Po včerajšnji predstavirvi v Državnem zbiru je predsednik vlade Janez Janša danes v Evropskem parlamentu predstavil šestmesečni program predsedovanja Republike Slovenije Svetu Evropske unije s prednostnimi nalogami predsedstva v drugi polovici leta 2021. Gre za tradicionalno predstavitev prioritet ob začetku predsedovanja Svetu EU. Predstavitev je potekala na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.
V nadaljevanju objavljamo nagovor predsednika vlade Janez Janše, ki ni avtoriziran!
Evropski poslanci bodo danes s slovenskim premierom Janezom Janšo razpravljali o programu in prednostnih nalogah slovenskega predsedovanja Svetu EU @EU2021SI.
— Evropski parlament (@Europarl_SL) July 6, 2021
V živo od 9. ure naprej#plenarnoEPhttps://t.co/w4ml1DFQ6m
Spoštovani predsednik parlamenta, spoštovana predsednica komisije, spoštovane poslanke in poslanci!
Pred skoraj natančno tridesetimi leti smo Slovenci ustvarili svojo lastno državo. Leto prej smo si sami izborili prve večstrankarske volitve. V tistem obdobju je kar 90 odstotkov volivcev na referendumu podprlo sanje o samostojni državi. Samo še enkrat v zgodovini je tako veliko število naših državljanov podprlo določeno odločitev: in to je bila odločitev o vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Biti del Evropske unije za nas, Slovence, nikoli ni pomenilo zgolj gospodarske priložnosti. Pomenilo je vrnitev v družino, ki jo povezujejo vrednote spoštovanja človekovih pravic in temeljnih političnih svoboščin ter demokracija. Vse tisto, kar nam je bilo v komunistični Jugoslaviji odvzeto ali kršeno. Ta vrnitev v Evropo je sovpadala s temeljnim zgodovinskim poslanstvom Evropske unije, ki ga je narekoval padec totalitarnih komunističnih režimov v Evropi: oblikovanje celovite in svobodne Evrope, ki bo v miru živela sama s seboj in s svojo soseščino.
Evropska unija je danes precej drugačna kot je bila v času našega vstopa in tudi v času prvega predsedovanja Svetu EU in tedaj tudi še Evropskemu svetu. Lahko rečemo, da je bilo tisto predsedovanje v prvi polovici leta 2008 zadnje predsedovanje, ki ga ni tako ali drugače zaznamovala katera izmed hudih kriz. Kar sledile so si druga za drugo: finančna kriza, migrantska kriza, okupacija Krima in kreacija zamrznjenih konfliktov v naši vzhodni soseščini, Brexit, od začetka lanskega leta pandemija koronavirusa. V obdobju kriz smo bili v EU primorani odzivati se nanje in jih skušati kar najhitreje ublažiti.
Močno upamo, da je v tem semestru napočil čas, ko Evropska unija lahko in tudi mora začeti delovati bolj strateško in bolj dolgoročno in usmerjeno v uresničevanje cilja, ki so si ga zadali očetje Evropske unije. Evropa, svobodna, cela in v miru sama s seboj in s svojo soseščino.
Slovenija drugič, odkar je članica Evropske unije, prevzema krmilo predsedujoče države Sveta EU. Zaokrožila bo delo tria, v katerem smo sodelovali z Nemčijo in Portugalsko, s pobudami in aktivnostmi smo se vključili v delo tria že na samem začetku. Zahvaljujemo se Nemčiji in Portugalski za dobro opravljeno delo v zelo težkih razmerah pandemije. Za drugo polovico leta, za naš semester, pa so pred nami nekateri izzivi in prednostne naloge, ki izhajajo iz položaja v Katerem Evropska unija danes je, hkrati pa prispevajo k obstoju in razvoju Unije.
Na prvem mestu je odpornost in okrevanje Evropske unije po pandemiji in vzpostavljanje strateško avtonomne Unije. Tu gre za oblikovanje ali dograditev načrtov in instrumentov za odpornost unije na pandemije ter tudi na močne simetrične ali asimetrične kibernetske napade. Veseli smo, da je okrevanje zastavljeno tako, da je naravnano tudi reformno in da bomo okrevali hkrati, ko boo izvajali zeleni in digitalni prehod.
