja bruto družbenega proizvoda držav Evropske unije. Ti ljudje hodijo v službe, odgovarjajo za svoje delo in ustvarjajo premoženje. Sedaj bi jih stranka, ki je na volitvah komaj dosegla parlamentarni prag, z davki oropala, ponižala in pognala v tujino.

Ta refleks se je sprožil že med državljansko vojno 1941-1945, kasneje pa pripeljal do tega, da je bila Slovenija leta 1990 na slabi tretjini avstrijskega BDP, da o vseh travmah, ki jih je stranka, kateri je Levica po vrednostnem sistemu danes najbližja, sploh ne govorimo. Komunistična partija Slovenije, na katere dediščino se najraje sklicuje prav Levica, je razumela zgolj jezik sile, ki ga je ves čas tudi uveljavljala.

Od tod poznamo Teharje, Rog in druga morišča; c

Objavljamo popravek na članek "Dokumenti in druga dejstva: kako je ekipa Odmevov cenzurirala Golobovo plačo in potem so še strahopetno lagali", objavljen 11. 5. 2022:

Cenzure v Odmevih ni bilo

Ekipa Odmevov v Odmevih dne 15. 4. 2022 ni cenzurirala Golobovih plač oziroma dohodninske napovedi in tudi ni potem še strahopetno lagala o tem, kot napačno navaja članek na spletnem portalu Pozareport.si.

V članku na spletnem portalu Pozareport.si je bil objavljen le del dopisovanja, pomemben del razčiščevanja, ki vključuje dodatno korespondenco med uredniki, in ugotovitve sestanka, na katerem so sodelovali Jadranka Rebernik, Tadeja Anžlovar, Peter Gregorčič, Andrej Grah Whatmough, Gašper Petovar, Rosvita Pesek, Aleš Malerič, Vesna Pfeiffer in Igor E. Bergant, pa izpušča.

Na tem sestanku je tudi avtor domnevno cenzuriranega prispevka Gašper Petovar večkrat potrdil, da v omenjenem primeru nikakor ni šlo za cenzuro. Potrdil je, da smo se na jutranjem uredniškem sestanku dogovarjali za širše zamišl

"Slovenci smo postali dediči treh stvari: parlamentarnih volitev 24. aprila 2022, vojne v Ukrajini in korone.

Vse nekako slišijo na isti skupni imenovalec, to je na nedokončano tranzicijo in medijski totalitarizem, povezan z njo."

Piše: Boštjan M. Turk*

Za kaj gre? V sredo, 11. maja 2022, sem bil gost oddaje Pressklub studia Z1 v Zagrebu (na tej povezavi). Te oddaje po gledanosti presežejo informativne programe slovenskih televizij, preprosto zato, ker je Hrvaška bistveno večja od Slovenije. V oddajo me je povabil legenda tamkajšnjega novinarstva Tihomir Dujmović. On je ob koncu osemdesetih let, še v totalitarizmu, odpiral prve pomembne teme. Tako je napravil oddajo o Alojziju Stepincu (1989), ki jo je tedanja HRT zavrnila, a je vzbudila pozornost drugje. Nemška televizija je namreč našpičila ušesa, dokumentarec podnaslovila in ga poslala v svet. Rojen je bil fenomen Alojzija Stepinca, mučenca titoističnega režima. Dujmović je tudi avtor mnogih knjig, na primer tiste o tragediji hrva

Objavljamo popravek članka "Ko obrambno ministrstvo čaka Šarca in Črnčeca: sezname za čistko in odstrel naj bi osebno delal Roland Žel", objavljenega 9. maja 2022:

"Ne drži, da pripravljam kakršnekoli sezname za (kadrovski odstrel) in čistko, ki naj bi jo, o čemer tudi ne vem nič, za Roberta Goloba na Ministrstvu za obrambo, pripravljal Damir Črnčec."

