"Nikoli po letu 1945 še nismo bili tako blizu državljanski vojni, kar še dodatno skrbi, pa je to, da so glasovi iz SAZU ter oni s ceste vse bolj uglašeni v enotno sporočilo prevrata, nasilja in smrti."

Piše: Boštjan M. Turk*

Nekaj dni nazaj sem se v družbi nahajal na terasi enega od ljubljanskih gostišč. Bilo je opoldne. V moji neposredni bližini je sedel duhovnik. Lahko si ga spoznal na način, kot je Prešernov Črtomir spoznal moža, ki je spremljal Bogomilo:

"Talar in štola, znamenja poklica, povesta mu, da služi Nazareni (To je, Jezusu iz Nazareta" (France Prešeren, Krst pri Savici). Duhovnik je namreč nosil bel trak okoli vratu. To je v današnjem času prepoznavno "znamenje poklica". Vsak je bil sicer zatopljen v svoj razgovor, vladalo je vzdušje miru in blagohotnosti.

Nato je bilo, kot bi treščila bomba. Naokoli je prišel mladenič kakšnih dvajsetih let. Bil je v trenirki in docela sproščen. Šel je že mimo duhovnika, ko je očitno opazil bel trak na ovratniku. To ga je pritegnilo, da

Piše: Rado Pezdir*

Po ustanovitvi ekonomskega oddelka UDV in stabilizaciji prvobitnega vzporednega mehanizma se je za omrežje sestavljeno iz partije in UDV začela Operacija Liechtenstein. Po podatkih liechtensteinskega registra podjetij je bilo 10. 3. 1952 v Vaduzu ustanovljeno podjetje Colcommerce, a. g., likvidirano pa je bilo 28. 1. 1955. Po podatkih Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) za tretji odsek prvega oddelka Uprave državne varnosti (UDV) sta bila ustanovitelja dva: od stotih delnic so tri prevzeli švicarski državljan Weitnauer in njegovi sodelavci, ki so bili imenovani tudi v upravo podjetja, preostalih 97 delnic pa je obdržal tretji referat prvega oddelka SDV.

Vstop Weitnauerja in ostalih v vaduški Colcommerce je bila posledica predhodnih poslov. Namreč, kot izhaja iz letnega poročila ekonomskega oddelka UDV za leto 1951: "V dneh od 6. do 11. aprila je bil pri nas na obisku naš švicarski dobavitelj Weitnauer, ki se je interesiral za tranzit švicarskih cigare

Piše: Rado Pezdir*

Po odhodu Kavčiča (Nika; op.u.) iz Ljubljanske banke (odslej LB) ni več dokumentarnih sledi o LHB, ki bi bili dostopne v Arhivu Republike Slovenije. LHB se v dokumentaciji SDV spet pojavi šele v osemdesetih letih preteklega stoletja. Dokumentacija SDV, shranjena v arhivskem fondu ARS 1931, tehnični enoti 2554, v kateri je zbrano gradivo iz naslova operativne obdelave nemške obveščevalne službe, priča še o dveh pomembnih elementih, vezanih na LHB. Prvič, pojasnjuje, kako je bilo mogoče, da je Nemčija pristopila k ustanovitvi banke, ki je bila polna denarja iz poslov vzporedne ekonomije in je bila tudi ključni element sistema vzporednega bančništva, in drugič, daje prav poseben vpogled v načrtovanje in izvedbo likvidacij, ki jih je SDV izvajala v tujini.