Naslednja prioriteta je Unija evropskega načina življenja, vladavine prava in enakih meril za vse. Za vse države članice in za vse državljanke in državljane Evropske unije. Tukaj gre tudi za Unijo uravnoteženih pravic in odgovornosti, visoke zaščite človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s pravico do svobode izražanja.
Prioriteta je tudi verodostojna in varna Evropska unija. Unija, ki je sposobna zagotavljati varnost in stabilnost ne samo na svojem ozemlju, ampak tudi v svoji soseščini. Gre za vprašanje dobrega sodelovanja v okviru severnoatlantskega zavezništva. Tu gre za projekcijo naših vrednot in stabilnosti v našo soseščino. Gre za unijo varovanih zunanjih meja ter jasne razmejitve med zakonitimi in nezakonitimi migracijami.
Dobro smo že začeli s Konferenco o prihodnosti Evrope oziroma točneje rečeno, najprej konferenca in pogovori o prihodnosti Evropske unije in nato tudi pogovori o prihodnosti Evrope kot kontinenta. Tu si želimo, da bo v naslednjih šestih mesecih organiziranih čim večje število razprav, odprtih za vse, ki želijo prispevati svoje predloge za oblikovanje skupne evropske prihodnosti. Ker gre za vprašanje skupne evropske prihodnosti, smo k tej razpravi poklicani vsi, brez tega, da bi se kdo čutil za izvoljenega in poklicanega, da druge uči o evropski prihodnosti. Tu je treba zagotoviti enakopravno razpravo, da lahko vsak, ne glede na razlike prispeva svoje poglede, kako so to skupno evropsko prihodnost predstavlja. Imamo temelje za to razpravo v veljavnih pogodbah, znotraj tega pa so dobrodošli vsi pogledi, tudi, če si nasprotujejo, ker samo odkrita razprava nas lahko pripelje naprej.
Naj predstavim nekatere ključne poudarke, vseh ni mogoče.
Začenjam z izzivom, ki je še vedno pred nami, namreč pandemijo Covid-19. Posledice krize so vidne. Vsak dan jih vidimo, tudi danes tukaj, ker vsi nosimo maske. Sprašujemo se, kaj bo v prihodnjih tednih in mesecih, ko bo neizogibno povečano število okužb z delta varianto in kakšna jesen nas čaka.
Ob tem, ko z veliko previdnostjo spremljamo vendarle manjši pritisk pandemije in odpiranje javnega življenja, pa delamo vse, da bi bili pripravljeni na ta morebitni četrti val in da to ne bi predstavljal takšnih vir in preizkušenj, kot smo jim bili priča lanske jeseni.
Predvsem smo optimistični, ker vidimo, ad evropska strategija cepljenja deluje, da daje rezultate. Bolj optimistična pričakovanja so vezana predvsem na pospešeno cepljenje in dejansko pripravljenostjo velikanske večine naših državljanov, da se v resnici cepijo, da ne čakajo na druge, da bodo to naredili namesto njih in da bomo dosegli zadostno stopnjo precepljenosti tako, da njih ne bo zraven., Ključno vprašanje je, kako naše sodržavljanke in sodržavljane prepričati, da je vsak, ki se cepi, tisti, ki prispeva k temu, da bomo v prihodnje normalno živeli in to kjerkoli v Evropi, ker vidimo, da virus ne pozna meja in to je naš skupni izziv.
Ena od stvari zaradi katerih lahko kljub virusu bistveno bolj normalno živimo ali pa pričakujemo normalno življenje preko poletja in jeseni, je evropsko digitalno COVID potrdilo. Čestitke, da ste v tako kratkem času dosegli dogovor med institucijami, tako da se to potrdilo dejansko že lahko uporablja in da to potrdilo tudi omogoča tudi državam članicam pri zadevaj, ki so v nacionalni prisojnosti, da z uporabo tega potrdila organiziramo zadeve bistveno bolj svobodno kot brez njega.
