Seveda bi bil upor proti okupatorju na moč častno dejanje, če bi bil, pa ga na žalost ni bilo. Bil je samo genocidni komunistični napad na lastni narod. Kako je že rekel Kidrič? "Nič hudega, če bomo preživeli vojno samo trije Slovenci, pod pogojem, da bomo pravi trije!" ali nekaj podobnega. Vidite, temu se reče genocid.

ZMAGA ALI PORAZ ? Problem slovenske države je ločiti zmago od poraza, to je, uspeh od neuspeha. Slovenska levica tega očitno ne zna ločiti za dogodke v polpretekli zgodovini in tudi ne v sedanjosti. Slovenska levica vztrajno slavi Dražgoško bitko in podobne bitke kot uspeh partizanskega upora in boja, čeprav gre za poraz in tragedijo partizanskega upora, saj je bil v Dražgošah povsem matematično jasen in očiten poraz partizanskega upora, ki naj bi osvobajal Slovence in z zmago porazil Nemce, to je okupatorje. Izid te bitke pa je bil, 8 padlih partizanov, 26 Nemcev in kar 41 vaščanov, to je, v bitki je umrlo 26 Nemcev in 49 Slovencev. Zmaga ali poraz, uspeh ali neuspeh? Zakaj slovenska politična levica torej še vedno slavi poraz partizanov, a ne obžaluje katastrofe 41 nedolžnih vaščanov? Mar partizani niso tudi odgovorni za takšen izid spopada v Dražgošah, saj so prvi napadli Nemce v dolini in se potem umaknili v vas. Vedeli so , da jim Nemci sledijo ter da bodo vas napadli. Partizani so jih tam pričakali s streljanjem. Potem pa so se iz bitke umaknili in vaščane pustili na cedilu. Nemci so se potem lahko nad njimi znesli. Mar slovenski levici te žrtve nedolžnih vaščanov niso pomembne, da ne morejo oceniti to bitko kot poraz partizanskega upora. Levica vztraja, da imajo edino partizani zasluge za osvobodite Slovenije in jim pripada čast zmagovalcev in seveda edinim čast za rešitve naroda. Ta čast jim služi, da so bili lahki edini na oblasti v enopartijskim režimu in so tudi v samostojni Sloveniji vedno pri oblasti in najbolj vplivni, kot edini branitelji in osvoboditelji naroda. Te zasluge ji dajejo čast in možnost za oblast, ne glede na napake. Kdaj bo levica priznala ta poraz in nedolžne žrtve vaščanov obžalovala? Mar nima empatije do žrtev in njihovih potomcev? Zakaj ta politika ne počasti največje zmage nad italijanskim okupatorjem v Jelenovem Žlebu na Veliki gori pri Ribnici? Največja partizanska zmaga nad italijanskim okupatorjem je bila v Jelenovem Žlebu, 26. marca 1943, na Veliki gori pri v Ribnici. Na proslavi v čast tej zmagi pa državno vodstvo, s spremljajočimi nacionalnimi mediji, še nikoli ni bilo prisotno. V bitki v Jelenovem Žlebu je italijanski bataljon Maceratta utrpel velike izgube: 105 vojakov je padlo, 102 pa sta bila ranjena. V partizanskih enotah je bilo ranjenih 20 borcev. Kaj bi bilo, če bi nas partizani osvobajali tako, kot so to počeli v Dražgošah, kjer je bitka terjala največ žrtev med vaščani in ne med vojaki in partizani? Ali je to lahko še naprej »tisto pravo merilo« za uspešno osvobajanje, in sicer za vsako delovanje? Kdor ne loči zmage od poraza, uspeha od neuspeha, ne zna priznati napake, čeprav velja, »Na napakah se učimo!«, ta ni primeren za javno funkcijo, kaj šele za vodenje države. Saj le tedaj dejansko napredujemo, ko najprej popravimo,sicer ponavljamo napake in zaostajamo ter plačujemo visoko ceno na račun prihodnosti in se nam perspektiva država le odmika. Slovenska levica istočasno skrbi, da se ohrani in pusti nedotaknjena najtežja zgodovina, to je zgodovina zmagovalcev vojne in v državljanski vojni, ki je kot svetinja nedotakljiva samo ta nedotaknjena zgodovina je dopuščena na državne proslave, v uradno šolsko zgodovinopisje in državne in javne medije, da se jo redno utrjuje, ne pozabi in se samo iz nje uči, tudi demokracijo, ki je pravo nasprotje revoluciji in enoumje