Šele potem bo država nehala dušiti ljudi in podjetja. Šele potem bo lahko gospodarstvo vse svoje vire in ves svoj čas namenilo dvigu dodane vrednosti. In takrat bomo tudi lažje vzdrževali blaginjo in socialno varnost.

Piše: Sebastjan Jeretič

Že dolgo govorimo o tem, da birokracija duši ljudi in podjetja. Zato sem z veseljem pričakoval prvi paket debirokratizacije, ki ga je pripravila strokovna skupina pod vodstvom Ivana Simiča. Tretja vlada Janeza Janše ima res polne roke dela. Poleg spopada z epidemijo, ukrepov za ohranitev socialne stabilnosti in za gospodarsko okrevanje, ustanovitve demografskega sklada ... je zame enakovredna prioriteta prav projekt debirokratizacije.

Prvi paket se poleg nekaj ukrepov za podjetja ukvarja predvsem s področjem davkov in umeščanjem v prostor. Ravno ti področji izpostavljajo tudi poslovni subjekti, saj jim predstavljajo veliko izgubo časa in virov, ki bi jih lahko namenili dvigu dodane vrednosti. Prav dvig dodane vrednosti gospodarstva pa je naš ključni izziv, če želimo razvijati stopnjo blaginje in socialne varnosti.

Zato je bistvena vsaka minuta, ki jo bodo predlagani ukrepi prihranili.

Na videz gre lahko za malenkosti, a prav te malenkosti se nakopičijo v tisto dušenje, o katerem že tako dolgo govorimo. Recimo ta malenkost, da bodo računovodstva lahko nakazala skupni znesek vseh prispevkov zaposlenega na en zbirni račun in jih bo nato država sama razporedila po različnih javnih blagajnah. Malenkost, a pomislite koliko posameznih operacij bo ta sprememba prihranila podjetjem. Koliko časa bo gospodarstvu ostalo na voljo za ukvarjanje z dodano vrednostjo.

Pri projektu debirokratizacije ni čarobne palčke, ki bi z eno potezo odpravila vse nepotrebne korake. Prav vsaka procesna poenostavitev je kamenček v mozaiku sprememb, ki bodo ljudem in podjetjem omogočile, da zadihajo in delajo.

Ob tem sem se spomnil na primer izpred dveh desetletij, ko sem bil mlad in nadobuden občinski svetnik v Piranu. Takrat smo sprejemali odlok o oglaševanju in občinski birokrati so si proces zamislili tako, da bi tisti, ki bi želel oglaševati s plakati na javnih plakatnih prostorih, najprej moral iti na javni zavod Avditorij Portorož in plačati strošek plakatiranja. Nato bi moral s tem papirjem priti na občino v Piran in plačati še takso.

V razpravi sem nadobudno predlagal, da se izognemo temu koraku in da ljudje na Avditoriju hkrati plačajo strošek plakatiranja in takso, nato pa iz Avditorija takso nakažejo na občinski račun. Birokrati so v hipu zatrdili, da to ni mogoče, ker bi bilo to v nasprotju z zakonom o javnih financah. Ponižno sem upognil glavo in bilo me je malo sram, da tega nisem vedel. Ker pa smo imeli dostop do spleta, sem poiskal tekst zakona in ga podrobno prebral. Ponovno sem zahteval besedo in povedal, da v zakonu ni nobenega člena, ki bi to prepovedoval. Birokrati so hitro dodali, da to prepoveduje en podzakonski predpis z dolgočasnim naslovom. Ko sem bral ta predpis, sem ugotovil, da je to nova laž.

Med odmorom je k meni nato pristopil kolega občinski svetnik in mi dejal, naj ne izgubljam časa z njimi. Rekel je, da jim je prinesel primer računa za plakatiranje v Ljubljani, kjer sta bili na enem računu postavki stroški plakatiranja in občinska taksa, a so ga gladko zavrnili. Torej predlog ni bil v nasprotju z zakonom niti s podzakonskim predpisom, celo praksa je že obstajala, a nič od tega ni prepričalo birokratov, da bi v povsem banalnem procesu ljudem prihranili en povsem nepotreben korak. Seveda sem vložil amandma in ga s podporo celotne opozicije in peščice koalicijskih kolegov tudi izsilil, kar je pri birokratih povzročilo živčni zlom. No, potem je proces potekal povsem nemoteno in ni prišlo do napovedanih težav in zloma sistema.

Tisti boj za umik enega samega nepotrebnega birokratskega koraka in papirja mi je dal vedeti, kako zahteven politični projekt je debirokratizacija in kje leži ključ uspeha. Na ta ključ je opozoril tudi Tony Blair, ko so ga po koncu desetletja vodenja britanske vlade vprašali, kaj je bila njegova največja napaka. Takrat je izpostavil, da je ta, da je potreboval pet let, da je končno razumel, da reforma javnega sektorja temelji na spremembi mentalitete javnih uslužbencev. In šele ko so se s posebno kampanjo lotili tega izziva, jim je uspelo spremeniti delovanje države. In prav tu je tudi ključ za uspeh slovenskega projekta debirokratizacije.

Sprememba predpisov, sprememba procesov, digitalizacija ... vse to je seveda pomembno. Pa vendar bo nevralgična točka sprememb prav ukvarjanje z mentaliteto in pristopom javnih uslužbencev k opravljanju svojih nalog. Zato bi morala vlada po britanskem vzoru sprožiti celovito kampanjo sprememb korporativne kulture državnega aparata. Šele potem bo država nehala dušiti ljudi in podjetja. Šele potem bo lahko gospodarstvo vse svoje vire in ves svoj čas namenilo dvigu dodane vrednosti. In takrat bomo tudi lažje vzdrževali blaginjo in socialno varnost.

(Sebastjan Jeretič je politični analitik, svetovalec za politični marekting in stalni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.