Če je naša prva kratkoročna prioriteta narediti vse, da ne bo četrtega vala, ki bi ponovno zapiral javno življenje in ogrožal razvoj v Evropski uniji, potem je naše največje upanje, da se v teh šestih mesecih previdno vračamo k normalnosti, v čas pred COVID-19l, kljub temu, da bodo nekateri previdnosti ukrepi morali očitno ostati še nekaj časa.
Odpornost in okrevanje Evropske unije in strateško avtonomna Unija je prioriteta v tem času, ne glede na to, kdo vodi Svet EU. Poleg budnega, skrbnega in čim bolj usklajenega in koordiniranega nadaljnjega spopadanja s pandemijo, je pred nami odgovorna naloga okrevanja in zagotavljanja bolj odporne EU, večje pripravljenosti na spopad s krizo, kakršna je bila pandemija.
Veliko je bilo v Evropi narejenega od začetka COVID krize, ko se zaradi nepripravljenosti nismo najbolje znašli. Nobena država na svetu, morda par izjem držav izven evropske celine, ki so hitro reagirale, na to ni bila pripravljena. Na začetku se nismo najbolje znašli. Danes je slika precej drugačna. Pravočasno smo dosegli dogovor o načrtu za okrevanje, kar je velikanski uspeh. Tisti, ki smo bili julija zraven na štiridnevni seji Evropskega sveta neposredno vemo. Izrekam zahvalo Komisiji, ki je na samem začetku razrahljala nekatere omejitve pri instrumentih potrebnega finančnega reagiranja na krizo. Zato nismo doživeli drastičnih padcev standarda kot v času finančne in gospodarske krize predvsem leta 2009 in zaradi tega je tudi okrevanje lažje. Evropska unija je tudi med vodilnimi pri raziskavah, proizvodnji in tudi izvozu cepiv. Evropska strategija cepljenja deluje. Kar je treba še narediti v tem trenutku, ni več odvisno od Evropske komisije, oe Evropskega parlamenta, ali vlad nacionalnih držav, ampak je to odvisno od vsakega posameznika. Imamo instrument, imamo cepiva, sedaj je na vas, državljanke in državljani, Evropejci, da to uporabimo in to epidemijo dejansko zaustavimo. Smo tudi na točki, ko lahko pomagamo drugim. EU je daleč največji solidarnostni darovalec cepiv, zaenkrat je tega čez 100 milijonov doz cepiv za manj razvite države, in to lahko še bistveno krepimo in je tudi potrebno.
V času COVID krize smo se naučili nekaj zelo pomembnih naukov, omenim naj le nekatere:
Potrebujemo skupni evropski načrt za spopadanje s krizami kot je COVID, načrt za primere, ko je takšna kriza oziroma nevarnost simetrična in prizadene vse, pa tudi načrte za situacije, ko je nevarnost asimetrična in prizadene samo nekatere države članice in jim lahko drugi pomagamo.
Pomembno je vedeti, kaj lahko naredimo skupaj in kdaj je potrebno nekaj narediti skupaj. Kot smo videli lani, imajo lahko nacionalni ukrepi, ki so v pomanjkanju skupnega načrta nujni, velike čezmejne učinke na druge države članice. Notranji trg EU in štiri svoboščine so zelo ranljive v času krize. Vse to smo izkusili. Spomnimo se kolon tovornjakov širom po Evropi dobro leto nazaj in nam bo vse jasno, kaj je potrebno narediti.
Na plan je prišla ranljivost in odvisnost Unije od tretjih držav glede določenih ključnih strateških dobrin kot so osebna zaščitna oprema, medicinska oprema, sestavine za zdravila in konec koncev tudi sestavine za cepiva.
Cilj mora biti, da ad – hoc rešitve, ki so odgovor na trenutno krizno situacijo, nadomestijo trajni strukturni ukrepi, načrti, ki bodo izdelani vnaprej. Želimo dokončati delo na vzpostavitvi evropske zdravstvene unije. Veliko dela je že bilo opravljenega in mislim, da okrog tega obstaja visoka stopnja soglasja med državami članicami in evropskimi institucijami, katere korake je treba narediti naprej, da zdravstveno unijo zgradimo.