tem proglašajo, da brez partizanskega upora Slovenija ne bi bila osvobojena okupatorjev, saj da so partizani osvobodili Slovenijo in Jugoslavijo. Prikazujejo, da je partizanski upor vzrok, da je bila že Italija premagana in je kapitulirala. Dejstvo pa je, da so zahodni zavezniki porazili Italijo. Italijanski okupator je zaradi partizanskega upora izgubil 1.800 padlih vojakov v Sloveniji. OD je po napadu Nemčije na dotedanjo zaveznico Sovjetsko zvezo, 22. Julija 1942 sprožila partizanski upor zoper okupatorje, a so se partizani borili predvsem za cilje revolucije, vede ali nevede, nikakor pa ne za demokracijo. Zgodbo, da so se narodi Jugoslavije pod vodstvom KO in Tita osvobodili sami, ne potrjujejo dejstva. Dejstvo je, da je Stalin dosegel že med vojno, da je ozemlje kraljevine Jugoslavije interesno področje SZ. Dejstvo je tudi, da je bil Stalin edini pravi politični prijatelj Tita, kateremu je bil cilj prevzeti oblast v državi po končani vojni, po vzoru SZ. Tako je rdeča armada lahko osvobajala Jugoslavijo in tako pomagala Titu, da je zmagal v državljanski vojni in po vojni prevzel oblast v državi. Če bi bila Jugoslavija interesno področje zahodnih zaveznikov, partizani sploh ne bi smeli delovati tako, da bi sprožili in zmagali v državljanski vojni in državo na koncu popeljali v naročje SZ. Dejstvo je, da je na koncu nacistična Nemčija je podpisala kapitulacijo zaveznikom in nobenim partizanom, tudi Titu ne. To dejstvo ne zanika odpora partizanov. Odpor je v Sloveniji povzročil smrt 7.800 okupatorjev, do-čim je vseh žrtev vojne in revolucionarne vihre več kot 100.000. Za Tita so bili najbolj pomembni nasprotniki Mihajlovićevi četniki, plava garda, to je kraljeva vojska v domovini in podobni nasprotniki revolucije, ki so bili vsi poraženi v državljanski vojni ob dejstvu, da je Jugoslavija interesno področje SZ, ki ga je osvobajala tudi rdeča armada. Tito je vedel, da bodo nacistično Nemčijo premagali le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni. Nekateri pa še vedno vneto trdijo, da je bila NOB en sam upor proti okupatorju in kolaborantom in izdajalcem, kot da ni bilo revolucije, proti revolucionarjev pa sploh ni bilo. To je največja krivična obtožba, ki je vzrok razkola naroda. Koga so potem revolucionarni partizani premagali v državljanski vojni? Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ, medvojni sodelavec Kraljeve vojske v domovini (plava garda-četniki), je v svoji knjigi »Bergmanov dosje« zapisal: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase, vendar ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen proti okupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev». Komunisti v PIF oz. OF so po okupaciji sprožili tudi revolucijo, menda revolucijo niso pričeli ne neobstoječi proti revolucionarji in so bili proti revolucionarji mogoče »marsovci«, vsi drugi pa izdajalci naroda, saj jih še vedno zmerjajo. Vodstvo OD ni imela nobenega pravno veljavnega mandata naroda, da med okupacijo lahko prične revolucijo-bratomorno vojno. Nerazumljivo je, da nekateri pišejo celo: »Narod, ki se pusti osvobajati tujcem, je pač izgubljen narod, odvzeti so mu vsi atributi suverenega naroda. Slovenija, ki bi s svojo unikatno izkušnjo iz druge vojne lahko svetu povedala, kako se osvobaja narod. Velikost države je nepomembna, gre za srce. Ali ga imaš, ali pa je namesto njega (ameriški) računalnik!« Kateri narodi pa so se v drugi svetovni vojni osvobodili sami? Kateri narod pa so osvobodili samo partizani, ne pa zavezniki? Ali so res vsi narodi, ki so jih zavezniki v 2. svetovni  vojni osvobodili izpod fašizma in nacizma, svobodni in suvereni?. Dejstvo je, da so vsi narodi, ki so jih osvobodili zahodni zavezniki, to so ZDA in Anglija oz. države Commonwealtha-, postali zopet suvereni v svojih državah. Vsi narodi oz. države, ki jih je »osvobodila« Sovjetska zveza izpod nacizma, pa so ostali ne-suvereni, saj sta jih še dolgo nadvladovala Stalin oz. Sovjetska zveza, dokler ni ta sama propadla in železna zavesa razpadla. Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo ca. 100.000 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico. Vsak se lahko nad tem zamisli in se odloči za pot do potrebne sprave. Mnogi zagovorniki revolucije in SFRJ pravijo:»Obramba svoje domovine, svojih korenin, materinega jezika in svobode naroda pa je vrednota že sama po sebi, ne glede na število žrtev«. Znano je, da se na vrednote sklicujeta obe strani. Po komunistični doktrini pa narod ni ravno na prvem mestu, ampak je to delavski razred oz Partija. Takoj po vojni tudi ni bilo več slovenske vojske s slovenskim poveljevanjem. Zaradi nespoštovanja slovenskega naroda v režimu SFRJ, smo se na plebiscitu odločili za samostojno demokratično državo. V demokratični državi nima nihče mandata v imenu ljudstva, da zahteva boj, ne glede na število žrtev v narodu. Na tak boj pozivajo samo diktatorji s figo v žepu, saj vedno poskrbe zaklonišče samo zase !« Ne pozabimo! SZ si je že med vojno v pogovorih na Jalti izborila Jugoslavijo kot svojo interesno cono. Če to ne bi dosegla, bi bila Jugoslavija potem interesna cona zahodnik zaveznikov, ki ne bi dovolili revolucije oz. državljanske vojne, ne zmage revolucionarnih partizanov in ne uvedbe enoumja po vzoru Stalinove SZ. Ne pozabimo tudi, da je nemški general Alexander Löhr, poveljnik tristo tisoč glave nemške vojske z jugovzhoda Evrope, ki se je umikala pred Rdečo armado in Titovimi partizani. Topolšici je general, poveljnik umikajoče se nemške armade se brez vsakega odpora še on podpisal predajo, tokrat partizanom. Torej se je predal in še enkrat podpisal predajo partizanom, brez vsakega odpora, brez zmage partizanov in zgolj zato, ker je sprejel odločitev nadrejenih, da je Nemčija kapitulirala . General je sicer razpolagal z ogromno vojaško močjo, s katero bi lahko poteptal vse na poti do Avstrije. Z lahkoto bi se prebil do britanske vojske, ki je prav takrat prišla do Celovca, vendar je spoštoval odredbe v listini o kapitulaciji in se je zato predal z vso nemško armado partizanom. Tako je to kasneje opisal partizan Ivan Dolničar, kasneje general JLA. TITO torej ni poslal najmočnejše partizanske sile tja proti avstrijski meji, da prestrežejo umikajočo 300.000 glavo nemško armado, temveč jih je poslal proti TRST-u, od koder se je že večina nemške vojske umaknila, a preostanki okupatorjev so nudili še močan odpor, ki so ga pa partizani zlomili. Partizani so se ustavili šele, ko so naleteli na vojaške enote zahodnih zaveznikov, Novo Zelandcev, ki so hitele, da zavzamejo Trst, vendar so bili prepozni. Kdo je premagal Nemce oz. in osvobodil Jugoslavijo? Zavezniki oz. Rdeča Armada ob sodelovanju Titovih partizanov, saj je Stalin samo izkoristil dosežen dogovor z zavezniki, da je Jugoslavija de facto interesno območje Stalinove SZ! Stalin se ni nikogar bal, vse je dosegel, kar si je zadal, saj je tovariše prepričal, da se komunisti borijo predvsem za IDEJO, ki je za komuniste bolj pomembna kot narod. Stalina ni nihče ustavil, čeprav je že pred vojno likvidiral na milijone sovjetskih državljanov, tudi mnoge svoje najožje vodilne tovariše, mnoge generale, izstradal do smrti ca. 7 milijonov Ukrajincev, cele družine, okupiral baltske države, napadel Finsko. Nato je skupaj z Hitlerjem napadel Poljsko, kar je začetek 2. svetovne vojne. Stalin je bil tihi zaveznik fašistične Japonske. saj je SZ imela sklenjen pakt z Japonsko, vso