Piše: Tone Tiselj

Tako kot se konča vsaka dinastija in vse v našem življenju, se je končala tudi desetletna prevlada ekipe Sky na Dirki po Franciji. Junaki, britanski mušketirji Bradley Wiggins, Chris Froome in Geraint Thomas, ki so pisali nepozabne zgodbe in pred TV-zaslone, na družabna omrežja in na ceste pritegnili svetovni avditorij, se počasi poslavljajo. Organizator dirke, zasebno podjetje A.S.O., je delovalo in deluje v skladu z zahodnim, krutim, neizprosnim kapitalizmom, ki mu ni mnogo mar za ljudi ter za njihovo zdravje in življenje, ampak je osnovno vodilo delovanja samo ustvarjanje dobička. To podjetje je na račun ekipe Sky in njenih junakov brez velikega vložka že pred startom vsakega Toura ogromno zaslužilo. Velik del tega dobička je raje vsako leto namenilo izplačilu dividend svojim delničarjem, kot pa da bi ga vrnilo v kolesarski šport.

Pošteno? Pametno? Sprejemljivo na dolgi rok? Bodo kolesarji in njihovi klubi s tem še zadovoljni?

Organizator za novo desetletje že išče nove junake, nove zgodbe, ki jim bodo prinašali dobiček, sponzorjem pa povečali prodajo njihovih izdelkov. V ta namen je A.S.O. že naredil prvo veliko spremembo – v nasprotju z zadnjima dvema letoma, ko je bila trasa naklonjena hribolazcem, je ta za prihodnje leto precej drugačna. Ponuditi nam utegne več novih junakov, za skupno zmago pa se bodo namesto hribolazcev borili predvsem najcelovitejši kolesarji. Nova trasa vsebuje 8 ravninskih etap, namenjenih sprinterjem, 5 hribovitih v stilu enodnevnih klasik, namenjenih "pančerjem", 3 gorske etape, ki se končajo s spustom, 3 prave gorske etape za hribolazce in dva klasična, bolj ravninska kronometra v dolžini 27 in 31 kilometrov. Sam bi to traso ocenil kot ugodno za Britance in neugodno za Južnoameričane. To je trasa, ki je resnično vabljiva za vse najboljše kolesarje na svetu. Od sprinterjev, "pančerjev", hribolazcev, dobrih kronometristov in seveda kolesarjev, ki se bodo borili za generalno uvrstitev. Večina ekip bo imela zato kar problem pri izbiri zasedbe za naslednje leto. Prav zanimivo bo videti, kakšne odločitve bodo sprejeli.

Že prvi dve etapi nam bosta, zaenkrat še v teoriji, ponudili spektakularen boj odličnih in marketinško zelo zanimivih mojstrov enodnevnih klasik – Wouta van Aerta, Mathieuja van der Poela, Juliana Alaphilippa in upajmo tudi Petra Sagana. V naslednjih dveh etapah se bodo tem zvezdnikom priključili najboljši svetovni sprinterji – Pascal Ackerman, Sam Bennett, Caleb Ewan, Arnaud Demare, Fernando Gaviria, Dylan Groenewegen, Ella Viviani …

Sledili bodo najboljši kronometristi in prvi neposredni boj kolesarjev za skupno zmago – Filippo Ganna, Rohan Dennis, Stefan Küng, Victor Campenaerts, Chris Froome, Geraint Thomas, Remco Evenepoel, Tom Dumoulin, Tadej Pogačar, Primož Roglič …

V 8. oziroma 9. etapi pridejo šele na vrsto pravi hribolazci – Egan Bernal, Tony Martin, Nairo Quintana, Romain Bardet, Sepp Kuss, Thibaut Pinot, Miguel Angel Lopez, David Gaudu, Sergio Higuita …

Tudi v drugem tednu bodo priložnosti za vse tipe kolesarjev – najzanimivejši utegneta biti dve gorski etapi, ki pa se žal končujeta s spustom. V tretjem tednu dobijo v dveh vezanih gorskih etapah (17. in 18.) hribolazci še zadnjo priložnost, da si pridobijo dovolj prednosti pred odločilnim kronometrom v 20. etapi. Trasa je narejena tako, da je velika možnost, da se bo boj za generalno uvrstitev odločil v zadnji etapi. Tako so se spektakularno končale vse tri letošnje tritedenske dirke. Teoretično lahko takšna trasa omogoči tudi spektakularen boj za zeleno (Van Aert, Van der Poel, Sagan, Bennet, Demare) in pikčasto (Martin, Bernal, Bardet, Pinot, Quintana …) majico.