Kot so pokazali nedavni dogodki v ZDA in na Irskem, lahko zelo hitro pridemo v položaj, ko ima kibernetski napad večjih razsežnosti lahko podobno usodne posledice kot širjenje virusa. Lahko pa so posledice tudi mnogo hujše, če je npr. napadeno naše energetsko omrežje. Oblikovanje skupnih načrtov obrambe pred kibernetskimi napadi ter izgradnja skupnih kapacitet - tu se je delo že začelo - so naša primarna naloga. EU imamo tudi zato, da se lahko uspešno soočimo s takšno simetrično ali asimetrično grožnjo. Nobena država članica ni dovolj močna, niti največja ne, v primeru takšne grožnje, ker imamo skupna energetska omrežja. Samo skupni načrt in skupne kapacitete omogočajo učinkovito obrambo. Obstajata vsaj dva vira resne grožnje, ki jim nobena posamična država EU po doslej znanih informacijah sama ne more biti kos.
Vse države smo se v nacionalnih načrtih okrevanja zavezale k pomembnemu deležu investicij za digitalno in zeleno. Na področju digitalizacije in digitalnega prehoda Evropsko unijo čakajo precejšnji izzivi. Evropa na tem področju marsikje lovi korak za ostalimi pomembnimi igralci v svetu.
Na primer, v EU imamo podjetja, ki proizvajajo najboljšo opremo za fotolitografijo – ključno tehnologijo za izdelavo polprevodnikov – a v Evropi jih sestavimo in izdelamo manj kot 1% svetovne proizvodnje. Še več, čeprav imamo v EU prestižne univerze in tehnološko najnaprednejše laboratorije, oblikujemo oziroma izdelamo samo 1% polprevodnikov na svetovnem trgu. Brez polprevodnikov pa ni niti črke "d" od digitalizacije. Torej imamo znanje in imamo zmožnosti. Izkoristiti jih moramo. Moramo se odločiti, kjer je meja med trgovinskim sodelovanjem in kje se začenja evropska avtonomija, ko gre za kritično infrastrukturo in kritične produkte. EU mora postati čim bolj avtonomna. Po drugi strani pa želimo tudi na tem področju delovati v skladu z našimi evropskimi vrednotami, kot sta pravica do zasebnosti in varovanje osebnih podatkov. Gre za vrednote, ki so morda pri nekaterih naših konkurentih, ko gre za digitalizacijo, manj v ospredju. Regulacija digitalnih storitev, urejanje področja umetne inteligence ali pa s tem povezano področje upravljanja s podatki so zato za nas večji izziv kot za koga izven EU in to so vse teme, kjer bomo tudi v času slovenskega predsedovanja iskali ravnotežje med konkurenčnostjo na eni strani in spoštovanjem evropskih vrednot na drugi. Če uspemo v naši notranji razpravi najti pravo ravnotežje, potem verjamem, da lahko EU prevzame vodilno vlogo tudi pri oblikovanju digitalnih standardov na globalni ravni.
Lani decembra smo si zastavili ambiciozni cilj 55 odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2030. S tem ciljem želimo spodbuditi tudi ostale države po svetu, da sledijo našemu zgledu. A pri tem ne gre samo za vprašanje ambicij, temveč tudi za vprašanje, kako v standarde, ki so potrebni zato, da te cilje uresničimo, prepričati tudi druge. Izven Evrope se emitira več kot 90% CO2 in tu je uspeh možno doseči samo globalno. Evropa lahko vodi proces, ne more pa cilja sama doseči in tu je treba poskrbeti, da posamični deli Evrope ne bodo plačali previsoke cene v procesu, da ne bomo uničili evropske industrije in kar najbolj skrbi naše sodržavljane, da se cene elektrike in goriva ne bodo nesorazmerno povečale in bistveno vplivale na padec kvalitete življenja.