Roland Žel

Volitve so pokazale, da v Sloveniji obstaja ne samo močan, temveč prevladujoč iracionalni sentiment, nekakšna privatna podzavest v javni uporabi, ki ravna na docela nepredvidljiv način, z enim skupnim imenovalcem. To je, da je uperjen zoper zdravi razum.

Piše: Boštjan M. Turk*

Zgolj na ta način si lahko pojasnimo, kako je Gibanje Svoboda postavilo rekord v osvojitvi poslanskih mandatov. Te volitve namreč niso bile tisto, kar bi po svojem bistvu morale biti, to je racionalno izrekanje za politične programe, ki naj zagotovijo boljše življenje večini. To bi bil edini možni kriterij, še posebno spričo dveh nevarnosti, ki sta nova okoliščina sedanjega časa. Ob prejšnjih volitvah, leta 2018, o tem namreč ni bilo ne duha ne sluha. Tu sta namreč korona in vojna v Ukrajini.

Kabinet, ki se bo podpisal pod vlado Roberta Goloba, napoveduje dodatno destabilizacijo političnega prostora, ne samo v Sloveniji, temveč regionalno, s potresnimi sunki v evropski prostor. Za kaj gre? Ena od prvih izjav bo

Nedeljske volitve so Slovenijo spet postavile na zemljevid sveta, ne v najboljšem smislu. Nikjer v Evropi namreč ni mogoče zmagati z ustanovitvijo instant politične stranke dober mesec pred volitvami. To je nemogoče v Veliki Britaniji, prav tako v Franciji, v Nemčiji, na Poljskem in v naši neposredni soseščini, v Italiji, v Avstriji, na Madžarskem, pa na Hrvaškem.

Piše: Boštjan M. Turk*

Nikjer na svetu se tudi še ni zgodilo, da je volitve odločila stranka, ki se je zavzemala za zvišanje davkov in znižanje plač. Sami smo pisali o kanibalizmu Golobovega Gibanja Svoboda, ki da bo pogoltnil konkurenčne stranke. To se je tudi zgodilo, vendar s pospeškom v nekoliko nenavadno, da ne rečemo frenetično-histerično smer. Svoboda je v številu dobljenih glasov postavila rekord v življenju slovenske parlamentarne demokracije. Žal je ta rekord lahko pozitiven zgolj v preštetih glasovih, pa še tu, recimo, ima zdrava pamet zadržke.

Če vendarle sprejmemo rezultat državne volilne komisije, potem lahko

Objavljamo zanimivo povolilno raziskavo agencije Valicon, ki naj bi dokazovala, kako je skoraj polovica udeležencev nedeljskih prelomnih parlamentarnih volitev dejansko volila taktično. Prevladalo naj bi namreč t. i. taktično glasovanje v smeri k vodilnima strankama, Golobovemu Gibanju Svoboda in Janševi SDS, in tako naj bi, povedano drugače, tokrat skoraj polovica slovenskih volivcev volila za politično stranko, ki ni njihova iskrena, prva izbira ... (Bojan Požar)

Več pa si lahko preberete tukaj.

"Moralni propad zahoda in vojna na njegovi meji sta tako rekoč garancija, da se bomo nekoč zbudili v jutro, ki bo docela drugačno od prejšnjega dne.

Ko bomo ugotovili, da smo ostali ne samo brez spola - ampak brez tistega, kar spol sploh omogoča - brez življenjske normalnosti."

Piše: Boštjan M. Turk*

Vojna v Ukrajini je zahodni civilizaciji prinesla bistveno sporočilo. To ni pozitivne narave, karkoli si že mislimo o vsem. Zahodnoevropska družba je v desetletjih po kulturni revoluciji 1968 degenerirala. Svingerski klubi so pred epidemijo covida šteli več pripadnikov, kot so jih imele nedeljske maše. To velja za Francijo, pogojno tudi za Nemčijo. Italijani bi rekli: "Se non è vero, è ben trovato." Če že ni res, se pa dobro sliši.

