objavi na
pozareport.si
Slovenija

Nedelja, 29. Marec 2020 ob 07:28

Izpoved iz kriznega štaba: 8. dan so me obvestili, da je moj test negativen. Imeli smo srečo, naslednjič je morda ne bomo.
Kako je Andrej Rupnik, sekretar kriznega štaba, doživel in preživel okuženost osebe s koronavirusom iz ene od ključnih državnih inštitucij ...
Bojan Požar

Odpri galerijo

Andrej Rupnik: Tokrat smo imeli srečo, naslednjič je morda ne bomo imeli: danes, v petek, 27. marca, ponoči, osmi dan po prvem stiku oziroma sedmi dan po drugem stiku, so me obvestili, da je moj test negativen. Vesel sem bil sporočil kolegov, da smo vsi, ki smo bili v stiku z okuženo osebo v prostorih "sekretariata", negativni. (foto: Bobo)

NAUČENA LEKCIJA

Piše: Andrej Rupnik

V petek, 20. marca, okoli 20. ure me je poklical kolega iz tako imenovanega ad hoc "sekretariata" kriznega štaba vlade, ki so ga po sili razmer sestavljali tisti, ki sem jih izbral v ekipo zaradi njihovih operativnih kompetenc ali službenega položaja, ob tem pa so opravljali tudi svoje redne in izredne delovne naloge.

Krepko prek z zakonom določene delovne obveze, ob vsakem času in z minimalno spanja. Z nami je sodelovalo še veliko drugih, saj se v začetnem obdobju zaradi koordinacije in sprotnega reševanja problemov nikakor ni dalo izogniti neposrednim stikom s ključnimi ljudmi. Seveda smo poskušali v kar največji meri upoštevati vsa zdravstveno-varstvena pravila.

Že ob vhodu v objekt so nam redno preverjali telesno temperaturo, na tej točki pa smo si vsi tudi razkužili roke, postopek pa smo večkrat na dan ponavljali v delovnih prostorih in na lokacijah, ki smo jih obiskovali. Pred začetkom vsakega delovnega dne je servisno osebje vse prostore očistilo in razkužilo delovne površine. Na sestankih smo ohranjali medsebojno razdaljo, ki zaradi prostorskih omejitev pogosto ni znašala najmanj dva metra, kot je priporočeno, vendar nikoli nismo sedeli tesno skupaj. Nismo se rokovali ali kako drugače dotikali drug drugega, nasploh smo se počutili precej varno, a smo se hkrati zavedali, da je potrebna zgolj ena neprevidnost in niz domin se bo začel podirati. Redno smo se pogovarjali o počutju, morebitni povišani telesni temperaturi in o stikih s potencialno kužnimi osebami. Vsekakor smo bili visokotvegana skupina, saj smo bili ena od stičnih točk za mnogo ljudi. Oni so po službeni dolžnosti prihajali k nam, mi smo prihajali k njim. Večina jih dela v ožjih ali širših skupinah, od katerih je tako ali drugače odvisno delovanje države v kriznih razmerah.

"Takoj sem poklical vse kolege iz "sekretariata". Slabo novico so sprejeli s kako kletvico, a profesionalno ..."

Kar mi je povedal kolega, smo vsi prej ali slej pričakovali kot neizbežno:

oseba iz ene od ključnih državnih institucij, s katero smo v zadnjih dveh dneh krizno sestankovali v manjši konferenčni sobi, je pozitivna na SARS-CoV-2, čeprav je bila pred tem testirana in prvi test ni pokazal okužbe. Oseba je zbolela za covid-19, bila je kužna, mi pa smo bili z njo v stiku. Ustvarjene so bile razmere za nastanek novega žarišča. Oseba, s katero smo bili v stiku, se je okužila v svojem delovnem okolju v podobnih okoliščinah, v katerih smo se sedaj znašli tudi mi.

Takoj sem poklical vse kolege iz "sekretariata". Slabo novico so sprejeli s kako kletvico, a profesionalno. Vsi smo se zavedali grožnje covid-19 in z njo povezanih tveganj. Kljub prizadevanjem, da z ukrepi zmanjšamo tveganja, smo se znašli v potencialno problematični situaciji.