Dokument SDV, ki je nastal konec marca leta 1980 na podlagi razgovora s tedanjim direktorjem predstavništva LB v Frankfurtu priča, da je bil pri njem na večerji tedanji nemški minister za finance iz vrst socialdemokrat

Piše: Boštjan M. Turk*

Če bo revija Time iskala osebo leta 2021, ji ne bo treba daleč. V dneh po 15. avgustu so namreč svet obkrožile fotografije, na katerih kultni ameriški helikopter (črni sokol) razkazuje na kolesnicah obešeno truplo domačega prevajalca (vir: https://www.youtube.com/watch?v=BAltfNItSKU), ki je servisiral Nato v času zasedbe tega, kar talibani imenujejo lastna posest: Afganistana namreč. To je v celoti spominjalo na trenutek, ko so v Italiji na neki črpalki v zrak potegnili Benita Mussolinija in njegovo ljubico Claro, kar je postala ena od najbolj znanih fotografij 20. stoletja. Gre za univerzalno sporočilo. Talibani niso ne neumni ne necivilizirani, kajti razumejo govorico simbolov. Še več: to obvladajo bolje kot Hollywood: ni namreč mogoče bolj učinkovito sporočiti, koliko je ura po odhodu ZDA in njihovih zaveznikov, kot na takšen način. Obešeni prevajalec na fotografiji je najbolj povedna zgodba leta, ki se bo čez štiri mesece izteklo. Če ni živel v času svojega ž

Piše: Rado Pezdir*

Devetdeseta leta preteklega stoletja so predstavljala še neobičajen en mejnik v delovanju Nove Ljubljanske banke. V LHB Frankfurt je črnogorsko podjetje Zetatrans, ki je delovalo v mehanizmu črnogorskega državnega tihotapstva cigaret, odprlo račun, na katerega so sredstva nakazovali kupci pretihotapljenih cigaret, italijanska kriminalna združba Sacra Corona Unita. Poslovanje NLB s kriminalnim podzemljem se je s tem šele dobro začelo. Kasneje je preiskovalna komisija Državnega zbora, ki jo je vodil Anže Logar, na plano izbrskala še več takih epizod, od pranja denarja za balkanskega kralja kokaina Darka Šarića do albanskih preprodajalcev orožja vse do surčinskega klana.

Leta 2005 je italijanski Urad za boj proti organiziranemu kriminalu vložil obtožnico zoper tedanjega predsednika črnogorske vlade Mila Đukanovića in ostale zaradi nezakonite trgovine s cigaretami. Italijani so vrhu črnogorske države in pripadnikom črnogorske organizirane združbe kriminala očitali, da so

Piše: Rado Pezdir

Janez Zemljarič je funkcijo načelnika SDV (Službe državne varnosti; op.u.) nastopil leta 1974. To je bilo v času, ko so znotraj slovenske SDV in med slovensko na eni ter srbsko in zvezno SDV na drugi strani divjali bizarni spori in spletke, povzročene z razkritjem Kavčičevega vzporednega bančništva na LB in financiranja oboroževanja Teritorialne obrambe. Posel, ki ga je izvedel Kavčič (Niko; op.u.), je bil kreditna piramida, ki je nepričakovano eksplodirala v obraz slovenski partiji skupaj z izmišljenimi trditvami, da se slovenska partija pripravlja na odcepitev. Ta obveščevalno - politično - bančni kaos je razreševal Zemljarič. Če ne prej, mu je takrat postalo popolnoma jasno, da pod socialistično ekonomijo tli kapitalistična ekonomija, ki jo upravljata in nadzorujeta vrh partije in SDV.

Iz SDV je Zemljarič prešel na izvršilni nivo. Med letoma 1980 in 1984 je bil predsednik Izvršnega sveta Skupščine SRS, med letoma 1984 in 1989 pa podpredsednik Zveznega izvršnega sve

"Ko vojak na bojišču, konkretno slovenski vojak Tone Baznik, razume vojaško in politično-strateško situacijo na terenu bolje kot njegov generalštab, je nekaj temeljno narobe."

Piše: Boštjan M. Turk

Združene države Amerike (in zahodne države) doživljajo trenutke, ki spominjajo na prizore iz Apokalipse zdaj, kultnega filma Francisa Forda Coppole iz leta 1979. Film je pripovedoval zgodbe o vietnamski vojni, zelo podrobno in brez iluzij. Kritiki so se strinjali, da je močno realističen: tisto, kar še danes vidimo na platnu, se je, upoštevaje različnost okoliščin, tudi v resnici dogajalo.