Evropska komisija bo naslednji teden predlagala pomemben zakonodajni paket na področju podnebja in energije (Fit for 55). Pričakujemo, da bo predstavila predlog, ki bo uravnotežen in pravičen do vseh. Na ta način se lahko nadejamo, da bo dogovor o tem, kako pretopiti naše ambiciozne cilje na področju podnebja v zavezujoče pravo, možno doseči v najkrajšem možnem času. To bo dobra podlaga tudi za delovanje Unije na mednarodnih podnebnih pogajanjih letos novembra v Glasgowu.
Unija evropskega načina življenja, vladavine prava in enakih meril za vse Evropejci, roko na srce, ne razmišljamo pogosto o tem, kaj pomeni evropski način življenja, ker ga živimo, smo sredi njega. Zdi se nam samoumeven, a ni tako. Socialno-tržno gospodarstvo je evropski izum. Drugje po svetu urejajo ekonomske in socialne odnose nekoliko – ali pa precej - drugače kot mi. Marsikdo nam tudi zavida naše rešitve. Ko se torej pogovarjamo o evropski zakonodaji na področju minimalne plače, ali o čezmejnemu prenosu pravic socialne varnosti, imejmo to v mislih. Imamo recimo tudi evropski model športa. Ta ne temelji na elitizmu ali izključevanju, ampak na enakih izhodiščnih možnostih za vse, povezovanju lokalnih skupnosti, pripadnosti.
V samem srcu evropskega načina življenja so nekatere naše skupne evropske vrednote – to je enako dostojanstvo vsakega človeka, iz tega izhajajoče neodtujljive človekove pravice in temeljne politične svoboščine.
Spoštovanje vladavine prava na osnovi enakih meril je ključno za zaupanje državljanov in državljank v javne ustanove in tudi ključen pogoj za medsebojno zaupanje med državami članicami EU. Pri vprašanjih vladavine prava mora biti jasno, da o tem, kaj je prav in kaj ne, vedno odloči neodvisno sodna instanca,, ne pa politični organ. Prav tako pomembna je kakovost delovanja pravosodnega sistema, ki mora temeljiti na neodvisnem, nepristranskem in neselektivnem sodstvu, ki v vsaki državi članici stremi k pravičnosti in zagotavlja pravno zaščito brez odlašanja in brez nerazumno dolgih rokov. Odkar človeštvo govori o pravu, velja pravilo, da je pravica odložena, pravica odrečena.
Posebno pozornost bomo namenili svobodi in pluralizmu medijev ter boju proti lažnim novicam, ki je še posebej potreben v okoljih z medijskimi monopoli, ki žal obstajajo tudi v Evropski uniji.
Ob tem slovensko predsedstvo opozarja na Resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope 1096 in Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. Usmeritve in opozorila, ki izhajajo iz njih, so za razvoj odpornih, vitalnih demokracij trajnega pomena, še posebej pa za udejanjanje zgodovinskega cilja celovite in svobodne Evrope, ki je v miru sama s seboj. Nekatere usmeritve in opozorila obeh resolucij v nekaterih mlajših evropskih demokracijah še niso realizirana. Prav v tem vidimo del globljih razlogov za medsebojno nesporazume glede vladavine prava v posameznih članicah EU.
Mnogi niso pripravljeni ali sposobni videti primerov, v katerih standardi in jamstva vladavine prava v resnici ne ščitijo evropskih vrednot iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji, ampak prav nasprotno; institucijam pravne države, ki so s prehodom v demokracijo le formalno prevzele nove vloge, niso pa jih tudi ponotranjile, služijo predvsem za obrambo neupravičenih privilegijev in za ohranjanje kulture delovanja, zgrajene v desetletjih nedemokratičnih ureditev in praks, ki krčijo prostor svobode in vzdržujejo zakoreninjene neenakopravnosti in krivice.