Model zahodne družbe razpada v splošni dekadenci. Treba ga bo postaviti na novo, upoštevaje stare vrednote. Po drugi strani pa je videti, da je antipod liberalnemu libertarijanstvu zgolj totalitarna družba, kakršno uteleša Vladimir Putin. K sreči pa so možni k

"Spričo razvoja dogodkov se morda tega scenarija sploh ni bati. Puška ne bo letela v koruzo, ker ne bo mandata za to. Putinov in Kučanov model vsak dan dokazujeta, da postajata neučinkovita.

Če bodo to pokazale volitve, ki bodo tako rekoč na predvečer praznika Osvobodilne fronte, je slovenski narod očitno dozorel za novo kvaliteto. Čas bi že bil."

Piše: Boštjan M. Turk*

Ruska križarka Moskva ni (bila) samo simbol ruske imperialne politike, temveč jo je mogoče z veliko sreče uporabiti tudi za osvetlitev domačih (slovenskih) razmer.

Kako tudi da ne?

Tako Vladimir Putin kot Milan Kučan, ki je vrhovni pokrovitelj tranzicijske združbe, s katero upravljajo Slovenijo, sta hodila v iste šole in osvajala isti vrednostni sistem. Kdorkoli želi uspevati v Rusiji – ali je želel uspeti v Sovjetski zvezi – se je moral izreči za postulate, ki jih je oblikovala sovjetska partija. Nič drugače ni bilo v Jugoslaviji. In nič drugače ni bilo (do nedavnega) v Sloveniji.

Kdor je hotel uspeti v takšnem siste

Objavljamo Prikaz nasprotnih dejstev, ki nam ga je, po objavi odmevnega članka z naslovom "Ekskluzivno, dokumenti: povezani tožilec naj bi rešil Čeferina pred kazenskim pregonom, zaradi kandidature na Uefi" (Požareport, včeraj, 12.4.2022), posredovalo Specializirano državno tožilstvo:

Spoštovani,

v zadevi, na katero se navezujete v vašem članku, kazenski postopek teče že od leta 2015 dalje. Vaš članek očitno temelji na dopisu in tudi navedbah, ki vam jih je posredovala oseba, ki jo navajate kot avtorja navedenega dopisa in ki v navedeni kazenski zadevi nastopa kot obtoženi. Težava njegovih navedb je v tem, da le-te niso skladne z dejanskimi dokazi, izvedenimi v kazenskem postopku, kar bi lahko neposredno zaznal tudi vsak obiskovalec predmetnih glavnih obravnav, saj je bilo celotno sojenje zoper obtoženega javno dostopno.

Najprej je glede na vaše navedbe o višini obsodilne sodbe, ki je bila izrečena obtoženemu, na katerega se sklicujete, potrebno poudariti, da je bil slednji obsojen na

Piše: Boštjan M. Turk*

Bolj ko so volitve blizu, večja je nervoza na strani tranzicijske levice. Razlogov za to je kar nekaj, in to temeljnih. Najprej je tu dejstvo, da se notranje razmere, ki so privedle do odstopa Marjana Šarca, niso niti najmanj uredile. Nasprotno, poslabšale so se. Šarčevo vlado je odneslo pomanjkanje večine v parlamentu, ki jo je na začetku še zagotavljala Levica, potem pa ne več. To je bilo v premem sorazmerju s spori, ki so nastajali znotraj koalicije. Če pogledamo izjave protagonistov ob Šarčevem odstopu, vidimo, da so imeli vsi dovolj drug drugega.

To združbo je za silo dve leti v opoziciji povezovala formula "samo da ni Janša", a bliže ko so volitve, manj učinka ima ta prijem.