V štirih desetletjih je tehnologija toliko napredovala, da je posrednik največjih grozljivk lahko vsak, ki ima kamero mobilnega telefona. Tako so mediji v četrtek, 26. 8., v svet poslali videoposnetke pokola, kakršnega slovenske oči niso videle od masakra na Ulici Vase Miškina 27. 5. 1992 v Sarajevu (https://www.youtube.com/watch?v=YFcngF_9w0M). Dogodek na letališču v Kabulu (točneje pred vhodom vanj) bo

Objavljamo - po navedbah uredništvu znanega vira - najnovejše pismo Petra Žureja, zdaj že razvpitega ravnatelja Osnovne šole Prebold (znanemu po tem, da je marca letos od ministrstva za izobraževanje, znanost in šport pisno zahteval posebne "znanstvene dokaze" o tem, da "virusi širijo bolezni"), namenjeno vsem zaposlenim na šoli in staršem tamkajšnjih osnovnošolcev.

Nekateri naj bi to pismo dobili že včeraj, torej v nedeljo, pri spodaj objavljeni kopiji pa gre za posnetek pisma iz mobilnega telefona (Požareport):

"Prevladujoči diskurz v Sloveniji je – kolikor ga beležijo mediji – na ravni svinčenih 70. let prejšnjega stoletja."

Piše: Boštjan M. Turk

Slovenija je večinsko nagnjena v "levo". Ta deviacija se je začela z marksistično revolucijo leta 1941, se vzpostavila kot absolutna norma leta 1945 in nekoliko popustila v 90. letih, da bi se od drugega desetletja 21. stoletja vnovič vzpostavila v ideološki ekskluzivnosti, kakršno smo poznali v časih trdega socializma. Dokaz sta dve trdnjavi, ki sta ostali nespremenjeni: Delo in RTV Slovenija. In njima prikimajoči večinski mediji. Prevladujoči diskurz v Sloveniji je – kolikor ga beležijo mediji – na ravni svinčenih 70. let prejšnjega stoletja.

Sredi tega časa je Stane Dolanc, mentor Milana Kučana, dejal: "V Jugoslaviji smo na oblasti komunisti, če bi mi ne bili, bi to pomenilo, da je nekdo drug. A to se ni zgodilo in se tudi nikdar ne bo zgodilo."

Vse, kar se dogaja na javni sceni, je poravnano z Dolančevo ugotovitvijo: če kdo od tega izstopa, je

"Če levici kaj manjka, je to avtoriteta. A ne samo to: edini, ki predstavlja vsaj približno avtoriteto, predsednik republike Borut Pahor, je njihova stalna tarča. In potem se ne smemo čuditi."

Piše: Boštjan M. Turk

Slovenija se v eni, izredno pomembni točki ločuje od vseh držav Evropske zveze, ki jim trenutno predseduje. Javno nezadovoljstvo z oblastjo sicer postaja vsakdanja stalnica Evrope in zahodnega sveta. Kako bi tudi ne, kajti ljudi sta zajela dva procesa. Prvi je degradacija avtoritete posameznika, predvsem avtoritete političnih voditeljev.

Izvorno izhaja iz kulturne revolucije leta 1968 in je produkt tega, kar se imenuje kulturni marksizem. A je bila nadgrajena s strani ljudi, ki dejansko odločajo o usodi planeta. Najbolj se to žal odraža prav v Evropi. Ta si ne sme privoščiti močnih voditeljev, kajti ti bi bili najučinkovitejši protistrup zoper utelešene antiavtoritete: to so tisoči lobistov, ki so abonirani v Bruslju. Ti prenašajo voljo multinacionalk, ki lahko plačajo vse

Piše: Boštjan M. Turk

Zadnji referendum je nenavaden z enega, bistvenega stališča, namreč s stališča volilne aritmetike. Ta zorni kot ponuja možnost širše analize, ki je tukaj ne moremo v celoti načenjati. Moremo pa omeniti nekatere zaključke, ki se sprožajo sami po sebi.

