Odločitev o umiku jugoslovanske armade iz Slovenije v treh mesecih, ki jo je 18. julija 1991 sprejelo predsedstvo SFRJ, je bila v Sloveniji in svetu še vedno odmevna. Pregled domačega in tujega tiska v tednu po sprejetju te odločitve kaže, da je velika večina političnih analitikov to odločitev ocenila kakor dejansko priznanje Republike Slovenije.
V angleškem dnevniku The Independent so zapisali: »Once the army has gone, there is nothing left to stop Slovenia from joining up with the outside world« (Ko vojska odide, Sloveniji nič več ne preprečuje, da se ne bi pridružila zunanjemu svetu), v Financial Timesu pa so objavili prispevek z naslovom »Green light for Slovene independence« (Zelena luč za slovensko samostojnost).
Odločitev o umiku jugoslovanske armade je bila res precejšnje olajšanje za Slovenijo. Slovenska tiskovna agencija je tako že 23. julija 1991 poročala, da so enote jugoslovanske armade začele priprave na umik svojih enot. Začeli so seliti manjše enote predvsem iz obmejnih stražarnic na meji med Italijo in Jugoslavijo v vojašnice, od koder naj bi se nato umaknile v Bosno in Hercegovino oziroma Srbijo.
Vendar pa še ni prišel čas, ko bi se Slovenija oziroma predvsem slovenska vlada lahko odpočila na lovorikah zmage, ampak je morala nadaljevati intenzivne aktivnosti na različnih področjih. Kakor je rekel član predsedstva Republike Slovenije Ivan Oman: »Pretirani optimizem ni na mestu, saj so še zmeraj možni zapleti. Pri tem namreč ne gre prezreti gospodarske vojne, ki jo proti nam vodita Marković in zvezni izvršni svet.«
Varnostno-obrambni položaj Slovenije
Slovenske obrambne sile so v teh dneh dobivale pohvale in čestitke za odlično držo in zmago v vojni za Slovenijo. V Gorenjskem glasu so tako 23. julija 1991 zapisali: »Povejmo jasno in odločno: slovenska Teritorialna obramba, ki zasluži vse priznanje in pohvalo, je s skromnimi sredstvi napravila natančno tisto, kar oborožena sila majhnega naroda, ki si ne more privoščiti izkrvavitve, lahko napravi – opozorila je ves svet na odločenost za obrambo svoje svobode in pravice.«
Varnostno-obrambni položaj Slovenije pa je ostajal negotov, zato je imelo ministrstvo za obrambo še vedno veliko dela. Izvajali so zunanji nadzor nad enotami JLA, spremljali njihove premike, se dogovarjali glede podrobnosti umika JLA iz Slovenije, se pogajali, da bi se v prihodnjih dneh lahko domov vrnili vsi slovenski vojaki, ki so bili v JLA, itd.
Tudi protiobveščevalci slovenske vojske so bili polno zaposleni. Po besedah Andreja Lovšina, pomočnika ministra za obrambo in vodje sektorja za varnostne zadeve, so morali intenzivirati delo s tako imenovano drugo mrežo njihovih sodelavcev v jugoslovanski armadi. Prek njih so dobivali »stalne podatke, kako potekajo priprave na umik ter o bojni pripravljenosti v enotah.« Z zaplenjeno opremo so lahko JLA prisluškovali in neposredno spremljali večino komunikacij med Zagrebom in Beogradom.
Zelo zaskrbljujoč položaj na Hrvaškem
Položaj na Hrvaškem, zlasti v Krajini in vzhodni Slavoniji, je postajal čedalje bolj zaskrbljujoč. 23. julija 1991 je bil prekinjen ves promet na železniški progi Beograd–Zagreb. Srbski teroristi, ki jih je podpiralo srbsko politično vodstvo, so napadali hrvaške vasi. Hrvaška policija in narodna garda sta se jim sicer upirali, vendar pa je ob vsakem uporu nato posredovala jugoslovanska armada, ki se je večinoma postavila na stran srbskih teroristov.
Tržaški tednik Novi list je tako zapisal: »Očitno postaja, da bo v kratkem prišlo do korenitih preurejanj jugoslovanskega prostora, v tej luči je treba zato razumeti tudi sklep o umiku enot jugoslovanske armade z ozemlja Slovenije na področje Bosne in Hercegovine ter Srbije. To pomeni hkrati premestitev materialnih sredstev velike denarne vrednosti, kar objektivno krepi srbske pozicije v bodočih jugoslovanskih razmerjih.«
»Francija nikoli ni vztrajala pri enotnosti Jugoslavije za vsako ceno.« (Francois Mitterand)
Slovenija je počasi pridobivala širšo mednarodno podporo. Na tiskovni konferenci 23. julija 1991 ob srečanju nemškega kanclerja Kohla in francoskega predsednika Mitterranda v bavarskih Alpah sta oba predsednika zatrdila, »da med njunima državama ni nobene razlike v obravnavi jugoslovanskega problema, tudi Francija je pripravljena priznati samostojnost Slovenije in Hrvaške, vendar sta se strinjala, da to še ni možno v sedanjem trenutku.«
Avtorica: Neža Strajnar
Vir: gov.si