Kdo pa so glavni favoriti za skupno zmago na tako raznoliki trasi? To so zagotovo najcelovitejši kolesarji na svetu, v tem trenutku torej v prvi vrsti oba Slovenca – Roglič in Pogačar, pa Evenepoel, Van Aert, Dumoulin, Thomas in Froome. Za zadnji, izjemno težki dve trasi se je govorilo, da so ju Francozi priredili za svoje kolesarje. Moje osebno mnenje pa je, da je prav ta na novo oblikovana trasa najprimernejša za Francoza, in sicer Alaphilippa, seveda ob pogoju, da se bosta on in njegova ekipa za to tudi odločila in pripravila.

Alaphilippe je odličen "pančer", odličen v spustih, zelo dober v gorah (leta 2018 je osvojil pikčasto majico na Touru), zelo dober v kronometru (zmagal je kronometer na Touru 2019) in ima tudi bogate izkušnje z večdnevnim nošenjem rumene majice. To bi bila res fantastična zgodba. Najboljša zgodba z največjim junakom pa bi bila peta zmaga Frooma. To bi bila prava pravljica, v katere pa že dolgo ne verjamem več.

Najrealnejša zgodba drugega leta se mi zdi boj, ki smo ga vsi pričakovali že letos – Ineos (Thomas, Yates) in Jumbo Visma (Roglič, Dumoulin), z dodatkom Pogačarja (UAE) in mogoče celo DQ z Alaphilippom ali Evenepoelom. Glede na to, da je drugo leto tudi olimpijsko, bo res zanimivo, za kakšno zasedbo se bodo odločile posamezne ekipe. V tem kontekstu lahko dobimo tudi odgovor, zakaj je trasa pisana na kožo Britancem. Tu mislim predvsem na ekipo Ineos. Oni namreč ne bodo imeli nobene resne dileme pri sestavi ekipe, saj v svojih vrstah nimajo nobenega sprinterja niti mojstra za enodnevne klasike. Edini cilj, ki mu je podrejeno vse, je skupna zmaga na dirki (no, mogoče še zmaga v kronometrih).

Ali lahko pričakujemo, da bo najbogatejša ekipa v karavani Ineos v naslednjem desetletju ponovila zgodbo ekipe Sky? So lahko Simon Yates, Tao Geoghegan Hart in Tom Pidcock novi Wiggins, Froome in Thomas? Ali bodo to vlogo prevzeli Bernal, Pavel Sivakov, Richard Carapaz? Ekipa Ineosa je že v preteklih letih razmišljala o svoji prihodnosti in v svoje vrste zvabila veliko mladih, talentiranih kolesarjev (Rodriguez, Coryn Rivera, Ivan Sosa, Daniel Martinez, Sivakov, Jhonatan Narvaez). Svojo prihodnost je najbolj vezala na Bernala, Rodrigueza, Sivakova, Pidcocka, Laurensa De Plusa, Luka Rowa, ki imajo vsi sklenjene pogodbe do leta 2023. V tem trenutku je najbolj pomembno in odprto vprašanje podaljšanje pogodb z Gano, Geogheganom Hartom, Michałom Kwiatkowskim in Narvaezom, ki jim pogodbe letos potečejo. Moštvo Ineosa je tudi nakazalo strategijo, kako oslabiti konkurenco.

Iz konkurenčnih ekip so v svoje vrste že pripeljali Carapaza (Movistar), Martineza (EF), De Plusa (JV), Porta (TS) in Yatesa (M-Scott). V boju za generalne uvrstitve imajo res veliko orožij. Vendar vprašanje, ali imajo v tem trenutku kapetana, ki lahko premaga našega Rogliča in Pogačarja.