Dobesedno neverjetno je, da je razmerje med za in proti enakomerno porazdeljeno po celotni državi, in sicer skoraj algoritmično natančno. Ne govorimo samo o volilnih enotah, tudi znotraj okrajev se pojavlja enak red. Volilni enoti, kjer prevladuje leva opcija, sta predvsem Ljubljana-Center (3. enota) in Ljubljana-Bežigrad (4. enota). Volilni enoti, kjer prevladuje desna sredina, pa sta predvsem volilna enota Ptuj (8. volilna enota) in volilna enota Celje (5. volilna enota). Za primerjavo: Levica (stranka Luke Mesca) je na volitvah leta 2014 v tretji volilni enoti dosegla 13 odstotkov glasov, v četrti 10 odstotkov, v volilni enoti Celje zgolj sedem odstotkov in v volilni enoti Ptuj zgolj dobrih pet odstotkov.

Če pregle

Piše: Boštjan M. Turk

Evropa se je pravkar stresla do temeljev. Prejšnjo nedeljo in dve pred njo so v Franciji namreč potekale regionalne volitve. Zadnjih se je udeležilo več kot 50 odstotkov upravičencev. Na teh se je s tega stališča zgodila katastrofa. Na volišča je odšla manj kot tretjina volilnih upravičencev, najbolj grozljiva statistika zadeva mlade. Populacije med 18. in 30. letom na volitve ni bilo oziroma je prišla v deležu, ki znaša manj kot deset odstotkov. Mladi ne verjamejo, da imata francoska in evropska politika zanje kakršnokoli rešitev, je univerzalno sporočilo tega dogodka.

Stranka francoskega predsednika Emanuela Macrona, ki ima največ poslancev v francoskem parlamentu in odloča o vsem v Franciji, je dobila – glede na absolutno število udeležencev – zgolj dva odstotka glasov. Zgolj dva odstotka Francozov, ki so vpisani v volilni imenik, je glasovalo za stranko, ki vodi njihovo državo. Neverjeten absurd.

Evropski mediji so to docela zamolčali. Toliko bolje, kajti kar

"Čeprav je bil bivši predsednik Milan Kučan vedno trd levičar, pa se danes kaže kot veliko bolj zmeren politik v primerjavi z mesečniki, ki žvižgajo med blagoslovom lipe, pljuvajo na policiste in vsepovprek grozijo s smrtjo."

Piše: Tino Mamić

Nekdanji in kar trikratni predsednik države Milan Kučan je ob odhodu iz predsedniške palače naredil napako, saj je z njegovo upokojitvijo slovenska levica začela nezadržno padati. Čeprav je iz ozadja marsikaj postoril, pa je njegova politična moč začela počasi, a neustavljivo usihati.

Z Milanom Kučanom sem se v življenju pogovarjal samo enkrat, pred dnevi, ko sem vodil oddajo Dialogos (na portalu Domovina.net), v kateri sta se soočila z Lojzetom Peterletom. Prvi premier in prvi predsednik države, 30 let kasneje.

Zanimiv dvogovor je bil sicer polemičen, a vendarle izjemno sporočilen.

Milan Kučan, najmočnejši veljak v komunizmu, ki je bil po uvedbi demokracije trikrat zapored precej gladko izvoljen za predsednika Slovenije, je bil zelo jasen in kr

"Vendar: nismo sami, ko se borimo proti nasilju."

Piše: Boštjan M. Turk

V roku enega meseca je na moj naslov prispelo nekaj obvestil zelo različne narave. Najprej je bilo tu obvestilo Evropske akademije znanosti in umetnosti, da me je njen senat 22. maja kot edinega izmed kandidatov izvolil za prodekana 1. razreda (družboslovje). Stvar je še toliko bolj nenavadna, ker prihajam iz relativno mlade države (in univerze). In so večje države in (starejše) univerze v nekakšni organski prednosti. Se pravi, da je moja malenkost nekaj pridala k temu, kam se je prevesila izbira.

