"Virus janšizma ali virus vstajništva, to je zdaj vprašanje," pravi Aljoša Dragaš, med opisom svojega doživetja minulih petkovih kolesarskih protestov v Mariboru. Pričujoči tekst je bil izvorno objavljen na spletni strani Mariborski odmev.

KAKO SEM DOŽIVEL ...

... IN PREŽIVEL POGLAVJE BICIKL-REVOLUCIJE

Naključje je hotelo, da sem se končno udeležil mariborske verzije bojda vseslovenskih kolesarskih protestov, s strani "neodkritih" organizatorjev imenovanih "Z balkonov na kolesa" oziroma "Bicikl- revolucije", kot jih še posmehljivo opredeljujejo na drugi strani. Ukradli so mi namreč kolo. Sicer ni bilo kaj dosti vredno, a vseeno je bilo vredno preveriti ali ga je nekdo potreboval za večerni happening.

Kakor koli; na skrbno izbrano prizorišče - pomenljivi Trg svobode - sem prišel natanko ob 19:00, ko se je imel protest tudi uradno začeti, kar mi je dalo kar dober uvid v organizacijo in izvedbo slednjega. Vendarle pa se je vse začelo že dosti prej; pot proti središču dogajanja preko še enega, vsaj imensko, zgodovinskega relikta (Titov most), mi je popestrila znana mariborska protestnica; še iz vstajniške "scene", letnik 2012. Težko jo je zgrešiti; tudi zaradi pojavnosti in obilnosti.

Seveda se ne nameravam norčevati iz videza posameznika; to mi niti na pamet ne pade. Omenjam jo, ker si je na hrbet namontirala veliko tablo, napis, ki pravi "Janšizem je fašizem", kar mi je dalo misliti ali kolesarjenje morda ne prehaja v fazo zaostrovanja. Pa me je razvoj dogodkov k sreči demantiral, protest je bil miren in sproščen, protestniki nasmejani in zgovorni, retorika na osi Janša - anti Janša pa je tako ali tako stalnica že desetletja.

Prizorišče je, kot sem že omenil, skrbno izbrano zaradi svojega simbolnega pomena, pa tudi prostorskih značilnosti, a o tem več v komentarju. Udeležencev je bilo več, kot sem pričakoval, zato protestnikom tokrat ne gre oporekati, da se jih ni zbralo toliko, kolikor ponavadi organizatorji trdijo. Policijske enote so bile na primerni razdalji, hkrati pa vendarle dovolj blizu za takojšnje posredovanje, če bi le-to bilo potrebno, kar pa - kot sem že omenil - v niti enem trenutku ni bilo. Policisti (in policistke) so bili tudi epidemiji primerno zaščiteni.

GNOJ, BARABA, JANŠEV PLAČANEC

Protest je seveda, nenehnemu gibanju navkljub, statičen, kar zveni rahlo kontradiktorno; morda bi bilo bolje zapisati, da je enoličen, kar kroženje okrog NOB spomenika vsekakor sčasoma postane. Niso pa neopazne in zanemarljive reakcije statistov, če že načenjam statičnost. Preden nadaljujem, bi rad gospo na fotografiji zgoraj javno opozoril, da nisem ne gnoj, ne baraba, še manj pa Janšev vojak ali Janšin plačanec, kot me je s povišanim in zaničevalnim tonom opredelila. PV Janeza Janšo sem videl zgolj dvakrat v življenju: prvič kot novinar Večera na spominskem dogodku, ki se ga je udeležil še kot obrambni minister in drugič, ko se je - najbrž za predvolilne potrebe - že pred leti sprehodil po središču Maribora; Gosposki ulici, bolj natančno.

Še več; pojma nimam niti, kje je tukajšnji sedež koalicijsko vladajoče stranke, trenutno pa za to nimam nobene in nikakršne potrebe, pa tudi volje. Gospe - ki je malo pred tem v polomljeni slovenščini oziroma slovenščini s primesmi srbščine nagovorila Večerovega novinarja Miho Dajčmana, s katerim sva bila sredi pogovora - zato javno sporočam, da naj v bodoče, iz varnega zavetja skupine, ne napada ljudi, o katerih nima pojma; še posebej zato, ker bi jo kdo drug na mojem mestu najverjetneje prijavil in bi nepotrebno nastala cela štala.

KDO IN KAJ SO TOKRATNI MARIBORSKI PROTESTNIKI

Kakor koli; po prestanem šoku in odmiku od vira neprijetnosti, sem se posvetil tistemu, kar bi moralo biti poslanstvo vsakega novinarja: poročilu z dogodka s čim bolj objektivnim pristopom. Zato sem opravil kar nekaj pogovorov z udeleženci protesta, pa tudi z naključnimi opazovalci, ki jih je bila po mojem skromnem mnenju vsaj četrtina. Modrost "naših starih" bi jih opredelila kot tiste, ki "zijala pasejo", nekateri pa so po dolgem času karantene enostavno našli opravičilo za druženje in povečano možnost "da koga srečajo", kot bi se temu reklo v Mariboru.

Naslednjo četrtino mase predstavljajo aktivisti, od katerih nekateri - resda manjšina, a zato toliko bolj glasna - kolesarje podžigajo k čim bolj izstopajočemu, malodane huronskemu protestništvu, drugi - velika večina - pa skrbi za distribucijo politične misli, kot bi to najlažje opredelil. Treba je poudariti, da pri tem niso vsiljivi, da skušajo nagovoriti in se pogovoriti, da so odprti za (kontra)argumentacijo, predvsem pa da niso nasilni, kar je velik plus za vse dosedanje proteste; tako tega, ki sem se ga udeležil, kakor menda tudi onih, ki sem jih - hudomušno zapisano - spremljal ‘s kavča.