Ponoči smo bili zelo aktivni. Najprej sem vsem kolegom svetoval osamitev od družine in drugih oseb, dokler se ne potrdi, ali smo ali nismo kužni. Ukazati jim tega nisem mogel, saj moj položaj sekretarja ni prinašal nobenih na zakonu temelječih izvršnih pooblastil, vendar to kolegov ni motilo. Vsi so se ukrepov držali, kolikor se je le dalo, vendar so morali nekateri po nekaj dneh osame tvegati še naprej, saj njihovih nalog ni mogel opravljati nihče drug, vsega pa se le ne da narediti na daljavo. Na enak način kot med seboj smo sodelovali tudi z drugimi institucijami in posamezniki. Brez ukazovanja, a z nasveti in povezovanjem posameznikov in institucij, da bi vsi skupaj čim bolj razumeli in obvladovali razmere. Nasploh smo vsi v "sekretariatu" sodelovali kolegialno, brez običajne uradniške rigidnosti. Ukrepali smo karseda hitro, probleme smo reševali drugega za drugim. Skupino sem vodil kot prostovoljec, vpoklican v strukture Uprave RS za zaščito in reševanje. Glede na moje delovne obveznosti v mednarodni fundaciji, ki jo je tako kot vse druge zadela kriza, smo se strinjali, da bom za državne institucije delal, dokler bo treba, potem pa se vrnem v svojo organizacijo.

Po prejemu slabe novice sem na hitro ocenil situacijo:

- V dveh kritičnih dneh smo se zadrževali v bližini okužene osebe več kot 10 minut (nekateri tudi uro in pol) ter bližje od dveh metrov. Ker je bila v tem času oseba očitno že kužna, je možno, da je na površinah, ki se jih je dotikala, virus ostal in preživel. Virus bi se lahko teoretično prenesel na nas z dotikanjem teh površin ter dotikanjem oči, nosu in ust. Slovenska stroka sicer pravi, da za zdaj še ni zanesljivih dokazov, da bi se s koronavirusom okužili ob stiku z onesnaženimi površinami.

- Okužena oseba ni kašljala ali kihala, je bilo pa vsaj prvi dan med občasno razburjenim govorom in močno vokalizacijo možno, da je v okolico izdihovala viruse močneje kot ob običajnem govoru.

- Servisno osebje vsako jutro dezinficira sejno sobo in kljuko vrat. Postopek je učinkovit, če je opravljen neposredno po odhodu okužene osebe, vendar smo se mi v prostoru zadrževali še precej časa po njenem odhodu.

- Potencialno smo lahko, ne pa nujno, vsi postali prenašalci virusa, če smo se dotikali površin, ki se jih je dotikala okužena oseba, a le če kdo izmed nas ni upošteval higienskih navodil (umivanje in dezinfekcija rok). Le testiranje bo pokazalo, ali se je kdo tudi dejansko okužil.

Na tej podlagi sem v noči na soboto kolege seznanil s predlaganimi ukrepi:

1 Opravili smo začetna obveščanja. Če se bo izkazalo, da se je kdorkoli od nas okužil, bo to glede na vrsto in pogostost naših službenih stikov predstavljalo potencialno in resno sistemsko grožnjo.

2 Kolega iz "sekretariata" je takoj organiziral dezinfekcijo prostorov in tistim, ki so nam nudili operativno podporo, odredil ustrezne ukrepe.

3 Dokler se ne izkaže, ali je kdo od nas kužen ali ne, moramo dosledno omejiti stike z bližnjimi, s katerimi živimo, in vsemi drugimi osebami.

4 V času do testiranja ostanemo v domači samoizolaciji: bivamo v sobi in delovnem prostoru, ločenem od drugih, uporabljamo ločene sanitarije in kopalnico, če to ni možno, pa prostore redno razkužujemo, redno umivamo in dezinficiramo roke, preverjamo svojo telesno temperaturo in morebitne bolezenske znake. Dokler se ne razvije okužba (inkubacijska doba) in ob upoštevanju higienskih pravil, nismo prenašalci virusa.

5 Testiranje bomo predvidoma opravili dvakrat znotraj inkubacijskega časovnega okvira, kar naj bi bilo od dva do šest dni. Testiranje je treba opraviti dvakrat, da se izognemo lažno negativnemu izidu.

6 Če smo se okužili, bomo prenašalci virusa zanesljivo postali, ko bo potekla inkubacijska doba in se bo razvila bolezen. Pred tem je prenos z nas na druge osebe manj verjeten, razen če je bil kdo od nas kužen že pred tem. Točna inkubacijska doba še ni znana, glede na ostale koronaviruse in preliminarne podatke pa je ocenjena na 2 do 12 dni, najbrž ne več kot 14. V povprečju naj bi bila inkubacijska doba dolga približno 6 dni. Primer okužene osebe, s katero smo bili v stiku, potrjuje relativnost zgodnjega testiranja, ne vemo pa, kdaj točno je ta oseba opravila test, ki se je izkazal za lažno negativen.