Nekje v istem času sem bil hkrati obveščen, da ustavno sodišče sicer ni moglo razveljaviti moje oprostitve v zadevi Jože Pirjevec (spomnimo: odkrival sem, da je kot svoje drugo ime dolga leta uporabljal poitalijančeno različico Giuseppe Pierrazi), je pa sprejelo sklep, s katerim je moje razkritje in nekoliko žolčno obliko komentarja, v katero se mi je ob zapisu "zavilo", ocenilo kot kršitev Pirjevčevega človeškega dosto

"Pismonoša, ki je vedno nasmejan in po naši dolini raznaša še sonce, ne le pisma, mi je zjutraj na besede o dvakratnem zvonjenju rekel: "Veš, so pa tudi poštarji, ki ne zvonijo nobenkrat." Čeprav se je pohecal, je v bistvu povedal resnico."

Piše: Tino Mamić

Poštar zvoni samo dvakrat. Pojejo Čudežna polja. Tudi danes zjutraj je pozvonil dvakrat. Prijazni in prizadevni pismonoša mi je prinesel kazen. Mestna občina Ljubljana mi je poslala kazen. Sicer bi se pritožil, saj pri zadevi ni bilo vse čisto, a vem, da bi pritožbo z avtomatizmom zavrgli in mi potem poslali dvojno kazen in dodatno naložili še sodne stroške. Nisem strokovnjak in ne razumem, kako ti lahko sodne stroške zaračuna mestna uprava. Sem pa pomislil na stari balkanski izrek "kadija te tuži, kadija ti sudi". Če prevedemo, kadija je turcizem, ki pomeni sodnika, tuži pomeni toži, sudi pa sodi. Pa to le mimogrede, s kančkom upanja, da se bo kak pravnik spravil na to nenavadnost naše presvitle prestolnice.

Pismonoša, ki je vedn

"A Ana Soklič ostaja: v tem trenutku je to najboljši izvozni artikel Slovenije, še posebno v luči predsedovanja evropski skupnosti narodov. Tej ne manjka materialnih dobrin, manjka pa ji smisla in upanja. Slovenija lahko prek Sokličeve svetu sporoči memento sočne življenjske radosti, veselja in sreče. Redkokdaj smo imeli takšno priložnost."

Piše: Boštjan M. Turk

Že dolgo ni kdo od dostojanstvenikov Cerkve izrekel misli takšne pomembnosti, kot je tale: "Pesem Ane Soklič je bila preprosto preveč čista in lepa, da bi se znašla na evrovizijski razuzdanosti. Sveti Duh preprosto ni hotel, da se pojavi na sceni, kjer v perje in samo v nekaj trakcev odeto človeško meso poveličuje hudobnega duha in z njim povezane gnusobe, o katerih se človeku naježijo lasje." Bil je to murskosoboški škof Peter Štumpf.

Kaj je v pesmi Ane Soklič takšnega, da nosi v sebi znamenja zgodovinske usodnosti? Da bi to razumeli, ni potrebno iti daleč. Njen konkurent, skupina Måneskin, je zmagal s pesmijo "Tihi in dobri

"Pri nas ne maramo močne politike, ki bi dejansko vodila državo in njene podsisteme. Namesto demokratično izvoljene politike, ki je na volitvah dobila mandat za vladanje, zato stvari v svoje roke prevzame politično podzemlje ali posamezni cehi."

Piše: Sebastjan Jeretič

Zgodba o evropskih delegiranih tožilcih je sprožila pravo politično vojno, ne le domačo, temveč preseljeno tudi na evropski parket. Pravniki so večinoma enotni v prepričanju, da je vlada presegla svoja pooblastila in da ji v tem postopku ne preostane čisto nič drugega, kot da odigra vlogo poštarja. Njena seznanitev s predlaganimi kandidati naj bi bila namreč samo avtomatika, v katero ne sme poseči.