Ta teden smo brali, da bo mandatar pravzaprav Zoran Janković (vir). Da pride do tega, mora tranzicijska levica vnovič zmagati, kar je vse prej kot enostavno. A Zoran Janković je čarovniška rešitev – zajec iz klobuka! – zato, ker prva logična antinomija, ki je podrla Šarčevo vlado, sploh

"Večje mobilizacije volivcev, kot je ta, da jim napoveste znižanje plač in dvig davkov, si namreč preprosto ni mogoče misliti. Če ima človek deset gramov pameti, bo odšel na volišče – ne zaradi Nikinega kombija – temveč zaradi elementarnega občutka za preživetje. Vprašanje je: biti ali ne biti. Ljudje zunaj Ljubljane, ki večinoma živijo v hišah, bodo finančno propadli, če se gospodje z banano in njim pridružen zbor povzpne na oblast. Za preživetje Slovencev je šlo pri plebiscitu, očitno bo šlo 24. aprila spet."

Piše: Boštjan M. Turk*

Prvo predvolilno soočenje predsednikov strank na Pop TV je postreglo v vrhunskimi presenečenji. V resnici si je Alenka Bratušek prislužila nominacijo za vnovičen nastop na CNN, tako originalna je bila. Ne smemo pa ji delati krivice in pozabiti na druge, ki so prispevali k neponovljivosti njenega nastopa.

Po krivici je bilo sicer na družbenih omrežjih mogoče zaslediti ocene o tem, da je to "trio-adio", ker je docela razglašen. To ni res: Alenka Bratušek j

"Nam pa preostane eno zadovoljstvo: če to zadovoljstvo je? Da živimo po 30 letih v času, v katerem se vnovič ustvarja zgodovina. Slava herojem!"

Piše: Boštjan M. Turk*

Vsaki generaciji je dano doživeti vojno. Sam sem jo doživel leta 1991, Evropa si tedaj ni mogla predstavljati, da bo po padcu železne zavese leta 2022 izbruhnila nova.

V Sloveniji, ki preko sedanje vlade postaja pomemben akter dogodkov, doživljamo vsakič novo vojno, ko gre nekdanji nomenklaturi pod Kučanovo taktirko za oblast. In zato jim gre. Nezaslišan škandal, ki je izbruhnil prav na dan, ko nastajajo te vrstice, je najboljša potrditev te teze. Zapreti so nameravali Bojana Požarja, človeka, ki je razkrival tranzicijsko zakulisje. V tem trenutku še ne vemo, kako se bodo stvari razpletle, a bomo o njih vsekakor poročali. A ne samo to: zaprtje Bojana Požarja 30 dni pred volitvami bi pomenilo uverturo v konec svobode govora, v diktaturo. Čakamo predstavnike Kula in Golobove Svobode, da to nemudoma obsodijo. Čakamo.

A pr

"V tem trenutku se prihodnosti ne da napovedovati, gotovo je le eno, svet, ki so ga intenzivno postavljali na glavo – je tam tudi pristal."

Piše: Boštjan M. Turk*

Agresija na Ukrajino bo kmalu "proslavila" prvo, žalostno in strah zbujajočo obletnico. En mesec od napada. To je dovolj časa, da nekatere stvari postanejo jasne.

Najprej: Vladimir Vladimirovič Putin se je zmotil o naravi te vojne. Menil, da bo njegova vojska vkorakala in prevzela oblast, ko bo Volodimir Zelenski zapustil državo. Pri tem je bil enakih misli z Zahodom: ta je prek ZDA prvi dan vojne predsedniku Ukrajine ponudil letalo za evakuacijo in azil.

Ušteli so se eni in drugi: Zelenski je odgovoril na način velikih ljudi: "Ne potrebujem prevoza in zaščite, temveč orožje, da branim svojo domovino."

Putinova naslednja napaka je bilo prepričanje, da bo kopičenje ogromne rezerve tujih valut in obveznic zavarovalo Rusijo pred morebitnimi gospodarskimi sankcijami. Kolikor neverjetno se to sliši, ni razumel mednarodnega ban