Veselimo se že novega Toura, ki nam bo dal odgovor na dve pomembni vprašanji, ki smo si ju zastavili – kakšne bodo trase v prihodnosti in ali je Ineos dovolj kakovosten, da nadaljuje zgodbo Skya. Veselimo se novih zgodb in verjemimo, da bosta v njih še naprej glavna junaka Slovenca Primož in Tadej.

Kdo je najboljši

Počasi se končuje res posebno leto 2020, in kot je v navadi, se izbirajo najboljši športniki, kolesarji leta. Zlata žoga je nagrada za najboljšega nogometaša leta, ki si jo že več kot desetletje delita Lionel Messi in Cristiano Ronaldo. Nogometni svet je razdeljen na privržence Messija in Ronalda in za druge nogometaše v tem obdobju praktično ni bilo prostora. Precej dolgočasno, mar ne? Izbor je subjektivne narave: šestkrat je slavil Messi in njegovi oboževalci, petkrat pa Ronaldo in njegovi. V tenisu je izbor najboljšega teniškega igralca objektivne narave. Najboljši je tisti, ki osvoji najvišje število točk in je prvi na svetovni lestvici. V zadnjem obdobju je izbira tukaj pestrejša. Prvo mesto si podajajo Roger Federer, Rafael Nadal in Novak Đoković. V kolesarstvu je vse veliko bolj zanimivo in nepredvidljivo. Nagrada za najboljšega kolesarja se imenuje zlato kolo. Organizator izbora je francoski Velo magazin (lastnik podjetje A.S.O.). Glavni, ki izbirajo najboljšega, so novinarji. In kdo je lahko kolesar leta? Objektivne mere so število zbranih točk, uvrstitev na svetovnih lestvicah in število zmag. Ali je najboljši kolesar zmagovalec Toura? Ali je najboljši kolesar svetovni prvak? Ali je najboljši kolesar zmagovalec enega ali več spomenikov? Ali je najboljši kolesar najbolj priljubljen kolesar? Ali je najboljši kolesar tržno najzanimivejši kolesar? Verjetno je najboljši kolesar skupek vsega naštetega.

Poglejmo, kdo je osvojil zlato kolo v zadnjem obdobju. Veliko ljudi, ki so kakorkoli povezani s kolesarstvom, prisega na to, da je zmagovalec Toura tudi najboljši kolesar na svetu. Pa poglejmo, ali ta trditev drži. V zadnjih desetih letih je zlato kolo samo štirikrat osvojil zmagovalec Toura. Trikrat je to nagrado prejel Chris Froome in enkrat Bradley Wiggins. Presenečenje? Zelo zanimivo pa je, da ko so bili zmagovalci Toura Egan Bernal, Geraint Thomas, Vincenzo Nibali, Cadel Evans in Andy Schleck (po diskvalifikaciji Alberta Contadorja), ti niso bili nagrajeni z zlatim kolesom. Kdo pa so bili nagrajenci namesto njih?
Zelo zanimiva izbira je bila izbira v lanskem letu. Po vseh objektivnih dejavnikih je bil lani daleč najboljši kolesar Primož Roglič (tretje mesto). Zmagovalec Toura je bil Kolumbijec Bernal (drugo mesto). Glavna nagrada je pripadla Julianu Alaphippu. Edina velika dirka, ki jo je dobil, je bil spomenik. Nagrado si je verjetno prislužil zaradi tega, ker je bil najbrž najbolj priljubljen, najbolj tržno zanimiv, mogoče, ker je bil Francoz … Vsekakor je bila njegova zmaga povsem subjektivna ocena. Namesto Thomasa je prejel zlato kolo Federico Valverde. Prvi po točkah, prvi na lestvici, svetovni prvak. Leta 2016 Frooma premaga Peter Sagan (po vseh objektivnih dejavnikih, bil pa je tudi svetovni prvak). Nibalija premaga Contadore, ki si v tem letu po nobenem športnem kriteriju ni zaslužil prvega mesta. Mogoče pa je bil najbolj priljubljen in tržno zanimiv? Evansa premaga Philippe Gilbert, prvi na svetovnih lestvicah, zmagovalec spomenika. Leta 2010 pa je dobitnik zlatega kolesa Fabian Cancellara, čeprav to ni njegovo najboljše leto – najpomembnejši rezultat je bil to, da je postal svetovni prvak v vožnji na čas. Zelo različni, presenetljivi izbori, ki so subjektivne narave. Kako bo letos? Belgijci bodo dejali, da je najboljši Wout van Aert. Nizozemci bodo dejali, da je najcelovitejši kolesar zmagovalec Flandrije Mathieu van der Poel. Francozi bodo stavili na svetovnega prvaka Alaphilippa. Slovenci in ves preostali svet pa se bo razdelil na privržence Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Bomo videli, kdo bo po izboru novinarjev zmagovalec …