vojno, celo vse do avgusta l. 1945. G. B. Nemec mi piše: " Stalin pa tudi ni hotel podpreti TITA za Trst, da se ne bi zameril Togliattiju- šefu največje Partije na zahodu." Zato je Tita pustil na cedilu". Tito je sam izjavil, da je potekala državljanska vojna in je bil zanj najpomembnejši boj proti četnikom: "jer jedino oni bi mogli ogroziti našu revoluciju. Z okupatorji, z Nemci lahko in bodo opravili le zavezniki." Torej je STALIN, ki je bil za TITOVE komuniste edini pravi prijatelj in zaveznik, a je hladnokrvno izdal TITA in jugoslovanske komuniste in uničil sanje Slovencev oz. Primorcev ter zapečatil usodo Trsta. Žalostno je tu dejstvo, da je ravno v teh bojih za Trst padlo skoraj največ partizanov, torej zaman! Stalinova Rdeča armada je, ko je osvobajala Prekmurje, povzročila smrt 5.000 Slovencev, ob koncu vojne. Zakaj se o tem pri nas ne govori? Morda za to, ker tovariši ne priznavajo nobenega poraza. Zato poraze tajijo, samo da bo vse ena sama epopeja. Tajijo revolucijo, a hkrati jo slavijo kot največjo pridobitev Slovenskega naroda med 2. svetovno vojno. Poraz celo slavijo, kot "Dražgoško epopejo upora", za vzgled Evropi in svetu! Kako iskreni in uslužni smo tovariši, Slovenci, ko že leta vabimo ruske prijatelje, voditelje, da se skupaj vsako leto poklonimo 300 mrtvim ruskim vojakom, tedaj ujetnikom, ki jih je v 1. svetovni vojni pokopal plaz v avstrijskem taborišču pod Vršičem. Koliko je pravzaprav prijateljske resnične iskrenosti. med Slovenci in Rusi, ko je vsekakor prav do pietete v plazu umrlih ruskih vojakov. Kakšno je to prijateljstvo, je mar iskreno, ko Slovenija častno vabi rusko stran samo k Ruski kapelici, kjer počivajo ruski vojaki. Voditelji Slovencev so pa popolnoma zatajili ogromne žrtve osvobajanja Trsta, tudi zaradi skupnega interesa, tihega dogovora tako Stalina in TITA,. Stalin pa je zaradi interesa PARTIJE na koncu Slovence pustil na cedilu in izdal Tita. Tudi žrtve v Prekmurju menda ne bodo, recimo, kar "izdane" utonile v pozabo, podobno kot Slovenci, žrtve v breznih Roga, v Teharjih in v številnih grobiščih in pozabljeni grobovih, vseh vrst slovenskih žrtev. Bodimo iskreni, da bomo res kulturni in v ponos Francetu Prešernu. Upoštevajmo nasvete, kot so: »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik"; Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu. »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«. Boris Pahor, pisatelj, tržaški Slovenec Največje breme Slovenije je razkol naroda, ki se je začel med vojno s pričetkom revolucijo med okupacijo in NOB in traja več kot 70 let in narodu greni sedanjost in prihodnost! Razkol se vidi vsako leto na vsaki državni proslavi in javnem življenju! Slovenska levica in kultura pa že desetletja uči ljudstvo:»Pustimo zgodovino, glejmo samo naprej, ne nazaj, prihodnost je naša!« Kdaj bomo si bomo res odgovorili na vprašanje, kaj predstavlja »Dražgoška bitka«, ali junaški boj partizanov za osvoboditev ali žal le žrtvovanje vasi za visoke cilje navdušencev komunizma? Zakaj se ne spoštuje celo ugotovitve Inštituta za novejšo zgodovino in se pristransko prikazuje slovensko zgodovino? Človeštvo je napredovalo, da sedaj bolje živimo, ker je dojelo pregovor: »Historia magistra vitae est!« oz.«Zgodovina je učiteljica življenja!«