7 Če bo kdo zaznal znake okužbe (kašelj, vročina, težko dihanje, bolečina v mišicah, utrujenost), mora ravnati v skladu s splošnimi navodili, objavljenimi na spletnih straneh vlade in Nacionalnega inštituta za javno zdravje:

- ostanite doma in se izogibajte stikom z ljudmi;

- pokličite osebnega zdravnika oziroma dežurnega zdravnika v najbližji dežurni ambulanti, če kličete zunaj delovnega časa vašega zdravnika;

- zdravnik bo potrdil ali ovrgel sum na okužbo;

- če bo sum upravičen, vas bo napotil na najbližjo zdravstveno ustanovo – vstopno točko za odvzem brisa;

- do te zdravstvene ustanove se peljite z osebnim avtomobilom;

- kašljajte v robec ali rokav;

- pred odhodom od doma si umijte roke z vodo in milom;

- zdravnik, ki vam bo vzel bris, bo glede na vaše zdravstveno stanje ocenil, kje boste počakali na rezultate testa;

- po prejemu rezultata vas bo zdravnik obvestil o nadaljnjih ukrepih.

8 V času samoizolacije bomo delali od doma s pomočjo komunikacijskih sredstev, ki jih imamo na voljo (računalnik, mobilni telefon). Pripravite se na videokonferenco, za katero boste potrebovali računalnik s kamero, mikrofonom in zvočnikom ter dostopom do interneta. Po e-pošti vam bom poslal povezavo, s pomočjo katere se boste lahko vklopili v videokonferenčni sistem, ki ga uporabljamo v moji matični organizaciji. Če bo samoizolacija trajala dalj časa, bomo poiskali drugo rešitev. Sistem bomo preizkusili prek vikenda, točen čas bomo prej uskladili.

9 Vsak zase naj po spominu ali po zapiskih začne pripravljati seznam oseb, s katerimi smo bili v neposrednem stiku (bližina manj kot 2 metra, trajanje stika več kot 10 minut) od prvega srečanja z okuženo osebo naprej. Podatke vpišite v pripeto Excelovo datoteko, ki mi jo čim prej vrnite, da bom izdelal skupno listo.

10 Kot vseh problemov, ki smo jih v ekipi predano in profesionalno reševali do sedaj, se bomo lotili tudi tega.

Naslednje dni smo se držali načrta. Bili smo v osami, sestankovali smo prek različnih telekonferenčnih aplikacij, aktivnosti smo koordinirali s pomočjo mobilnih telefonov, prenosnih računalnikov in vrste aplikacij za internetni prenos zvoka in slike. Opravili smo prvi test, ki je bil pri vseh negativen, a s precejšnjo možnostjo, da je lažno negativen. Nekateri kolegi so morali že pred drugim testiranjem nazaj na teren, drugi pa smo počakali do končnega rezultata.

Tokrat smo imeli srečo, naslednjič je morda ne bomo imeli: danes, v petek, 27. marca, ponoči, osmi dan po prvem stiku oziroma sedmi dan po drugem stiku, so me obvestili, da je moj test negativen. Vesel sem bil sporočil kolegov, da smo vsi, ki smo bili v stiku z okuženo osebo v prostorih "sekretariata", negativni. Glede na izkušnjo je videti, da mora biti stik res tesnejši, daljši, okužena oseba pa mora virus s kašljem ali kihanjem širiti v okolje. Fizična distanca, odsotnost vsakršnega fizičnega stika, higiena in razkuževanje rok so poleg upoštevanja začasnih omejitev gibanja in socialnih stikov ukrepi, ki bi morali delovati. Po stiku s kužnim je nujen test oseb iz prvega kroga stikov, čez čas pa tudi drugega kroga stikov. Zgolj tako je mogoče locirati žarišča in jih eliminirati. Če je okuženi družinski član ali oseba, ki tesno in stalno dela z drugimi, je okužba praktično neizbežna, zato v takih primerih testiranje zgolj potrdi okužbo, ki pa je v takšnih primerih običajno vidna z očitnimi znaki obolenja. Obvezna je tudi razkužitev prostorov, v katerih se je zadrževala okužena oseba. Vse navedeno in z dekreti uveljavljeno socialno distanciranje, če bo le nadzorovano in kršitve sankcionirane, bi s časom moralo delovati.

Vprašanje pa je, kako dolgo bomo kot družba v takšnem režimu vzdržali in kakšne bodo posledice na vseh družbeno-ekonomskih področjih. Treba bo spet ustvarjati vire za življenje. O tem, kaj nas čaka, pa morda drugič.

Za tiste, ki podrobneje spremljate razmere in morda želite tudi sami zbirati in analizirati podatke, pa je tu nekaj virov in povezav:

(Andrej Rupnik je nekdanji direktor Sove in sekretar Kriznega štaba Republike Slovenije za zajezitev in obvladovanje epidemije covida-19, ki je prenehal delovati 25. marca)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Andrej Rupnik krizni štab nacionalni inštitut za javno zdravje Vlada

objavi na pozareport.si

NAJBOLJ OBISKANO

Izpoved iz kriznega štaba: 8. dan so me obvestili, da je moj test negativen. Imeli smo srečo, naslednjič je morda ne bomo.