O teh vprašanjih bomo spregovorili tudi na mednarodni konferenci, ki jo bomo organizirali v Sloveniji ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov 23. avgusta letos. Naša skupna odgovornost in trajna naloga je ohranjati živ spomin na to, da se je zavest o nujnosti evropskih integracijskih procesov izoblikovala prav v težkih in nedemokratičnih zgodovinskih preizkušnjah 20. stoletja, ki so doletele in zaznamovale narode današnjih članic EU, čeprav vsakega na svoj način in za različno dolgo časovno obdobje.
Verodostojna in varna Evropska unija, sposobna zagotavljati varnost in stabilnost tudi v svoji soseščini
Verjamemo, da je čas, da postane Evropska unija bolj strateška v razmišljanju in dejanjih pri njenem delovanju v svetu. To še posebej velja za našo neposredno soseščino. Slovenija kot predsedujoča Svetu EU bo zato v ospredje postavila sodelovanje Evropske unije z regijo Zahodnega Balkana pa tudi z Vzhodno soseščino. Zahodni Balkan je regija, ki je strateškega pomena za Unijo, zato bomo skupaj s predsednikom Evropskega sveta oktobra v Sloveniji organizirali vrh EU -Zahodni Balkan. Širitev EU je po našem mnenju logičen odgovor na strateške izzive EU, ki jih imamo in so pred nami, tako v vzhodni soseščini kot na Zahodnem Balkanu.
Slovenija iz lastnih izkušenj dobro ve, kako pomembna je evropska perspektiva za izvajanje reform v procesu pristopnih pogajanj. Ta perspektiva mora biti oprijemljiva in takšna, da je v njeno izpolnitev mogoče resnično verjeti v času življenja aktualne generacije, sicer to ni več spodbuda. Ta oprijemljivost mora navdihovati in biti vir politične energije, potrebne za izvajanje nujnih reform na politični ravni. Biti mora vir energije in fokus politične zavesti državljanov, da bodo lahko nudili podporo potrebnim reformam od spodaj navzgor. Naš cilj je ponovno potrditi, obuditi in poživiti evropsko perspektivo za države Zahodnega Balkana, ki je bila dana na vrhu v Solunu že leta 2003. Če to storimo, potem bomo dokazali, da smo strateški igralec v svoji soseščini. Če tega nismo sposobni izvesti, če ne naredimo koraka naprej na Zahodnem Balkanu, bo te korake delal nekdo drug z drugačnimi interesi in vrednotami.
Z regijo Zahodnega Balkana je tesno povezano vprašanje migracij, saj tu poteka ena izmed dveh večjih migracijskih poti v EU. Mislim na ilegalne migracije. Ko gre za migracije je zahteven dosje na mizi. Mislim, da se večinoma strinjamo glede pomena sodelovanja z državami izvora in tranzita migracij. Prav tako ni razlik med nami glede pomena krepitve nadzora nad zunanjo mejo EU. Manj strinjanja je morda glede nekaterih delov pakta za migracije, kot so vprašanje relokacije in solidarnosti ter odgovornosti. Tu moramo poiskati rešitve, ki bodo sprejemljive za vse države. Samo na ta način lahko zagotovimo, da bo nov sistem na koncu zaživel tudi v praksi.
Nezakonite migracije so v preteklih letih močno obremenile tudi delovanje Schengenskega območja. Schengen je ena najpomembnejših pridobitev evropskega integracijskega procesa. Tu je treba po našem mnenju, ko se, upajmo, vračamo v normalnost, vprašamo tudi o širitvi Schengenskega območja nazaj na dnevni red. Ocenjujemo, da bi se vsaki državi članici, ki izpolnjuje pogoje, moralo omogočiti članstvo v Schengenskem območju. Bolgarijo, Romunijo in Hrvaško se po nepotrebnem drži v čakalnici. To ne koristi ne njim in ne EU.