Hugo Flander, hvala vam za vaše odzive. «Poraja se mi vprašanje, zakaj ste izpostavili žrtve med Slovenci, ki so šle na rovaš prodiranja rdečearmejcev na območju Slovenije?«, ste mi napisal. To sem izpostavil zato, ker razumem, da imajo vojaki Rdeče armade, ki jih je na naših tleh življenje končalo vsaj 521, spomenik zmage, ki je najpomembnejši spomenik padlim vojakom Sovjetske zveze v Sloveniji, o čemer priča tudi dejstvo, da pred spomenikom vsako leto 9. maja, ob dnevu zmage nad nacizmom, poteka slovesnost, ki se je udeležijo najvišji ruski predstavniki v Sloveniji. V začetku aprila 1945, dober mesec pred padcem Berlina, so vojaki sovjetske Rdeče armade prodrli v Prekmurje ter ga v nekaj dneh osvobodili. Rdeča armada plačala krvavi davek. Že sama gradnja pontonskega mostu čez reko Muro naj bi terjala več kot 400 življenj sovjetskih vojakov, saj so ti bili med gradnjo neprestano izpostavljeni okupatorski vojski. Mnogo trupel naj bi tako odnesla reka. Točno število padlih sovjetskih vojakov, ki so osvobajali Prekmurje, ni znano. Zagotovo pa jih je na naših tleh življenje končalo vsaj 521. V spomin padlim vojakom Rdeče armade je 12. avgusta 1945 v središču mesta bil odkrit Spomenik zmage. Gre za 17 metrov visok spomenik, zgrajen po načrtih ruskega arhitekta Arončika iz belega cararskega marmorja. Spomenik je bil zasnovan kot grobnica, ki simbolizira obzidje Kremlja. Pred grobnico stoji častna straža, nad njo pa se dviguje obelisk s podobo Lenina na bronasti medalji. Sprva je bilo načrtovano, da bi tu bili pokopani padli sovjetski vojaki, a so pozneje njihove ostanke prenesli v skupne grobove na soboško pokopališče. Spomenik zmage je najpomembnejši spomenik padlim vojakom Sovjetske zveze v Sloveniji, o čemer priča tudi dejstvo, da pred spomenikom vsako leto 9. maja, ob dnevu zmage nad nacizmom, poteka slovesnost, ki se je udeležijo najvišji ruski predstavniki v Sloveniji. Nikjer doslej pa nisem ničesar prebral, zakaj je bilo v Prekmurju 5.000 žrtev med prebivalstvom. Berem članek »Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava«, Delo - Znanost, 16.05.21012, o prvem pravem popisu slovenskih žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino: «Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev…« Medtem so okupatorji imeli 7.800 padlih vojakov, zaradi partizanskega upora!? Zakaj se o tem pri nas ne govori? Zakaj so slovenske civilne žrtve drugorazredne, ko se praviloma v bilanci zmag ali porazov, ne omenjajo, čeprav so pravi pokazatelj veličine zmage in tragedije poraza. Zakaj slavimo samo zmage partizanov, kot da partizani niso poznali nobenega poraza, ki bi se ga spominjali kot tragičnega dogodka? "Dražgoško bitko, slavimo kot epopejo upora", čeprav so uporni partizani, kot osvoboditelji naroda, imeli najmanj žrtev, saj so se iz boja umaknili. Največ žrtev so utrpeli v vaščani, katere naj bi NOB, to so partizani, osvobajali, a ne da so jih izpostavili okupatorju, sami pa so se umaknili. Ne upoštevaje največje žrtve »Dražgoške bitke, to so vaščani, ki so jih partizani pustili v nemilost okupatorju, to bitko slavimo za vzgled upora majhnega naroda proti nacistični Nemčiji, tedaj še nepremagljivemu okupatorju. Ta bitka, ki ni zmaga upora, temveč tragedija partizanskega NOB, je v veliko čast narodu že desetletja in da je vzor v Evropi in svetu! Take bitke niso ravno v prid smotrnosti upora za osvoboditev naroda, ko ima ravno narod največ žrtev, a uporniki in osvoboditelji, NOB, partizani, pa najmanj žrtev. Zmagovalce revolucije in njene zagovornike ta boleča nesorazmerja ne motijo. Slovenci že leta vabimo ruske voditelje, da se skupaj vsako leto poklonimo 300 mrtvim ruskim vojakom, tedaj ujetnikom, ki jih je v 1. svetovni vojni pokopal plaz v avstrijskem taborišču pod Vršičem. Mar je pošteno do mrtvih, ko vsako leto z vsem spoštovanjem do pietete v plazu umrlih 300 ruskih vojakov, v prvi svetovni vojni, da je le tem vojakom posvečena velika spominska slovesnost? Takega spomina pa ni deležno več kot 521 sovjetskih vojakov, kje šele 5.000 slovenskih žrtev osvoboditve Prekmurja? Narodova kultura se kaže tudi v spoštovanju do vseh pokojnih. Imamo ponos, ki nam ni v čast, ki ga ne delimo s pokojnimi predniki, žal ne sorazmerno na še na številnih grobiščih, vseh vrst slovenskih in drugih žrtev. Človeštvo napreduje, če tudi preteklost dostojno spoštuje. https://sobotainfo.com/novica/lokalno/za-svobodno-Prekmurje-je-tekla-krvava-mura/110703#comment-412891