Zanimiv bo tudi izbor kolesarja leta v Sloveniji. Pod okriljem Kolesarske zveza Slovenije ga izbirajo slovenski kolesarski delavci. Kar težka odločitev? Nikoli si ne bi mislil, da bomo leta 2020 Slovenci v dilemi, kot so jo pred mnogimi leti imeli Italijani z dvojico Fausto Coppi in Gino Bartali. In tudi Francozi z Jacquesom Anquetilom in Raymondom Poulidorjem. Res noro.

Društvo športnih novinarjev Slovenije pa organizira izbor športnika leta. Zaradi problema z virusom bo letos malo lažji. Navdušenci nad motošportom bodo upravičeno zagovarjali Tima Gajserja. Več kot svetovni prvak, kar je bil on, pač ne moreš biti. Košarkaški navdušenci bodo v izbor verjetno ponudili kar dva: Luko Dončića, ki je navdušil s številnimi izbori, individualno statistiko in je zagotovo tržno najzanimivejši slovenski športnik v naši zgodovini, in Gorana Dragića, ki je z odličnimi igrami pripeljal svojo ekipo v finale NBA. Kolesarski navdušenci prav tako ponujamo dva.

Tako Primož kot Tadej imata povsem realne možnosti za osvojitev prvega mesta na vseh treh izborih. Oba sta po objektivnih kriterijih prvi in drugi kolesar na svetu. Na največji dirki, Dirki po Franciji, sta prav tako prvi in drugi, samo v obratnem vrstnem redu. Oba sta tudi spisala lepo zgodbo. Rogličeva je bila do letos od skakalca do najboljšega kolesarja na svetu, letošnja pa je malo drugačna. V tujih medijih sem prebral: "Primož je moral izgubiti, da je vstopil v naša srca." Predator, robokop, pokerface, kolesar brez čustev, ki neusmiljeno premaguje konkurenco, je na Touru pokazal, da je v svoji biti preprost, človeški. Svojo veličino je pokazal ob porazu, mentalno trdnost in značaj pa v nadaljevanju sezone. Pogačarjeva zgodba je zgodba o preprostem mladem kolesarju nove generacije, ki je prvič nastopil na največji dirki. Tu se je zapisal v zgodovino z osvojenimi tremi majicami. Sam, brez prevelike podpore svoje ekipe je v enem od najrazburljivejših koncev premagal vso svetovno elito. Med ljudmi je zelo priljubljen tudi zaradi agresivnega načina vožnje, saj je bil praktično edini, ki je nenehno napadal.

Kakršenkoli bo izbor, bo le-ta subjektiven, vendar pravičen. Tako Primož kot Tadej sta s svojim poštenim športnim bojem in spoštovanjem, ki ga imata drug do drugega, lahko za zgled svojim privržencem. Zato si verjetno oba želita, da bodo tudi njuni privrženci, ne glede na izid glasovanj, v svojem vedenju, izjavah in komentarjih spoštljivi in dostojanstveni. To si oba resnično zaslužita.
Kdo bo pustil globljo sled v kolesarstvu in športu, pa bo pokazal čas.

(Tone Tiselj je rokometni trener, ki se je zaljubil v kolesarstvo, in občasni komentar oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.