Na protestu je bilo kar nekaj znanih Mariborčanov: med njimi bi izpostavil vseslovensko prepoznavnega glasbenika in športnika Iztoka Šumatiča, predsednika Rolkarske zveze Slovenije, ki je s svojim vztrajnim trudom Mariboru omogočil sodoben skate-park v blokovskem naselju Nova vas 2A in neposredni bližini več šol. Znani "Eyeceeou oziroma Ico" je ponovil svoja znana stališča: da se upira atmosferi strahu, ki da je zajela Slovenijo in da si želi, da politične elite ne bi več vztrajno širile populističnih, nestrpnih floskul. Ni pa bil v vlogi kolesarja oziroma aktivnega protestnika, pač pa je dogajanje spremljal s strani.

Na kolesu pa je bilo zato opaziti Gregorja Bezjaka, brata znanega slovenskega igralca Primoža Bezjaka, ki se je - menda zaradi uveljavljanja pravice do izražanja protesta - v Ljubljani nedavno zapletel v spor s policijo. Na kolesih je bilo še nekaj znanih Mariborčanov in Mariborčank; predvsem iz akademske sfere, pa tudi nekaj večnih aktivistov, ki ponavljajo lekcijo "Vstaje 2012". Med njimi velja izpostaviti profesorja in znanega humanitarca Borisa Krabonjo iz društva UPornik, malo za njim je krožil še nesojeni državni svetnik in mestni svetnik, Josip Rotar, a o njima več v komentarju.

Vsekakor je bilo bolj zanimivo ob robu trga, še posebej ko so slednjega zaradi kroženja po središču mesta zapustili kolesarji. Tam sta bila tudi Matic Primc, znani mariborski aktivist iz iniciative IMZ (Iniciativa mestni zbor), kateremu je treba priznati, da je storil precej na področju političnega ozaveščanja in seznanjanja meščanov s pravicami, ki jim pripadajo, ter njegova partnerka Urška Breznik, všečna v. d. direktorice Pekarne Magdalenske mreže. Oba s pomenljivimi transparenti; Primčev je bil sicer bolj neposredno sporočilo vladi o usodi, ki da jo čaka, tisti Breznikove pa bolj splošen, a žal prekleto resničen.

KAJ MOTI PROTESTNIKE ...

... IN KATERE ZASLUGE SO VLADI PRIPRAVLJENI PRIZNATI

Če protestniške zahteve strnemo, dobimo sledečo sliko. Kaj jih moti:

1.) korupcija, ki da je stalnica, a se bo s prihodom Janševe vlade samo poglobila, "ker izkušnje"

2.) klientelizem, ki da je tudi stalnica, ki se je/bo s prihodom Janševe vlade tudi poglobila, "ker afera Maske", ki da je za to najboljši in tako rekoč neovrgljivi dokaz

3.) neprimerno kadrovanje, ob katerem protestniki s prstom kažejo predvsem na preostali poziciji državnih sekretarjev, "ker Franc Kangler, Žan Mahnič in že odstopljeni Franc Breznik"

4.) atentat na pravno državo, "ker krinka korona-krize"

5.) neprimerna politična dediščina, "ker afera Patria"

6.) atmosfera strahu in javnega linča, "ker Nova24TV in neprimerni čivki na omrežju TW"

7.) zastrupljeno politično ozračje, "ker podaljšana in nikoli končana tranzicija"

8.) udinjanje kapitalu, "ker skrivanje recesije v korona-krizo in prefinjeno nižanje urnih postavk"

9.) podcenjevanje zdravega razuma ter

10.) nepotrebno eksperimentiranje z vaučerji, "ker hoteli v tuji lasti".

Zanimivo je, da je kar lepo število protestnikov aktualni vladi Janeza Janše priznalo "dobro, celo izvrstno ukrepanje ob izbruhu epidemije, če seveda izvzamemo maske", kar pa gre po njihovem mnenju vendarle bolj na rovaš "nesposobnega Šarca, ki je potapljajočo se barko zapustil v najbolj neprimernem trenutku in zapustil vtis, kot da je pobegnil" ali kot mi je dejal znani Mariborčan, ki se ne želi imensko izpostaviti, "je bil Šarcu končno izstavljen račun za njegovo neprimerno blebetanje, tipa "Na dolgi rok smo itak vsi mrtvi!" in podobne izpade". Zato ni bilo nič kaj presenetljivo, da je dobršen del mojih sogovornikov menil, da "gre tukaj najverjetneje že za fazo predvolilnega boja" in da "bo Janša naslednje volitve dobil; morda celo s presenetljivo lahkoto".

Ko so potem protestniki še odvozili krog ali dva po ulicah ožjega mestnega središča, politični aktivisti pa nevsiljivo delili pozive k odstopu vlade ter zbirali temu namenjene podpise, je protest usahnil tako nenadoma, kot se je pričel. Če je kaj tokratnim organizatorjem treba priznati, je to prav gotovo dejstvo, da vsaj navzven slednji deluje(jo) zelo spontano. Če seveda odmislimo vlogo MSM, nekateri bi zapisali tudi režimskih medijev.

(Aljoša Dragaš je nekdanji novinar mariborskega časopisa Večer)