Zanimivo, da si star udbovec z Gorenjske domišlja, da bi on moral dati soglasje za zavrženje lastnega arhiva

Upam, da je Hugo Flander prebral vaš predlog, kdo vse se naj, po vaše, zahvali za njegovo norčevanje, za njegovo učno uro spodobnega komuniciranja za boljši jutri tudi za tiste, ki vsega ne razumejo,

Franc Mihič, seveda smo enakopravni. Prepričan pa sem, da vsi ne potrebujemo tolmačenja prispevkov, da jih znamo prebrati in jih razumeti. in razumsko komentirati. Ne razumem pa vas, da sočasno soglašate, da vas drugi komentator poučuje, vam tolmači prispevek in popravlja vaše mnenje. Zaradi mene se lahko poklonite tov. Hugu Flander, ki se norčuje iz vas in drugih komentatorjev. Srečno!

Viktor Haijsinger, mar nismo še vsi enakopravni državljani? Še nimamo vsi pravice do javne besede in svojega mnenja?

Morda je bil namen @BojanPozar dober, ko je angažiral moderatorja, ki tolmači članke malo manj izobraženim. Ta moderator pa se je oklical za "MODRECA" portala in maltretira naročnike in plačnike spl. strani in vsem vsiljujejo svojo pomanjkljivo znanje zgodovine in politike. Zamisliti pa bi se moral tudi upravljalec https://beta.publishwall.si/, da dopušča to.

STALIN, ki je bil za TITA edini pravi prijatelj in zaveznik, je na koncu vojne hladnokrvno izdal TITA in jugoslovanske komuniste in uničil sanje Slovencev oz. Primorcev ter zapečatil usodo Trsta. Žalostno je tudi dejstvo, da je ravno v ta bitka za Trst, bila tista bitka od vseh bitk, v kateri je padlo skoraj največ partizanov, a žal zaman! Stalinova Rdeča armada je, ko je osvobajala Prekmurje, povzročila smrt 5.000 Slovencev, ob koncu vojne. Zakaj se o tem pri nas ne govori? Morda za to, da so le »napredni« Slovenci, ki še vedno vztrajajo da je bila pri nas samo NOB, katere zmaga je omogočila po vojni prevzeti oblast. Zato velja za NOB, da slavi samo zmage, ne prizna nobenega poraza. Poraze tajijo, samo da bo vse ena sama epopeja. Revolucijo slavijo kot največjo pridobitev Slovenskega naroda med 2. svetovno vojno., Svoje poraze celo slavijo, kot da je bila "Dražgoška bitka epopejo upora, ne pa tragedija upora", za vzgled Evropi in svetu! Dejstvo je, da je posledica partizanskega upora ta, da je bilo v tej zmagoviti bitki največ žrtev med civilisti. Kako iskreni in pošteni smo Slovenci, kaže tudi to, da že leta vabimo ruske prijatelje, voditelje, da se vsi skupaj vsako leto poklonimo 300 mrtvim ruskim vojakom, tedaj ujetnikom, ki jih je v 1. svetovni vojni pokopal plaz v avstrijskem taborišču pod Vršičem. Koliko je pravzaprav resnične iskrenosti v prijateljstvu med Slovenci in Rusi, ko se na državni ravni vsako leto skupaj spominjamo v plazu umrlih ruskih vojakov pod Vršičem. Voditelji Slovencev pa so popolnoma zatajili ogromne partizanske žrtve osvobajanja Trsta, zaradi skupnega interesa, tihega dogovora Stalina in TITA. Stalin je zaradi interesa PARTIJE ob koncu vojne Slovence pustil na cedilu in izdal Tita. Kdaj bomo spoštovali pieteto za vse slovenske žrtve, tudi za 5.000 slovenskih žrtev osvobajanja »Rdeče armade« slovenskega Prekmurja. Menda ne bodo tudi te utonile v pozabo, podobno kot Slovenci, žrtve v breznih Roga, v Teharjah in v številnih grobiščih in pozabljeni grobovih, vseh vrst slovenskih žrtev. Bodimo iskreni in pokažimo pieteto vendar do vseh slovenskih žrtev vojne in revolucije. Spodobno je in čas je vendar že, da bomo res kulturni narod!