Konferenca o prihodnosti Evrope
Še nekaj stavkov o konferenci o prihodnosti Evrope. Vesel sem, da je zaključena razprava o organizacijskih vidikih konference, da je sedaj čas za vsebinsko razpravo in čas, da se sliši glas Evropejcev. Na podlagi te razprave je mogoče spomladi naslednje leto sprejeti konkretne zaključke. Smo pred veliko priložnostjo za to odkrito razpravo, da je ta čas konference o prihodnosti Evrope sovpada s številnimi vprašanji, ki so odprta. V Sloveniji bomo v okviru blejskega strateškega foruma organizirali razprave o prihodnosti EU, na katere bodo vabljeni številni gostje iz evropskih institucij, nacionalni voditelji, nekdanji voditelji, ki so sodelovali v razpravah o ustavi za Evropo, Lizbonski pogodbi, evropski think tanki, državljanke in državljani, vabljeni tudi predstavniki vseh političnih skupin v tem parlamentu.
Odprta so številna vprašanja. Slabi demografski trendi večine držav članic EU in različni pogledi na rešitve demografskega vprašanja. V velikem delu EU se soočamo z nizko volilno udeležbo na volitvah v Evropski parlament in odprta so tudi druga temeljna vprašanja evropske demokracije, tudi razkoraka med povprečnim Evropejcem in EU institucijami. Poskusi ne-voljenih subjektov, da bi prevzeli vlogo tistih, ki jih izvolijo volivci. Imamo vse več potrošenega časa za medsebojne politične prepire v EU in zato manj časa za resne razprave o strateških in razvojnih dilemah. Smo na razpotju mnogih poti. Potrebujemo tudi odgovore na strateške zunanjepolitične in varnostne dileme oziroma vsaj širšo in odkrito razpravo o njih:
Kako okrepiti vlogo EU, da bo sposobna močneje vplivati na trende globalizacije? Ko smo sprejemali Lizbonsko pogodbo, sam sem med podpisniki, smo rekli, da bo s to pogodbo EU sposobna usmerjati globalizacijo. Danes se moramo vprašati, kje smo to dejansko sposobno in kje je treba naredit še veliko, da bomo. Doseči moramo soglasje, ali je hitra širitev EU na Zahodnem Balkanu in Vzhodni soseščini strateški odgovor na strateške izzive? Ali sploh obstaja kaka dobra alternativa močnejšemu varnostnemu in vojaškemu angažmaju EU v Sahel regiji, kjer terorizem preprečuje izvedbo najosnovnejših humanitarnih, izobraževalnih in razvojnih projektov in se ta nevarnost širi.
Kako opredeliti dolgoročni odnos med EU in Rusko federacijo? Med EU in Turčijo, ki postaja najvplivnejši dejavnik v Sredozemlju?
Kje je meja med gospodarskimi ter trgovinskimi odnosi med EU in Kitajsko in potrebno strateško avtonomijo EU?
Kako vsestransko in hitreje krepiti odnose z Indijo, najštevilčnejšo demokratično državo na planetu?
Potrebujemo tudi odkrit pogovor o naši odgovornosti za žrtve in trpljenja, ki so bile in še bodo, ker se npr. umikamo iz Afganistana in ljudi tam na milost in nemilost prepuščamo Talibanom. Doseči moramo dogovor o tem, da v bodoče ne sodelujemo pri aktivnostih, ki nekaj zgolj razsujejo, ne omogočijo pa postavitev nečesa novega, boljšega, trajnega.
Potrebujemo tudi streznitev in spoznanje, da velika, dobra in nepogrešljiva brez primere v globalnem svetu mehka moč EU ne zadošča nikjer, kjer ljudem nismo sposobni zagotoviti tudi temeljne varnosti in osnovnih človekovih pravic. Da EU, če hoče postati najprej prva regionalna, potem pa tudi globalna sila, enostavno potrebuje kombinacijo mehke in trde moči.
Spoštovani poslanke in poslanci,
za našo kratkoročno prihodnost je trenutno najpomembnejše, da ustavimo pandemijo in čim hitreje gospodarsko okrevamo po njej. V okrevanje je treba vključiti tudi digitalni in zeleni prehod. Za dobro prihodnost nasploh, za prihodnost naše in prihodnjih generacij Evropejcev pa je najpomembnejše, da se odkrito pogovorimo o odprtih strateških dilemah in najdemo skupne rešitve, ki omogočajo pot naprej.