Pri tem je seveda pomembno, da imajo to stališče tudi pravniki, ki so trenutni vladi zelo naklonjeni, in da torej ne moremo govoriti o opozicijsko nastrojeni pravni stroki. Zato je njihov pogled nujno treba vzeti zelo resno in še enkrat pretehtati argumentacijo za odločitev vlade.

Sam se seveda ne morem opredeliti do stališč

"Ljubosumnost je eno od najbolj negativnih čustev. Tako pravijo psihologi. Ker ljubosumja, žal, ne moremo skuriti v termoelektrarni, se mu je zato najbolj izogibati. Premagujemo pa ga lahko samo z razumom."

Piše: Tino Mamić

Če bi "fušija gorejla", kot bi rekli pri nas, prevedli pa v "nevoščljivost gorela", bi lahko nehali razmišljati o drugem bloku nuklearke. Z navadno termoelektrarno na fušijo bi namreč dobili več kot z nuklearno fuzijo.

V zadnjih dneh, ko je moja domovina dobila še eno, tiskano Domovino, se je to še posebej izkazalo. Domovina, ki je izšla najprej kot brezplačnik na časopisnem papirju, 27. maja 2021 pa kot tednik, revija na 68 straneh, je pri večini novinarjev in urednikov povzročila dvoje. Bodisi ignoranco bodisi napad. Na prste obeh rok bi namreč zmogel našteti članke o izidu novega tednika, ki so bili suhoparni oziroma objektivni. Isto velja za novinarske kolege, posebno urednike, ki se raje pregriznili, kot da bi na uredništvo vljudno in formalno poslali čestitk

"Pričakovati, da bi Slovenija leta 2021 v Evropi našla tisto, česar ni našla v SFRJ, se pravi identitetno zavetje, v katerem bi se lahko polno uresničila, bi bilo sedaj dejanje fantasta. Trendi v Evropi gredo v nasprotni smeri, zato pa tudi Evropa razpada ..."

Piše: Boštjan M. Turk

Ko sem tistega večera, 26. junija 1991, stal na ploščadi Trga republike in spremljal slovesnost, katere namen je bila počastitev rojstva Republike Slovenije, se vsega v celoti nisem zavedal. Odnašal me je pač tok splošnega navdušenja, ki se je pri meni začel v trenutkih, ko sem razumel, kaj je to SFRJ. Bilo me je sram biti njen državljan: v življenju sem se kasneje seznanil z veliko ljudmi različnih narodnosti, a nisem srečal nikogar, ki bi se o svoji državi izražal na način, kot sem se jaz o Titovi Jugoslaviji. Ta politični kadaver je bil res nekaj, kar je bilo treba čim prej pozabiti.

Tako sem na ploščadi tistega slavnostnega večera stal poln notranjih pričakovanj, kot človek, ki je eno pot v življenju s

"Vsak novi obraz je bolj nesmiseln, vsaka nova stranka je bolj vsebinsko prazna in vsak sklic državnega zbora je bolj poln amaterjev, ki ne znajo ničesar, ne vedo o ničemer nič in so delovni ravno toliko kot lenivec pred dežjem."

Piše: Rado Pezdir

Minuli teden je opozicija rušila pozicijo tako, da so z dnevnega reda državnega zbora umaknili točko o ustavni obtožbi predsednika vlade. Potem so poslanci in poslanke največje opozicijske stranke LMŠ zagrabili stolčke, se jih oklenili in z njimi pred NLB naredili tiskovno konferenco, na kateri je predsednik te stranke povedal, da gre poziciji samo za stolčke. To so izvedli isti, ki so malo pred tem v državnem zboru umaknili ustavno obtožbo proti predsedniku vlade in dvignili roko od tega dolgo napovedovanega dogodka, ki naj bi po nekih fantastičnih scenarijih zrušil vlado. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz tega ne razumem več in imam občutek, da vsega skupaj niti ni mogoče razumeti, ker je njihovo vedenje stohastični pojav in ne predmet po