Spoštovani Hugo Flander vaš odgovor »moji nevednosti« pove le, kakšen je vaš pogled na zgodovino Kočevarjev. Hvala vam za odgovor, saj takega odgovora nisem drugje zasledil, lahko da nisem bil dovolj natančen. Da popravim vsaj malo mojo nevednost, sem našel in prebral prispevek, "Uničenja kot na Kočevskem ni doživela nobena slovenska pokrajina"; Intervju z zgodovinarjem Mitjo Ferencem: https://www.rtvslo.si/slovenija/unicenja-kot-na-kocevskem-ni-dozivela-nobena-slovenska-pokrajina/359232 Vsekakor je zanimiv članek »Konec kočevskega Ijudstva - dokumentirana dejstva«, avtorja Johna Tschinkla. Vi pravite: »Ja. Kočevarje, ki se niso priključili eksodusu, so v svoje vrste "novačili" partizani.« Komu je služil takšen poziv, menda ne narodnim interesom Slovencem in Kočevarje, temveč jasno le cilju komunizma, da zavlada sveti, čeprav z nasiljem in v podporo tedaj vodilni komunistični državi, to SZ s Stalinom na čelu. Letak, zaradi moje nevednosti, torej le ne laže, temveč kaže, kdaj in za kaj in kako in kam je KPS pozivala Kočevarje že avgusta l. 1941 Pravite: «Henrik Dralke - Hajna, iz Starih Žag ni zapustil svojega ognjišča in se je pridružil partizanom. Leta 2011 je štel 84 let. O teh Kočevarjih piše na letaku.« Koliko ji je bilo, ki so verjeli letaku in so se priključili partizanom? »Kočevarji so vendarle bili in so še vedno Nemci po rodu.« Kaj s tem stavkom sporočate, ni razumljivo, rabi pojasnilo?

Zamolčana slovenska zgodovina Zakaj se ne spoštujejo ugotovitve Inštituta za novejšo zgodovino in se pristransko prikazuje slovensko zgodovino? V članku Vojna najmanj prizadela Prekmurje namreč berem:«V drugi svetovni vojni je življenje izgubilo skoraj 100 tisoč Slovencev. …. Najmanj je bilo prizadeto Prekmurje, kjer je bilo 1.598 žrtev oziroma 1,6 % prebivalstva. Med temi je bila skoraj polovica (728) civilistov, 189 je bilo mobilizirancev v madžarsko vojsko, 83 članov narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov, 43 mobilizirancev v nemško vojsko, 20 sodelavcev partizanskega gibanja, 16 aktivistov OF ter 8 pripadnikov Jugoslovanske kraljeve vojske«. Ali je to resnica? Menim, da je prava resnica ta, kar je pokazala slovenska znanstvena raziskava, saj so znani rezultati projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič z Inštituta za novejšo zgodovino, je v intervjuju na RTV SLO povedala:« ZA RDEČO ARMADO IMAMO UGOTOVLJENO, DA JE POVZROČILA NEKAJ VEČ KOT 5.000 SLOVENSKIH ŽRTEV«. https://sobotainfo.com/novica/lokalno/za-svobodno-Prekmurje-je-tekla-krvava-mura/110703#comment-412891

Ali je bil to upor proti okupatorju pod vodstvom OF ? Leta 1941 so Sodražico zasedli Italijani, a so se spomladi 1942 umaknili partizanom. Tako je heroj Daki konec maja 1942 »osvobodil« Sodražico. Takoj je začelo delovati »ljudsko« sodišče. Prva, ki so jo privedli pred sodnika Stanteta, je bila učiteljica Ivanka Škrabec Novak, nato je bil na vrsti že France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt, še isto noč so ga ustrelili. Učiteljico so na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Naslednji dan so na bloku ustavili dva voza Ciganov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt in so jih pobili – vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke. Učiteljico Ivanko, sicer nosečo, so zvečer odpeljali v gozd in jo tam pobili. Kasneje, 26. avgusta 1942, so partizani na Zapotoku pri Sodražici na domu postrelili še člane družine Kozina: 63-letnega očeta Ivana, 56-letno mater Frančiško in 35-letnega hromega sina Janeza. Na Mali gori pri Ribnici pri breznu Žiglovica so bile pobite žrtve partizanske medvojne revolucionarne vihre in sicer28. julija l. 1942. Devet žrtev, domačinov iz Ribnice in kasneje še štiri žrtve iz Strug. OF je spomladi leta 1942 okrepila svoje delovanje in začela tudi z napadi na italijanske bunkerje, ki so varovali železniško progo med Žlebičem in Kočevjem. Italijanske oblasti so zato od lastnikov parcel ob progi zahtevale, da posekajo 100m širok pas gozda na vsaki strani proge. Lastnikom parcel je bilo zagroženo, da bodo v primeru neizpolnitve ukaza kaznovani z visokimi finančnimi sankcijami, poslani v internacijo. Na drugi strani je tudi OF, čeprav brez vsake legitimne oblasti, domačinom prepovedala sečnjo gozda ob progi in zagrozila s strogimi kaznimi za vsakega, ki prepovedi ne bi upošteval. Kmetje iz Prigorice in Dolenje vasi, ki so do teh dogodkov večinoma še podpirali OF, so se torej znašli med kladivom in nakovalom. 28. julija 1942 se je kljub partizanskim grožnjam cela Prigorica odpravila na delo v vrtače. Lastnikom parcel so pomagali sekati gozd in čistiti grmovje tudi tisti domačini, ki sami sicer niso imeli zemlje ob progi. Med delom je ljudi okoli osme ure zjutraj presenetila partizanska patrulja in jih pod grožnjo orožja s seboj nemudoma odvedla devet. Domačini, ki so bili sekali gozd skupaj z deveterico, so sprva menili, da se jim ne bo zgodilo nič hujšega. Vseh devet domačinov, ki so jih partizani odpeljali na Malo Goro, pa je bilo nemudoma »obsojenih« na smrt. Ribniške žrtve so bile pahnjene v brezno zgolj zato, ker so verjele v humanost »ljudske«, domače OF in bile prepričane v grožnje in nehumanost italijanskega okupatorja. Žal so se motile. Svojo vero v človeškost sonarodnjakov in svojo »zmoto« so plačale s svojo smrtjo. Pretresljivo! Usodno za nadaljnjo tragično slovensko in ribniško zgodovino. Vse do osamosvojitve in demokratizacije Slovenije se ni smelo javno spominjati te tragedije domačinov.

V slovenskem zgodovinskem muzeju v Kočevju je izobešen letak iz avgusta 1941, v katerem KPS poziva prebivalstvo: Proč s pokvarjenimi voditelji Kočevarjev! Za enotno fronto nemškega in slovenskega naroda na Kočevskem! Proč s kapitalističnimi hlapci Adolfa Hitlerja! Naj živi komunistična partija Slovenije! Naj živi nepremagljiva, miroljubna Rdeča Armada! Naj živi Sovjetska zveza, dežela delavcev in kmetov! Naj živi Stalin, voditelj delovnih ljudstev in voditelj za svobodo bojujočih se narodov. To je poziv KPS, ki je torej dejansko vodila OF in pove vse!

Hugo Flander, Tito, Kardelj in podrejeni, so bili kolaboranti z nacisti v času napada nacista na KJU, tudi na Slovenijo in v času tvorbe OF, kot lažnjivo trdijo komoinetrnovski avtorji PIF in njih sedanji nazorski dediči. Odločilna poteza zgodovinske stroke torej je, da takoj potrdi omenjeno dejstvo. Potem bodo vse stvari logično konvergirale v ciljno skladnost z dejstvi in spravo.

Hugo Flander, kominternovci Tito, Kardelj in njuni so kolaborirali z nacisti v času pred napadom Stalinovega Hitlerja na KJU, med napadom na KJU in po njem do 22. junija 1941. V tistem času je bila le kominternovska akcija, bila je skladna paktu Stalin-Hitler, ni bilo reakcije v oblikah vaških straž, domobrancev ... To dejstvo influira vse poznejše posledice na področju Slovenije do vključno danes.